Na Igmanu so ugotavljali, da fašizem spet dviga glavo
Pisana množica ljudi od Vardarja do Triglava se je v počastitev spomina na Prvo proletarsko brigado danes udeležila slovesnosti na Velikem polju. Poziv na boj proti fašizmu brez pušk.
Odpri galerijo
Planina Igman se je na današnji spominski slovesnosti šibila pod težo približno osem tisoč glave množice. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Igman – »Smrt fašizmu, svoboda narodu,« je danes odmevalo pri partizanskem spomeniku na Velikem polju na planini Igman nad Sarajevom, kjer se je velika množica ljudi vseh generacij zbrala na spominski slovesnosti bork in borcev Prve proletarske brigade. Zbranim je spregovoril predsednik zveze borcev Sead Džulić, ki je kritično spregovoril o času v katerem živijo nekdanji bratski narodi od Vardarja do Triglava.
»To je priložnost, da vsem v BiH in drugim po nekdanji Jugoslaviji rečemo, da smo tukaj, in da smo vsak dan močnejši. Učiti se moramo na idejah in enotnosti Prve proletarske brigade in tako ustvariti boljši in pravičnejši svet. Zdaj je to še posebej pomembno, saj se fašizem kakor rak spet širi po Evropi in svetu,« je povedal Džulić in se zavzel za enotno borbo proti temu zlu, ki uničuje življenja današnjim generacijam na območju nekdanje skupne domovine, »a ne s puškami, ampak z besedami«.
Med drugim se je zavzel za ustanovitev enotne antifašistične organizacije. Zbrane so nagovorili predstavniki iz vseh nekdanjih socialističnih republik. Rusko borčevsko organizacijo je vodil Oleg Kalinin in pri tem poudaril neprecenljiv doprinos jugoslovanskih partizanov v borbi proti fašizmu in njihovo borbo primerjal z ruskimi partizani pri Stalingradu. »Ruski narod se bo zmeraj spoštljivo spominjal jugoslovanskih partizanov«.
Glavna zvezda sklepne prireditve pa je bil zdaj 89-letni Albin Pibernik iz Ljubljane, ki se je z družino kot enajstletnik udeležil legendarnega marša čez Igman v osvobojeno Fočo, kjer mu je zaradi ozeblin umrla mati, oče pa je kasneje padel v borbi. O tej partizanski epopeji je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja posnet tudi celovečerni film. In malega Albina je takrat zaigral Sarajevčan Edin Parla, ki je danes inženir medicinske radiologije. Albinovo mater je uprizorila Milena Zupančič, njegovega očeta Radko Polič, tovariša Tita pa Lazar Ristovski.
Konec januarja leta 1942 so Nemci pri Romaniji v vzhodni Bosni obkolili Prvo proletarsko brigado. Štab brigade, ki jo je vodil Koča Popović je odločil, da je edini mogoč umik mimo Sarajeva čez Igman proti osvobojeni Foči. Približno 700 borcev, med katerimi je bilo 50 ranjenih in bolnih, se je na dolgo pot podalo v noči s 27. na 28. januar. Utrujeni in prezebli partizani so po 19 urah hoje po globokem snegu prispeli na Veliko polje na planini Igman.
Marš se je zaradi izredno težkih vremenskih razmer, saj se je termometer spustil do 35 stopinj Celzija pod ničlo in nečloveških naporov, ki so jim bili med potjo podvrženi borci, zapisal v zgodovino partizanskega boja kot legendarni. Približno 170 borcev so zaradi hudih ozeblin prepeljali v bolnišnico v Fočo, kjer so jim pomrzle dele telesa amputirali brez narkoze.
Današnjega spominskega devet kilometrov dolgega pohoda iz Brezovače na Igman se je udeležilo približno tisoč pohodnikov vseh generacij, ki so prepevali partizanske pesmi, ob zvokih harmonike tudi slovenske. Med njimi je bila tudi članica društva Tigr Bernarda Dodič iz Ilirske Bistrice. Pravi, da se srečanja na Igmanu iz spoštljivega odnosa do pol pretekle zgodovine in njenih lepih spominov na stare čase redno udeležuje.
»Najlepše je, ko se zbere množica ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Za nas meje niso pomembne, kakor tudi ne predstavlja nobenih ovir nacionalnost in veroizpoved. Nekoč želimo ustvariti boljši in pravičnejši svet,« je povedala Dodičeva. Slovenskemu rojaku, kulturniku Williju Ošini iz Železne Kaplje iz avstrijske Koroške, se je dolgoletna želja po udeležbi na igmanskem maršu končno uresničila. »Mene je sem prignala radovednost, zato želim izvedeti čim več, kaj se je tu med vojno dogajalo in kako se ljudje tudi po skoraj osemdesetih letih tistih dogodkov spominjajo,« je povedal Ošina. In imel je res kaj videti in slišati.
Jože Oberstar iz Kočevja je povedal, da mu spominska slovesnost na Igmanu in pred tem pohod pomenita zelo veliko, saj gre za epopejo Prve proletarske brigade. Da se mladi množično udeležujejo partizanskih slovesnosti po njegovem prepričanju tiči razlog v tem, da nas je partizanski boj ohranil kot narod in tega se čedalje bolj zavedajo tudi mlajše generacije. »Tudi pri nas je fašizem v neki drugi obliki začel dvigovati glavo in mladina spoznava, da tako kot je zdaj, ne more več iti naprej,« je prepričan Oberstar.
»To je priložnost, da vsem v BiH in drugim po nekdanji Jugoslaviji rečemo, da smo tukaj, in da smo vsak dan močnejši. Učiti se moramo na idejah in enotnosti Prve proletarske brigade in tako ustvariti boljši in pravičnejši svet. Zdaj je to še posebej pomembno, saj se fašizem kakor rak spet širi po Evropi in svetu,« je povedal Džulić in se zavzel za enotno borbo proti temu zlu, ki uničuje življenja današnjim generacijam na območju nekdanje skupne domovine, »a ne s puškami, ampak z besedami«.
Sead Džulić, predsednik zveze borcev BiH, sicer gledališki mentor v Mostarju, je na Igmanu spregovoril o razraščanju fašizma v vseh predelih nekdanje skupne države. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Med drugim se je zavzel za ustanovitev enotne antifašistične organizacije. Zbrane so nagovorili predstavniki iz vseh nekdanjih socialističnih republik. Rusko borčevsko organizacijo je vodil Oleg Kalinin in pri tem poudaril neprecenljiv doprinos jugoslovanskih partizanov v borbi proti fašizmu in njihovo borbo primerjal z ruskimi partizani pri Stalingradu. »Ruski narod se bo zmeraj spoštljivo spominjal jugoslovanskih partizanov«.
Marš v nemogočih razmerah
Glavna zvezda sklepne prireditve pa je bil zdaj 89-letni Albin Pibernik iz Ljubljane, ki se je z družino kot enajstletnik udeležil legendarnega marša čez Igman v osvobojeno Fočo, kjer mu je zaradi ozeblin umrla mati, oče pa je kasneje padel v borbi. O tej partizanski epopeji je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja posnet tudi celovečerni film. In malega Albina je takrat zaigral Sarajevčan Edin Parla, ki je danes inženir medicinske radiologije. Albinovo mater je uprizorila Milena Zupančič, njegovega očeta Radko Polič, tovariša Tita pa Lazar Ristovski.
Najmlajši udeleženec igmanskega marša med drugo sovražnikovo ofenzivo v začetku leta 1942 je bil Slovenec Albin Pibernik, ki se je s solzami v očeh spominjal tistih grozljivih časov. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Konec januarja leta 1942 so Nemci pri Romaniji v vzhodni Bosni obkolili Prvo proletarsko brigado. Štab brigade, ki jo je vodil Koča Popović je odločil, da je edini mogoč umik mimo Sarajeva čez Igman proti osvobojeni Foči. Približno 700 borcev, med katerimi je bilo 50 ranjenih in bolnih, se je na dolgo pot podalo v noči s 27. na 28. januar. Utrujeni in prezebli partizani so po 19 urah hoje po globokem snegu prispeli na Veliko polje na planini Igman.
Približno tisoč pohodnikov je prehodilo del poti od Brezovače na Igman v spomin na borke in borce Prve proletarske brigade. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Marš se je zaradi izredno težkih vremenskih razmer, saj se je termometer spustil do 35 stopinj Celzija pod ničlo in nečloveških naporov, ki so jim bili med potjo podvrženi borci, zapisal v zgodovino partizanskega boja kot legendarni. Približno 170 borcev so zaradi hudih ozeblin prepeljali v bolnišnico v Fočo, kjer so jim pomrzle dele telesa amputirali brez narkoze.
»Za nas meje niso pomembne«
Današnjega spominskega devet kilometrov dolgega pohoda iz Brezovače na Igman se je udeležilo približno tisoč pohodnikov vseh generacij, ki so prepevali partizanske pesmi, ob zvokih harmonike tudi slovenske. Med njimi je bila tudi članica društva Tigr Bernarda Dodič iz Ilirske Bistrice. Pravi, da se srečanja na Igmanu iz spoštljivega odnosa do pol pretekle zgodovine in njenih lepih spominov na stare čase redno udeležuje.
Člani društva Tigr iz Ilirske Bistrice se tradicionalno udeležujejo spominskega pohoda iz Brezovače na planino Igman. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
»Najlepše je, ko se zbere množica ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Za nas meje niso pomembne, kakor tudi ne predstavlja nobenih ovir nacionalnost in veroizpoved. Nekoč želimo ustvariti boljši in pravičnejši svet,« je povedala Dodičeva. Slovenskemu rojaku, kulturniku Williju Ošini iz Železne Kaplje iz avstrijske Koroške, se je dolgoletna želja po udeležbi na igmanskem maršu končno uresničila. »Mene je sem prignala radovednost, zato želim izvedeti čim več, kaj se je tu med vojno dogajalo in kako se ljudje tudi po skoraj osemdesetih letih tistih dogodkov spominjajo,« je povedal Ošina. In imel je res kaj videti in slišati.
Pohoda na planino Igman se je udeležilo tudi več kakor petsto Slovencev iz domovine in zamejstva. Množica jih je na prireditvenem prostoru bučno pozdravila. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Jože Oberstar iz Kočevja je povedal, da mu spominska slovesnost na Igmanu in pred tem pohod pomenita zelo veliko, saj gre za epopejo Prve proletarske brigade. Da se mladi množično udeležujejo partizanskih slovesnosti po njegovem prepričanju tiči razlog v tem, da nas je partizanski boj ohranil kot narod in tega se čedalje bolj zavedajo tudi mlajše generacije. »Tudi pri nas je fašizem v neki drugi obliki začel dvigovati glavo in mladina spoznava, da tako kot je zdaj, ne more več iti naprej,« je prepričan Oberstar.
