V nadaljevanju preberite:
»Nihče ni svoboden. Celo ptice so z verigami privezane na nebo.« Bob Dylan je s tem verzom končal pesem Ballad in Plain D, o kateri je pozneje priznal, da bi mu bilo ljubše, če je ne bi nikoli napisal. Zaradi iskrenosti v verzih. Zaradi žalosti v melodiji. Zaradi pretežkih sporočil o tistem, kar se nam zgolj zdi, da je podoba neomejene svobode.
A moja največja bojazen je prav to, da svoboda rojeva nesvobodo, da prav to, da imamo pravico, pripelje do trenutka, v katerem se sklicujemo na pravico do tega, da se odrečemo pravici. Takšni občutki me prevzamejo vsakič, ko berem o Trumpu in njegovih obtožnicah, ki bodo po vsej verjetnosti povečale njegovo priljubljenost vsaj pri določenem delu volivcev, ki se ga nikakor ne sme zanemariti, ali ko poslušam o Bukeleju, ki bo verjetno dobil še en mandat, in to zahvaljujoč volji svobodnih ljudi, ki bodo glasovali za odvzem svobode.
Nasilje je proizvod besa. Bes je otrok nasilja. Sklenjeni krog. Ko nato v tem stanju pomešane agresivnosti in jeze iščemo rešitev za resne probleme, zlasti tiste gospodarske, se nenadoma zavemo, da se je, globalno gledano, odprl širok prostor za razmnoževanje trumpizma. Tudi Argentina bi lahko že v kratkem postala še ena država, v kateri se ljudje odrekajo pravicam, ker jim te niso ničesar rešile, in volijo nesvobodo, ker jim svoboda nič več ne prinaša boljšega življenja.
