Kratka sapa žametne revolucije

Tudi če bo prevzela oblast opozicija, ji geopolitika ne bo dovolila bistvenih sprememb.
Fotografija: Veselje na osrednjem erevanskem trgu ob odstopu premiera Serža Sarksjana. FOTO: Grigor Yepremyan/AP
Odpri galerijo
Veselje na osrednjem erevanskem trgu ob odstopu premiera Serža Sarksjana. FOTO: Grigor Yepremyan/AP

»Ne glede na trenutne težave­ in nerešene notranje probleme­ smo enotni in složni,« je včeraj­ izjavil armenski predsednik ­Armen Sarkisjan na slovesnosti, na kateri so se spomnili več kot 1,5 milijona Armencev, ki so jih leta 1915 med »prvim genocidom v 20. stoletju« ubili­ Turki.

To je novi armenski predsednik izjavil le dan po tem, ko je bil zaradi množičnih protestov v Erevanu, kjer živi več kot tretjina prebivalcev Armenije, prisiljen odstopiti pravkar izvoljeni premier in nekdanji predsednik države Serž ­Sarksjan. Zaradi njegovega odstopa je bilo v ponedeljek na ulicah prestolnice veselo, voditelj protestov Nikol Pašinjan, čigar stranka Izhod je lani na parlamentarnih volitvah zbrala le 8 odstotkov glasov, je napovedal, da bodo prihodnje leto Armenci predčasno glasovali za predstavnike ljudstva.
 

Notranji spori


Ali bo Sarksjan še vedno predsednik vladajoče republikanske stranke, ki je na lanskih volitvah dobila skoraj polovico glasov, in s tem nekakšen »sivi kardinal« ­Armenije, še ni jasno. Prav tako trenutno nihče noče ugibati, ali njegov odstop pomeni tudi to, da državi ne bo več vladal njegov klan »karabahcev«, politikov iz nekoč azerbajdžanske avtonomne pokrajine Gorski Karabah, območja »zamrznjenega konflikta«, ki je razglasilo od nikogar priznano ­neodvisnost, a mu dejansko vladajo­ iz Erevana.

»Karabahci« so v devetdesetih letih najprej v tej pokrajini vodili spopade proti Azerbajdžanu, potem so prevzeli oblast tudi v Erevanu. Ko je moral leta 1998 odstopiti prvi predsednik samostojne Armenije (in politični zaveznik voditelja sedanjih uporov) Levon Ter-Petrosjan, ga je zamenjal ­dotedanji premier in »karabahec« Robert Kočarjan, ki je vodil državo naslednjih deset let. Potem je namesto njega prevzel krmilo države še eden iz tega klana, Serž Sarksjan, ki je vodil Armenijo naslednje desetletje in bi jo po ustavnih spremembah, ki so državo iz predsedniške spremenile v parlamentarno, še naprej kot predsednik vlade, če ne bi bil zaradi množičnih protestov v ponedeljek prisiljen odstopiti.
 

Zunanje posledice


Čeprav Rusija bolj potrebuje Armenijo kakor Armenija Rusijo, kjer živi skoraj toliko Armencev kot v domovini, utegne po teh dogodkih, ki so jih nekateri poimenovali armenski evromajdan, doslej tesna zaveznica Moskve kreniti na protirusko pot, je včeraj zapisal komentator ruskega poslovnega časnika Vzgljad Pjotr Akopov. Po njegovih besedah Moskva nima le težav z zahodnima Ukrajino in čedalje bolj »neubogljivo« Belorusijo, temveč tudi z Zakavkazjem in srednjo Azijo, saj so pretresi v vseh teh državah, ki so nastale iz razpadle Sovjetske zveze, neposredno povezani z Rusijo. »In vse se razvijajo zgolj po enem vzorcu – delovati proti Rusiji,« je ugotovil Akopov.

Po njegovem bi bilo nespametno, če bi Armenija, ki jo obkrožata »sovražna« Turčija in Azerbajdžan, pretrgala dobre odnose z Rusijo. Čeprav je bil sam iz »karabaškega«­ klana, so Sarksjanu, ki ni hotel poslabšati odnosov z Zahodom, mednarodno skupnostjo, pa tudi z Rusijo (ta ima dobre odnose tudi z Azerbajdžanom), očitali tudi to, da po štiridnevni vojni leta 2016 ni hotel uradno priznati neodvisnosti tega območja »zamrznjenega konflikta«. V Bakuju se nikoli ne bodo odpovedali zahtevam po vrnitvi Gorskega Karabaha, a dokler ima Armenija sklenjeno vojaško zavezništvo z Rusijo, se z nafto bogat Azerbajdžan, ki v oborožitev vlaga več, kakor znaša celoten armenski proračun, ne bo upal uresničiti svojih prizadevanj z vojaško silo, je prepričan Akopov.

Podobno meni tudi analitik z moskovskega centra Carnegie Sergej­ Makedonov. Čeprav se vodja opozicijskih demonstracij Nikol Pašinjan zavzema za sklenitev pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, ki se mu je odstopli premier Serž Sarksjan tako kot prejšnji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič odpovedal tik pred podpisom in je skeptičen do armenskega članstva v proruski Evrazijski skupnosti, bo ob morebitnem prihodu na oblast prisiljen obrniti svoja zunanjepolitična stališča za 180 stopinj, je prepričan Makedonov.

Brez ruske podpore bo namreč Azerbajdžan prevzel oblast nad Gorskim Karabahom, saj je sedanjo krizo v Erevanu spet izkoristil za zaostrovanje razmer na meji s to pokrajino. »Enostranskega popuščanja kot temelja reševanja karabaške krize niso pripravljeni sprejeti ne tisti, ki so na oblasti, ne tisti, ki so v opoziciji,« je poudaril komentator.

Komentarji: