Macronovo monarhistično spopadanje z revščino

Nekdanja francoska predsednika Nicolas Sarkozy in François Hollande nista politika, s katerima bi se primerjal sedanji voditelj Emmanuel Macron, in vendar se podobnosti ponujajo same: ne more se pohvaliti s priljubljenostjo in drži se ga oznaka, da mu je bolj kot za reveže mar za bogate.

Rezultati anket ne kažejo najbolje sedanji politični garnituri, Macrona po dobrem letu dni podpira 32 odstotkov Francozov, kar je primerljivo s 27 odstotki, kolikor jih je po 14 mesecih predsedovanja naklonjenosti dobil predhodnik François Hollande. Tako majhen delež je precejšnja ironija, kajti »hiperaktivni« Macron se poskuša uveljaviti kot antimodel »anemičnega« Hollanda. Podpora pada tudi premieru Édouardu Philippu, ki se prav tako približuje 26 odstotkom, kolikor jih je pod Hollandom imel njegov prvi premier Jean-Marc Ayrault; v vladni palači se ni obdržal niti dve leti. Nezadovoljna javnost se sprašuje, kje so rezultati »revolucije«, ki jo je smelo napovedoval macronizem, in kaj ni že čas, da se v teoriji napovedane spremembe prepoznajo v praksi. Težko učakane množice revežev jih pričakujejo.

Predsednik bogatih

Macron, ki ni zadržan pri dajanju intervjujev in redno komunicira na družabnih omrežjih, se medtem otepa oznake, da je »predsednik bogatih«, kar je v razslojeni francoski družbi pogosta grda nalepka, ki jo dajejo voditeljem; recimo Nicolasu Sarkozyju, pa tudi Hollande se je škandalozno osramotil, potem ko ga je nekdanja razočarana partnerka Valérie Trierweiler v knjigi Hvala za trenutek zatožila, da je revežem pravil »brezzobci«. Sploh težko se bo Macron etikete znebil zdaj, ko je tik prek zdajci v popočitniški čas preložil predstavitev več socialnih projektov in načrtov, povezanih z bojem proti revščini, zdravstvom, mobilnostjo in onesnaženostjo; prvotno jih je podrobneje nameraval predstaviti parlamentarcem na današnjem kongresu v Versaillesu. S tako imenovanim načrtom proti revščini naj bi, kot preigravajo analitiki, svojo »desno« politiko morda le nekoliko pomaknil proti sredini in pokazal, koliko v resnici noče znižati socialno pomoč potrebnim in »varčevati na njihov račun«.

Premik predstavitve socialno ključnih projektov na jesen v dneh končevanja svetovnega nogometnega prvenstva so neredki interpretirali kot postavljanje napačnih prioritet: da je šport pomembnejši od državljanov. Nerodnosti je še toliko več, ker je Macron pred kratkim na delovnem sestanku precej po domače izjavil, kako noro veliko denarja nameni francoska država za socialno pomoč, a se reveži kljub temu ne izvijejo iz siromaštva … Z besedami, ki jih je na splet tvitnila njegova šefinja za komuniciranje, je močno vznemiril digitalno javnost, sploh ker je poudaril, da je pristop očitno napačen: namesto s preventivo se država leta in leta ukvarja s kurativo, izplačuje ogromno denarja ljudem, ki ne sprejemajo odgovornosti za svojo usodo; a le preventiva in odgovornost sta lahko učinkovita pot. V takšni predsedniški dikciji so kritiki prepoznali liberalčevo pomanjkanje stika z realnostjo.

Revščina po francosko

Podatki zadnje študije o prihodkih in premoženju francoskih gospodinjstev, ki jih opravljajo na Insee (Nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije) in v okviru katere sistematično pregledujejo daljše obdobje, je nazorno pokazala, kako je z revščino v Franciji. V številkah jo je mogoče opisati takole: prag je pri 1015 evrih na mesec, leta 2015 (od takrat so zadnji referenčni podatki) pa je živelo pod njim 8,9 milijona ljudi, kar je 14,2 odstotka prebivalstva. Stopnja revščine je bila najnižja leta 2004 (12,6 odstotka) in najvišja leta 1970 (17,9 odstotka). Med gospodinjstvi upokojencev je delež revnih osemodstotni, za primerjavo: 1970. je bil 30-odstotni, kar tretjinski pa je med enostarševskimi družinami. Matere in očetje samohranilci so sploh najranljivejša skupina, pod pragom revščine živi kar četrtina kmetov, ti so socialnoprofesionalno gledano najbolj izpostavljeni.

Kot kralj

Ker poskušajo Macronu, »premalo socialnemu predsedniku bogatih«, tudi finančno gledati čim bolj pod prste, so nekateri parlamentarci zagrozili, da se ne bodo udeležili za danes predvidenega kongresa. Kongres je prastari inštitut za komunikacijo predsednika pred obema domovoma, med katerim se zbere 577 poslancev in še 348 senatorjev. Da sedejo skupaj, stane davkoplačevalce (letos) 286.000 evrov, v preteklih letih pa je bil znesek večji. Napovedni bojkot je jasno sporočilo, da imajo neredki parlamentarci, tako na levici kakor na desnici, dovolj Macronovega monarhističnega nastopanja, saj ta državo predrago stane, sploh pa je njegovo besedenje samo enosmerno, kar pomeni, da ne morejo v odziv povedati prav veliko ali nič. Iz nepokorščine so neredki že lani manjkali na kongresu.