Na območju izginule podmornice zaznali pokajoč zvok
Obalna straža ZDA pravi, da so na območju iskanja v nedeljo izginule podmornice Titan s petimi ljudmi na krovu zaznali podvodne zvoke; raziskovalci imajo znova »razlog za upanje«, poroča Guardian. Kot pravijo, bi podatki lahko nakazovali »verjetne znake življenja«.
Hrup oziroma pokajoče podvodne zvoke, ki se javljajo v polurnih intervalih, so zaznala kanadska letala, ki pomagajo iskati pogrešano turistično podmornico, vendar je revidirano iskanje za zdaj dalo »negativne rezultate«, pravijo oblasti. »V oceanu je veliko virov zvoka, vendar daje upanje,« je za World Service povedal Simon Boxall, višji predavatelj oceanografije na Univerzi v Southamptonu. »Mislim, da je bil eden od scenarijev, ki so se ga vsi bali, ta, da je podmornica pravzaprav eksplodirala. Torej daje nekaj upanja, da je to še vedno reševalna operacija, in ne le obnovitvena operacija.«
Na območje so poslali dodatna daljinsko vodena podvodna vozila, da raziščejo izvor zvokov, so sporočili.
Newyorški klub raziskovalcev je za Guardian povedal, da »čakajo na posodobitve obalne straže«, preden bodo komentirali poročila, da so na območju iskanja zaznali hrup. »Na podlagi podatkov s terena razumemo, da so bili na kraju najverjetneje odkriti znaki življenja,« je dejal predsednik kluba Richard Garriott de Cayeux v izjavi, objavljeni pozno v torek.
Zdi se, da je loputa podmornice privita od zunaj, piše Guardian. Tudi če je podmornica prišla na površje in so jo iskalci opazili, nevarnosti še ni konec, saj bi se posadka v notranjosti še vedno morala zanašati na zasilni kisik za dihanje, dokler lopute ne odprejo reševalne ekipe.
Podvodne zvoke so v analizo posredovali strokovnjakom ameriške mornarice, je tvitnilo severovzhodno okrožje ameriške obalne straže.
Kaj bi se s podmornico lahko zgodilo?
Najboljši scenarij je, da je podmornica imela okvaro komunikacijske in sledilne opreme in se je vrnila na površje, pravi profesor Stefan Williams, direktor pobude za digitalne znanosti Univerze v Sydneyju.
Če lebdi na površju, jo lahko pregledovalci iz zraka in ladje v bližini najdejo v naslednjem dnevu, potem bodo poskušali odpreti podmornico in osvoboditi posadko. Vendar Williams pravi, da to ni gotovo, saj glede na to, da iskanje poteka že nekaj dni, se zdi ta scenarij vse manj verjeten. Pomanjkanje dokazov o podmornici na površini pomeni, da je možno, da je utrpela katastrofalno okvaro enega od svojih sistemov, pravi Williams: »To lahko vključuje popolno okvaro tlačne posode, v kateri je posadka, ali morebitno kakšno drugo okvaro sistemov podmornice, ki jim je preprečila, da bi izplavali.«
Doslej so letala preiskala več kot 25.900 kvadratnih kilometrov morja in iskala pogrešano plovilo – del združenega poveljstva letal in ladij ameriške obalne straže, ameriške mornarice, kanadske obalne straže in ekspedicije OceanGate.
Strokovnjak za ekstremno medicino dr. Glenn Singleman je za Guardian pojasnil izzive podmorniških odprav, rekoč, da imajo »vsa ta ekstremna okolja neverjetno tveganje«. Pritisk v okolici Titanika je, kot če bi ti avto stal na zapestju ali kaj podobnega.
Singleman je bil zdravnik odprave pri več projektih raziskovanja globokega morja; sodeloval je tudi pri osvajanju najgloblje znane točke na Zemlji leta 2012.
Singleman je dejal, da okolje zaprte zanke znotraj globokomorske podmornice predstavlja posebne tehnične izzive in da je razlika tudi v pritisku vode. Obiskal je že tudi razbitino Titanika na plovilu, ki ga je zgradila in upravljala Ruska akademija znanosti: »Ko sem se spustil na Titanik, sem bil obiskovalec številka 428 na tem vozilu. To je znak, kako zanesljiv in kako varen, kako preizkušen je bil določen program … žal ne deluje več.«
Predstavniki ameriške obalne straže so pred tem v torek povedali, da je iskanje zajelo območje, veliko 26.000 kvadratnih kilometrov, vendar niso našli nobenih konkretnih sledi o izgubljeni podmornici Titan. Iskanje se nadaljuje, čeprav se čas izteka, ker je podmornici ostalo za manj kot dva dni kisika.
Jamie Frederick iz prvega okrožja ameriške obalne straže v Bostonu je novinarjem povedal, da je posadki v torek popoldne (ob 18. uri po srednjeevropskem času) ostalo za največ 41 ur kisika. To pomeni, da bi se lahko zaloge zraka izčrpale v četrtek.
Dodal je, da je v bližini razbitin Titanika pogrešano podmornico začel iskati tudi podvodni robot. Prizadevajo si, da bi v primeru odkritja podmornice na kraj dogodka pripeljali reševalno opremo.
»Izjemno doživetje« za četrt milijona dolarjev
Spomnimo: iskanje podmornice se je začelo v nedeljo zvečer, ko od nje ni bilo več glasu. Za krmilom je bil Stockton Rush, izvršni direktor podjetja OceanGate, ki je organiziralo odpravo. Njegovi potniki so bili britanski pilot, poslovnež in pustolovec Hamish Harding, pakistansko-britanski poslovnež Šahzada Davud in njegov sin Suleman ter 73-letni francoski raziskovalec Paul-Henry Nargeolet.
Po besedah Davida Concannona, svetovalca družbe OceanGate Expeditions, ki je nadzorovala misijo, je imela podmornica štiridnevno zalogo kisika, ko je v nedeljo zjutraj zaplula v morje.
Novinar CBS News David Pogue, ki je lani potoval na krovu Titana, je za AP povedal, da plovilo uporablja dva komunikacijska sistema – besedilna sporočila, ki gredo do ladje na površini in nazaj, ter varnostne signale, ki se oddajajo vsakih 15 minut.
Oba sistema sta prenehala delovati približno uro in 45 minut po potopitvi Titana. To lahko pomeni le, da so ostali brez elektrike ali pa da se je podmornica zdrobila.
Podmornica ima sedem rezervnih sistemov za vrnitev na površje, vključno z vrečami s peskom in napihljivim balonom. Eden od sistemov je zasnovan tako, da deluje, tudi če so vsi na krovu nezavestni, je dejal Pogue.
Če je iz ogljikovih vlaken in titana izdelana podmornica obtičala na dnu oceana, ji verjetno ni pomoči, saj potapljači ne morejo do nje in ni jasno, kako bi jo lahko dvignili na površje.
OceanGate osemurno potovanje na dno oceana, ki stane 250.000 dolarjev, sicer oglašuje kot »priložnost, da se odklopite od vsakdanjega življenja in odkrijete nekaj resnično izjemnega«.
Razbitine Titanika, ki se je potopil leta 1912, ko je na svoji prvi poti čez Atlantski ocean zadel ledeno goro, ležijo na globini približno 3800 metrov pod gladino, približno 650 kilometrov od obale Nove Fundlandije.
