Najstarejši vodja vlade na svetu
»Nočemo se maščevati, hočemo pravno državo,« se glasi prva obljuba novega (starega) premiera.
Odpri galerijo
Mahatir Mohamad med novinarsko konferenco po zmagi na volitvah FOTO: AFP
Za Mahatirja Mohamada se je zlato obdobje upokojitve začelo že leta 2003, ko se je umaknil s položaja premiera Malezije in se je lahko pohvalil z najdaljšim stažem vodenja vlade v zgodovini te države. V premierskem naslanjaču je namreč do takrat sedel že 22 let.
Ta teden je Mahatir dosegel še en rekord, potem ko je na čelu opozicijske koalicije Pakatan Harapan zmagal na parlamentarnih volitvah, saj bo tako postal najstarejši premier na svetu. Desetega julija bo namreč star 93 let. Upokojitvi se je odpovedal pred tremi leti, ker je bil ogorčen nad korupcijskim škandalom dosedanjega premiera Nadžiba Razaka pa tudi nad njegovo poudarjeno prokitajsko politiko. Ko je javnost izvedela za dokaze o tem, da je Nadžib »preusmeril« 700 milijonov dolarjev iz državnega investicijskega sklada 1Malaysia Development Berhad na zasebni bančni račun, so o škandalu neizogibno začeli na veliko javno razpravljati, Nadžibov nekdanji politični mentor pa je prav zaradi škandala sestavil štiričlansko koalicijo, s katero je nameraval na letošnjih volitvah »vrniti pravno državo«.
»Da, da, še sem živ!« je povedal Mahatir novinarjem v četrtek zgodaj zjutraj, ko so rezultati volitev, izvedenih v sredo, pokazali, da je Pakatan Harapan oziroma v prevodu Zavezništvo upanja osvojilo 113 od skupnih 222 sedežev v malezijskem parlamentu. V glavnem mestu Kuala Lumpur je bilo še temno, vendar so navdušeni privrženci legendarnega politika, ki mu pripisujejo velike zasluge za malezijski gospodarski čudež, odšli na ulice, da bi proslavili zmago.
Nihče ni pričakoval, da bi Nadžibov Barisan Nasional (BN), dosedanja vladajoča koalicija, ki je nemoteno vodila državo šest desetletij, lahko na volitvah prepričljivo zmagal. Vendar so tudi najboljši poznavalci Malezije predvideli tesno, toda zadostno prednost BN, med drugim zato, ker ta država ni imela druge vladajoče stranke vse od razglasitve svoje samostojnosti leta 1957. Ko se je pokazalo, da je Nadžibova koalicija dobila samo 76 poslanskih sedežev, so njegovo tiskovno konferenco hitro odpovedali, Nadžib pa se je umaknil v zasebno rezidenco. Najprej je nekaj ur molčal, nato je nerad priznal poraz in hkrati poudaril, da lahko »samo kralj odloči, kdo bo premier«.
Malezija je ustavna monarhija, v kateri vsakih pet let izvolijo monarha iz skupine devetih dinastičnih vladarjev malezijske federacije. Kralj opravlja večinoma protokolarne naloge, vendar se Nadžib pravzaprav ni motil, ko je trdil, da bo monarh vplival na nastale razmere, saj se štiri stranke, zbrane okoli Mahatirja, res niso formalno registrirale kot koalicija, in čeprav ji je volilna komisija dovolila sodelovati v kampanji pod enotno zastavo, Pakatan Harapan še ni opravil vseh postopkov, s katerimi bi lahko prevzel oblast.
To so bile 14. parlamentarne volitve v Maleziji, odkar je ta država nehala biti protektorat britanskega imperija, in takoj so jih označili za zgodovinsko pomemben politični tektonski premik. Borze po vsej Aziji so se vznemirile, čeprav bolj malo vemo o ekonomski politiki, ki jo bo zagovarjal Mahatir, toda pravi učinek šoka bomo videli šele v ponedeljek, ko bodo minili prazniki v Maleziji in bodo začeli poslovati tudi na tamkajšnjem finančnem trgu.
Volitve, ki so jih pravkar izvedli, so bile tudi svojevrsten referendum o malezijskih odnosih s Kitajsko. Opozicija je med drugim kritizirala Nadžiba Razaka zaradi »enostranskega« zbliževanja z azijsko silo, in čeprav je Mahatir obljubil, da bo kitajskim vlagateljem pustil odprta vrata, je pogojeval njihov prihod na malezijski trg s povečanjem števila delovnih mest za krajevno prebivalstvo. Trdil je, da do zdaj Malezijcem »niso prav nič koristile« kitajske naložbe. Ne glede na to so bile te do zdaj zelo obsežne. Trinajst milijard dolarjev za železniško progo ob vzhodni obali in 7,3 milijarde za pristanišče Melaka sta samo dva od projektov, ki se jim bodo zdaj v Maleziji še bolj pozorno posvečali, saj namerava Mahatir preveriti, ali so projekti res koristili tudi krajevnemu prebivalstvu ali so predvsem poskrbeli za to, da se je odebelila denarnica dosedanjega premiera.
Zelo pomembno bo tudi mnenje uradnega Kuala Lumpurja glede Južnokitajskega morja. Mahatir je obljubil, da se bo treba o vsem na novo pogovoriti, zato bo obnovil pogajanja o malezijski pravici do dostopa do dela morja, ki ga ima Kitajska skoraj v celoti za svojega.
Približno 22 odstotkov od 32 milijonov prebivalcev Malezije je etničnih Kitajcev, njihov položaj v pretežno muslimanski državi pa je bil v nedavni preteklosti različen. Ravno zato, ker so jih nekoč preganjali, Mahatir zdaj ne more dovoliti spodbujanja sinofobije, tudi če bo v svoj program vključil politiko distance do Pekinga. Že zaradi svoje visoke starosti bo samoumevno pridobil položaj »modrega vladarja« v Jugovzhodni Aziji in pričakujemo lahko, da bodo zato njegovim besedam prisluhnile tudi države v okolici. Zlasti tiste, ki bi rade tudi same s povečevalnim steklom pogledale, kaj vse jim prinašata kitajska svilna pot na njihovem ozemlju in vojaška prevlada v morjih okoli njih.
Ta teden je Mahatir dosegel še en rekord, potem ko je na čelu opozicijske koalicije Pakatan Harapan zmagal na parlamentarnih volitvah, saj bo tako postal najstarejši premier na svetu. Desetega julija bo namreč star 93 let. Upokojitvi se je odpovedal pred tremi leti, ker je bil ogorčen nad korupcijskim škandalom dosedanjega premiera Nadžiba Razaka pa tudi nad njegovo poudarjeno prokitajsko politiko. Ko je javnost izvedela za dokaze o tem, da je Nadžib »preusmeril« 700 milijonov dolarjev iz državnega investicijskega sklada 1Malaysia Development Berhad na zasebni bančni račun, so o škandalu neizogibno začeli na veliko javno razpravljati, Nadžibov nekdanji politični mentor pa je prav zaradi škandala sestavil štiričlansko koalicijo, s katero je nameraval na letošnjih volitvah »vrniti pravno državo«.
»Da, da, še sem živ!« je povedal Mahatir novinarjem v četrtek zgodaj zjutraj, ko so rezultati volitev, izvedenih v sredo, pokazali, da je Pakatan Harapan oziroma v prevodu Zavezništvo upanja osvojilo 113 od skupnih 222 sedežev v malezijskem parlamentu. V glavnem mestu Kuala Lumpur je bilo še temno, vendar so navdušeni privrženci legendarnega politika, ki mu pripisujejo velike zasluge za malezijski gospodarski čudež, odšli na ulice, da bi proslavili zmago.
Nihče ni pričakoval, da bi Nadžibov Barisan Nasional (BN), dosedanja vladajoča koalicija, ki je nemoteno vodila državo šest desetletij, lahko na volitvah prepričljivo zmagal. Vendar so tudi najboljši poznavalci Malezije predvideli tesno, toda zadostno prednost BN, med drugim zato, ker ta država ni imela druge vladajoče stranke vse od razglasitve svoje samostojnosti leta 1957. Ko se je pokazalo, da je Nadžibova koalicija dobila samo 76 poslanskih sedežev, so njegovo tiskovno konferenco hitro odpovedali, Nadžib pa se je umaknil v zasebno rezidenco. Najprej je nekaj ur molčal, nato je nerad priznal poraz in hkrati poudaril, da lahko »samo kralj odloči, kdo bo premier«.
Malezija je ustavna monarhija, v kateri vsakih pet let izvolijo monarha iz skupine devetih dinastičnih vladarjev malezijske federacije. Kralj opravlja večinoma protokolarne naloge, vendar se Nadžib pravzaprav ni motil, ko je trdil, da bo monarh vplival na nastale razmere, saj se štiri stranke, zbrane okoli Mahatirja, res niso formalno registrirale kot koalicija, in čeprav ji je volilna komisija dovolila sodelovati v kampanji pod enotno zastavo, Pakatan Harapan še ni opravil vseh postopkov, s katerimi bi lahko prevzel oblast.
To so bile 14. parlamentarne volitve v Maleziji, odkar je ta država nehala biti protektorat britanskega imperija, in takoj so jih označili za zgodovinsko pomemben politični tektonski premik. Borze po vsej Aziji so se vznemirile, čeprav bolj malo vemo o ekonomski politiki, ki jo bo zagovarjal Mahatir, toda pravi učinek šoka bomo videli šele v ponedeljek, ko bodo minili prazniki v Maleziji in bodo začeli poslovati tudi na tamkajšnjem finančnem trgu.
Volitve, ki so jih pravkar izvedli, so bile tudi svojevrsten referendum o malezijskih odnosih s Kitajsko. Opozicija je med drugim kritizirala Nadžiba Razaka zaradi »enostranskega« zbliževanja z azijsko silo, in čeprav je Mahatir obljubil, da bo kitajskim vlagateljem pustil odprta vrata, je pogojeval njihov prihod na malezijski trg s povečanjem števila delovnih mest za krajevno prebivalstvo. Trdil je, da do zdaj Malezijcem »niso prav nič koristile« kitajske naložbe. Ne glede na to so bile te do zdaj zelo obsežne. Trinajst milijard dolarjev za železniško progo ob vzhodni obali in 7,3 milijarde za pristanišče Melaka sta samo dva od projektov, ki se jim bodo zdaj v Maleziji še bolj pozorno posvečali, saj namerava Mahatir preveriti, ali so projekti res koristili tudi krajevnemu prebivalstvu ali so predvsem poskrbeli za to, da se je odebelila denarnica dosedanjega premiera.
Zelo pomembno bo tudi mnenje uradnega Kuala Lumpurja glede Južnokitajskega morja. Mahatir je obljubil, da se bo treba o vsem na novo pogovoriti, zato bo obnovil pogajanja o malezijski pravici do dostopa do dela morja, ki ga ima Kitajska skoraj v celoti za svojega.
Približno 22 odstotkov od 32 milijonov prebivalcev Malezije je etničnih Kitajcev, njihov položaj v pretežno muslimanski državi pa je bil v nedavni preteklosti različen. Ravno zato, ker so jih nekoč preganjali, Mahatir zdaj ne more dovoliti spodbujanja sinofobije, tudi če bo v svoj program vključil politiko distance do Pekinga. Že zaradi svoje visoke starosti bo samoumevno pridobil položaj »modrega vladarja« v Jugovzhodni Aziji in pričakujemo lahko, da bodo zato njegovim besedam prisluhnile tudi države v okolici. Zlasti tiste, ki bi rade tudi same s povečevalnim steklom pogledale, kaj vse jim prinašata kitajska svilna pot na njihovem ozemlju in vojaška prevlada v morjih okoli njih.
