Maščevanje stare dame

Zorana Baković: Svet je ostal brez odgovorov na ključna vprašanja. Kako je mogoče, da se je virus iz Wuhana razširil po vsem svetu, ne da bi resno okužil preostale dele Kitajske?
Fotografija: »Kot veste, nam primanjkuje cepiva. Zelo bi nas razveselilo, če bi dobili še en vir preskrbe.« FOTO: Aly Song/Reuters
Odpri galerijo
»Kot veste, nam primanjkuje cepiva. Zelo bi nas razveselilo, če bi dobili še en vir preskrbe.« FOTO: Aly Song/Reuters

»Vedno potegnem zasilno zavoro,« je jeznemu strojevodji dejala Claire Zachanassian, potem ko je ustavila hitri vlak v majhnem mestu Güllen (kjer ekspresni vlaki sicer ne ustavljajo). Na peron je stopila s svojim spremstvom, vidno močna in bogata. Pričakali so jo župan, mestni župnik, območni zdravnik, šolski učitelj in njena prva ljubezen Alfred Ill.

Vzrok za prisrčen sprejem je bilo bogastvo stare dame, rojene v tem mestu, ki je medtem gospodarsko popolnoma propadlo. Če bi dala Claire samo milijon, so si med seboj šepetali mestni veljaki, bi se rešili bankrota. Stara dama pa ponuja milijardo. A pod enim pogojem. Zahteva, da nekdo ubije Illa.

Z njim je pred 35 leti njim zanosila. Ko je na sodišču zahtevala, naj prizna, da je otrok njegov, je on z litrom žganja podkupil dva lumpa, ki sta pričala, da sta tudi onadva spala s Claire, sodnik pa je na podlagi tega razsodil, da je ugotavljanje očetovstva neizvedljivo. To se je zgodilo leta 1920, ko neporočenemu dekletu z otrokom brez očeta ni preostalo nič drugega, kot da postane prostitutka. Krivica ji je odredila življenje, hkrati pa tudi njeno željo po maščevanju.

Medtem se je Claire poročila z bajno bogatim Armencem, po njem podedovala vse te milijarde, in zdaj je znova v Güllenu, ki mu – v zameno za Illovo življenje – ponuja gospodarsko okrevanje. Tako komedija Obisk stare gospe švicarskega dramaturga Friedricha Dürrenmatta postane tragedija. In ni treba dodatno pojasnjevati, kako se nato vse skupaj razvija. Meščani so najprej šokirani, odločijo se, da bodo zavrnili ta bizarni pogoj, ki bi jim prinesel rešitev, a težave jih vse bolj pestijo, stara dama čaka, in na koncu se mesto odloči, da bo Illa žrtvovalo za obljubljeno milijardo.

Na dramo, ki so jo premierno uprizorili leta 1956, me je spomnila situacija s cepljenjem proti covidu-19. Evropska unija je Güllen. Stara dama je Vladimir Putin. Milijarda, ki jo ponuja, je sputnik-V. Samo še tega ne vemo, kdo je v naši tragikomediji Alfred Ill.
 

Obisk pri starem Lavrovu


»Kot veste, nam primanjkuje cepiva. Zelo bi nas razveselilo, če bi dobili še en vir preskrbe.« S temi besedami je visoki predstavnik za zunanje zadeve Josep Borrell prejšnji teden sredi Moskve sporočil, da Evropska unija ne bo zapostavljala sputnika-V, pa čeprav bi se v Bruslju odločili, da bodo zaradi aretacije opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega proti Rusiji uvedli sankcije.

Borrellova ruska misija je bila najbolj čuden salto mortale nespretne evropske diplomacije. Je na obisk k Sergeju Lavrovu odpotoval zato, da bi ga prosil za cepivo, ali zato, da ga okara zaradi Navalnega? Je bil sploh kdo presenečen, ko se je ruski zunanji minister spremenil v staro damo, ki pravi: »Dala vam bom milijardo, a pod enim pogojem!« Vse skupaj je bilo kar precej podobno situaciji v Dürrenmattovi tragikomediji, ko je Lavrov Borrella zasul z obtožbami na račun EU, ki, kot je dejal, »širi laži o zastrupitvi« Navalnega in se vede kot »nezanesljiva partnerica«.

Medtem ko so v evropskem parlamentu ta teden kar deževale zahteve po Borrellovem odstopu, ker v Moskvi ni imel dovolj trdne hrbtenice, je avstrijski kancler Sebastian Kurz izjavil, da bi se bil pripravljen tudi osebno cepiti s sputnikom, takoj ko bo to cepivo odobreno znotraj EU, kajti »edino, kar šteje, je učinkovitost, varnost in hitra dostopnost cepiva, ne pa geopolitični boj«.
A tako, zakaj tega niste povedali že na samem začetku?

Nato so se drug za drugim z izjavami, da je sputnik-V v EU dobrodošel, vrstili tudi preostali evropski državniki, zlasti zdaj, ko je britanska medicinska revija Lancet ocenila, da znaša njegova učinkovitost 92,6 odstotka. In nič več ni tako zelo pomembno, da je stara dama ruske diplomacije skorajda pred Borrellovimi očmi poslala domov tri diplomate iz držav EU, ker so se udeležili protestov proti obsodbi Navalnega. Güllen zdaj potrebuje njeno milijardo. Nujno.

Ergo ■ Kdo bo tukaj Alfred Ill? Evropska načela, seveda. Vse v EU je počasi videti kot nekakšna tragikomedija – tudi na tisoče hrvaških državljanov, ki s telefonskimi klici ali elektronsko pošto vsak dan oblegajo rusko veleposlaništvo v Zagrebu. Na vse mogoče načine si prizadevajo priti do ruskega cepiva proti koronavirusu. Zanima jih, ali ga je mogoče kje kupiti, ali bi se lahko cepili na veleposlaništvu, ali bi lahko odpotovali v Rusijo in tam prejeli sputnik-V? Je EU prepričana, da si njeni prebivalci želijo uvedbo sankcij proti Moskvi?
 

Nikar jih ne pojejte!


Pred lunarnim novim letom, ki je nastopilo včeraj, je kitajska vlada objavila opozorilo prebivalcem, naj med prazniki ne jedo divjih živali. Prazniki so namreč priložnost, da se v premožnih družinah na mizah ponudi specialitete, ki se jih ne jé vsak dan, zato je na plakatu državnega Združenja za varstvo divjadi znotraj okroglega znamenja prepovedi narisanih deset živali. In sicer: medved, morska želva, luskavec, kača, krokodil, bober, divja gos, svizec, mravljinčar in še nekaj, kar spominja na krta. Pod pozivom, da je treba »preprečiti ilegalno lovljenje, preprodajo in uživanje divjih živali«, piše: »Naj se praznični okus ne spremeni v smrad.«

Prepoved lova in uživanja divjadi so uvedli že maja lani, in to prav zaradi tega, ker so sumili, da je koronavirus z netopirja prešel na človeka prek kakšne druge živali, ki so jih prodajali na »mokri tržnici« v Wuhanu. Mednarodna Organizacija Peta (People for the Ethical Treatment of Animals) je Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) pozvala, naj po vsem svetu prepove vse tržnice, na katerih prodajajo žive živali, v podporo temu pa posnela še video, ki prikazuje opice, orle, pse, netopirje in kače v kletkah, polnih plesnive hrane in njihovih iztrebkov.

Poster, ki so ga objavili pred največjim kitajskim praznikom, v resnici opozarja na to, kako težko je izpeljati takšno prepoved. V zadnjih 18 letih, kolikor je minilo od epidemije sarsa, ki je na človeka po vsej verjetnosti prešel s cibetk, ki jih prav tako prodajajo na mokrih tržnicah, so takšen odlok na Kitajskem sprejeli že nekajkrat, kar samo po sebi priča o tem, da ga ljudje očitno ves ta čas niso spoštovali.

Mednarodna ekipa znanstvenikov WHO je prav pred kitajskim novim letom končala preiskavo o izvoru koronavirusa in vse, kar so znanstveniki povedali po dvanajstih dneh, ki so jih preživeli v Wuhanu, od koder se je pandemija covida-19 začela širiti po vsem svetu, je bilo to, da se še vedno ne ve, katero žival je virus izkoristil kot nekakšen most med netopirjem in človekom. Pri vsem tem so smeli znanstveniki na wuhanski tržnici, kjer so decembra 2019 odkrili prvega bolnika, okuženega s koronavirusom, preživeti zgolj eno uro.

Ergo ■ Številne države imajo globoke zadržke do načina, kako je v Wuhanu potekala preiskava, in v resnici obstaja cela vrsta razlogov, zaradi katerih je mogoče verjeti, da je stara dama temu telesu ZN ponudila nekaj življenjsko pomembnega, a pod enim pogojem – da ubije resnico.

Tako je svet ostal brez odgovorov na ključna vprašanja. Je bila katera od divjih živali z zgoraj omenjenega plakata prenašalka koronavirusa z netopirja na človeka? Kako je mogoče, da se je virus iz Wuhana razširil po vsem svetu, ne da bi resno okužil preostale dele Kitajske? In zakaj država, ki je bila sposobna svojim prebivalcem prepovedati, da imajo več kot enega otroka, ne more ljudem z veliko denarja enkrat za vselej prepovedati uživanja nezakonito ulovljenih divjih živali … če že ne zaradi tega, ker je to resnično nemoralno, vsaj zato, ker jim lahko te prenesejo hude težave, kot je koronavirus.


Mori


»Kadar je med člani uprave preveč žensk, sestanki predolgo trajajo. Ženske so zelo tekmovalne. Če ena od njih dvigne roko (da bi povedala svoje mnenje), vse druge takoj pomislijo – tudi jaz moram nekaj povedati. In tako vse po vrsti govorijo.« Tako je Joširo Mori, predsednik Organizacijskega komiteja tokijske olimpijade, odgovoril na vprašanje novinarjev, ali namerava v telesu, ki mu predseduje, število žensk povečati na 40 odstotkov skupnega števila članov.

»Določiti je treba časovni okvir za podajanje mnenja,« je še dodal. »Sicer ni konca!«

Mori je včeraj podal odstop z dolžnosti, ki jo je opravljal od leta 2014. Pritisk športnic, feministk in vse japonske javnosti je bil tako močan, da nekdanji premier ni mogel ostati na čelu institucije, ki že brez njegovih nepremišljenih potez nosi na svojih plečih pretežko breme. Do 23. julija, ko je predvideno slovesno odprtje poletnih iger, je ostalo nekaj več kot pet mesecev in preveč negotovosti glede nadaljnjega poteka boja s pandemijo. In sredi vsega tega so Morijevi komentarji pokazali samo to, da se v deželi vzhajajočega sonca določena vprašanja vrtijo v krogu, tako kot se Zemlja vrti okoli Sonca. Nikakor se ne premaknejo z mrtve točke.

Ergo ■ Ko je Dürrenmatt pisal Obisk stare gospe, v njegovi Švici ženske niso imele volilne pravice. Na volitve so lahko šle šele leta 1971, v enem od kantonov pa šele leta 1990. Tudi to je imel v svoji drami v mislih napredni pisatelj. Tudi Claire je simbol brezpravne ženske, ki z nezakonskim otrokom nima druge izbire, kot da postane prostitutka, in ki se lahko za svojo pravico bori samo s krvavim maščevanjem. Nima ene roke in ene noge (pojasni, da ju je izgubila v letalski nesreči, v kateri je med vsemi potniki edina preživela) – in to je simbol njenega pohabljenega družbenega statusa.

Ko je Tokio dobil pravico do organiziranja še ene olimpijade, je bila eden od ciljev, katerega izpolnitev je obljubilo japonsko glavno mesto, (skorajda) enakopravnost v številu ženskih in moških športnikov, ki bodo sodelovali na olimpijadi. Če bi potekala takrat, ko je bilo predvideno, bi bilo med športniki 49 odstotkov žensk, kar je največ v vsej zgodovini iger. Bomo videli, koliko jih bo letos, saj je pandemija ženske prizadela veliko huje kot moške, in to na vseh področjih, ne samo na športnem. Seveda je še vedno vprašanje, ali bo olimpijado sploh mogoče izvesti, a Japonska je, kot poudarja Human Rights Watch, že osvojila zlato medaljo – tisto za seksizem.
 

Vojna med Londonom in Pekingom


Teden dni po tem, ko je Velika Britanija odvzela licenco za oddajanje kitajski satelitski televiziji CGTN, je Kitajska v četrtek prepovedala oddajanje programa BBC World News. Državna služba za radio in televizijo je svojo odločitev obrazložila s trditvijo, da britanska medijska hiša »spodkopava načelo resničnosti in nepristranskosti v novinarstvu«.

Povedano z drugimi besedami, je dejal eden od kitajskih funkcionarjev, Britanci svetu pošiljajo »fake news« o Kitajski, o tem, kako se je koronavirus pojavil in razširil, o Xinjiangu in Ujgurih – pravzaprav o vsem. Zato jih je treba utišati.

Ergo ■ Vojna med Londonom in Pekingom ni samo medijska. Tokrat je to spopad med pešajočo in rastočo kolonialno silo, od katerih ima vsaka svojo resnico, svojo pravico in svoje metode za njuno plasiranje in uresničevanje. Britanija je kitajsko televizijo obtožila, da je podružnica Komunistične partije. In imela je prav. Kitajska se, kot je bilo pričakovati, maščuje, in to ne samo za izgon svoje medijske hiše, temveč tudi za britansko podporo hongkonškim prodemokratičnim aktivistom, za poročanje o hudodelstvih v xinjianških taboriščih za prevzgojo, za zavračanje internetnega velikana Huaweia kot partnerja za izgradnjo nove generacije brezžičnega omrežja, za prihod bojne ladje v Južnokitajsko morje, ki naj bi bila opozorilo, da mora morje ostati odprto. Najbolj pa se stara dama maščuje, ker je Velika Britanija ostala tesno povezana z ZDA. To je bil kitajski pogoj za tisto milijardo, ki bi ji bila v veliko pomoč v obdobju po brexitu. Morali bi samo ubiti transatlantsko zavezništvo.

Komentarji: