Nemčija in Francija za aachensko pogodbo
Osrednji državi evropskega združevanja napovedujeta še tesnejše sodelovanje.
Odpri galerijo
Emmanuel Macron in Angela Merkel bosta v Aachnu zakoličila nove skupne projekte pri obrambi, podnebnih spremembah in varnosti. FOTO: Reuters
Nemčija in Francija bosta 22. januarja podpisali novo pogodbo za okrepitev že tako tesnega sodelovanja. Kanclerka Angela Merkel in predsednik Emmanuel Macron bosta v obmejnem Aachnu zakoličila nove skupne projekte pri obrambi, podnebnih spremembah in varnosti, pa tudi za približevanje gospodarstva in družbe.
Osrednji državi evropskega združevanja bosta novo pogodbo podpisali ob obletnici znamenite elizejske pogodbe, s katero sta Charles de Gaulle in Konrad Adenauer 22. januarja 1963 postavila temelje zunanjepolitičnega, gospodarskega in vojaškega sodelovanja ter približevanja mladih z obeh strani meje. Nov dokument ne bo nadomestil starega, ki je pomagal oblikovati vso sodobno Evropo, ampak ga bo dopolnjeval, poudarjajo v nemškem zunanjem ministrstvu. Verjamejo, da Nemčija in Francija ne vztrajata le pri uspešnem modelu evropskega združevanja, ampak postavljata nove temelje za takšno pot prihodnjih generacij.
Francoski predsedniki in nemški kanclerji, ki so sledili prvima povojnima voditeljema nekdanjih zagrizenih sovražnic za prevlado v Evropi, so nadaljevali s približevanjem, François Mitterrand in Helmut Kohl sta celo postavila temelje skupne evropske valute. Prav slabe evrske izkušnje med zadnjo dolžniško krizo pa so nemškim konservativcem vzbujale dvome o smiselnosti nekaterih predlogov že četrtega francoskega partnerja nemške kanclerke Angele Merkel. Skupni proračun, finančni minister in celo vlada bi po prepričanju nemške konservativno-liberalne ekonomske šole prinesli veliko nevarnost fiskalnih transferjev namesto izboljševanja konkurenčnosti vsake evrske države. V rasti konkurenčnosti sami vidijo predpogoj dobrega delovanja skupne evropske valute.
Mlačno navdušenje nad daljnosežnimi Macronovimi predlogi, predstavljenimi tik pred zadnjimi nemškimi parlamentarnimi volitvami, so nemški konservativci dolgo skrivali za težavami pri sestavljanju četrte vlade kanclerke Merklove, a so se zaradi prejšnje nevarnosti vzpona nacionalistov tudi sami zavedali, da mlademu predsedniku morajo stopiti nasproti. Medtem so v Franciji izbruhnile še pogosto nasilne demonstracije rumenih jopičev, ki hočejo predsednikov odstop z oblasti, in v Berlinu je bolj ali manj jasno, da Macrona ne smejo pustiti na cedilu.
Bo nova pogodba druga pot do njegovih predlogov s Sorbonne? Nemčija ne more odločati za vse evrsko območje in v nasprotovanju evrskemu centralizmu ni bila osamljena, a hoče Franciji stopiti naproti povsod, kjer tesnejše sodelovanje prinaša koristi vsem. »Za Nemčijo in Francijo je jasno, da tesno sodelovanje ne gre na račun nacionalne suverenosti, ampak skupaj krepi državi,« naznanjajo v berlinskem uradu Auswärtiges Amt socialdemokratskega zunanjega ministra Heika Maasa. Poudarjajo skupni nastop pri zunanji in varnostni politiki, kulturi in izobraževanju, pa tudi digitalizaciji, izobraževanju in tehnologijah prihodnosti. Radi bi okrepili dialog med politiko, gospodarstvom, raziskovanjem in civilno družbo, še posebej pa vsakodnevno sodelovanje na obmejnih območjih.
Osrednji državi evropskega združevanja bosta novo pogodbo podpisali ob obletnici znamenite elizejske pogodbe, s katero sta Charles de Gaulle in Konrad Adenauer 22. januarja 1963 postavila temelje zunanjepolitičnega, gospodarskega in vojaškega sodelovanja ter približevanja mladih z obeh strani meje. Nov dokument ne bo nadomestil starega, ki je pomagal oblikovati vso sodobno Evropo, ampak ga bo dopolnjeval, poudarjajo v nemškem zunanjem ministrstvu. Verjamejo, da Nemčija in Francija ne vztrajata le pri uspešnem modelu evropskega združevanja, ampak postavljata nove temelje za takšno pot prihodnjih generacij.
Infografika Delo Foto Delo
Problematični Macronovi predlogi
Infografika Delo Foto Delo
Francoski predsedniki in nemški kanclerji, ki so sledili prvima povojnima voditeljema nekdanjih zagrizenih sovražnic za prevlado v Evropi, so nadaljevali s približevanjem, François Mitterrand in Helmut Kohl sta celo postavila temelje skupne evropske valute. Prav slabe evrske izkušnje med zadnjo dolžniško krizo pa so nemškim konservativcem vzbujale dvome o smiselnosti nekaterih predlogov že četrtega francoskega partnerja nemške kanclerke Angele Merkel. Skupni proračun, finančni minister in celo vlada bi po prepričanju nemške konservativno-liberalne ekonomske šole prinesli veliko nevarnost fiskalnih transferjev namesto izboljševanja konkurenčnosti vsake evrske države. V rasti konkurenčnosti sami vidijo predpogoj dobrega delovanja skupne evropske valute.
Mlačno navdušenje nad daljnosežnimi Macronovimi predlogi, predstavljenimi tik pred zadnjimi nemškimi parlamentarnimi volitvami, so nemški konservativci dolgo skrivali za težavami pri sestavljanju četrte vlade kanclerke Merklove, a so se zaradi prejšnje nevarnosti vzpona nacionalistov tudi sami zavedali, da mlademu predsedniku morajo stopiti nasproti. Medtem so v Franciji izbruhnile še pogosto nasilne demonstracije rumenih jopičev, ki hočejo predsednikov odstop z oblasti, in v Berlinu je bolj ali manj jasno, da Macrona ne smejo pustiti na cedilu.
Brez posledic za nacionalno suverenost
Bo nova pogodba druga pot do njegovih predlogov s Sorbonne? Nemčija ne more odločati za vse evrsko območje in v nasprotovanju evrskemu centralizmu ni bila osamljena, a hoče Franciji stopiti naproti povsod, kjer tesnejše sodelovanje prinaša koristi vsem. »Za Nemčijo in Francijo je jasno, da tesno sodelovanje ne gre na račun nacionalne suverenosti, ampak skupaj krepi državi,« naznanjajo v berlinskem uradu Auswärtiges Amt socialdemokratskega zunanjega ministra Heika Maasa. Poudarjajo skupni nastop pri zunanji in varnostni politiki, kulturi in izobraževanju, pa tudi digitalizaciji, izobraževanju in tehnologijah prihodnosti. Radi bi okrepili dialog med politiko, gospodarstvom, raziskovanjem in civilno družbo, še posebej pa vsakodnevno sodelovanje na obmejnih območjih.
