New York je bil večje presenečenje kot Bamako

Je tujina logična izbira za diplomante mednarodnih odnosov, Andražu Melanšku zastavim vprašanje, ki si ga kot diplomantka te smeri pogosto postavljam. »Je in ni,« odgovori. »Mednarodni odnosi dajo intelektualno širino in orodja, s katerimi se lahko profiliramo tudi v Sloveniji, čeprav so možnosti zaradi njene majhnosti precej omejene.« V večjih državah ima vsaka občina oddelek za mednarodne zadeve, za komunikacije s tujci in tujino, razmišlja in poudari, da se na tuje ni odpravil zaradi tujine kot take, iz Slovenije ni zbežal, temveč je od tod odšel zaradi novih znanj, izkušenj. Domov se redno vrača, tukajšnji bližnji mu veliko pomenijo.



Življenje v tujini in druženje z ljudmi z vseh koncev sveta je za Andraža Melanška povsem običajno – po z odliko opravljenem magisterijem iz mednarodnih odnosov na Univerzi v Cambridgeu je v času volitev delal za centralne volilne komisije na Kosovu, v Afganistanu, Dubaju in Iraku, nato pa je bil v večtisočglavi množici kandidatov uspešen na razpisu za delo pri Združenih narodih (ZN). Za ZN je doslej delal na štirih lokacijah: na Dunaju, v New Yorku, na Haitiju in v Maliju.

Selitev v New York na sedež ZN je bila zanj proti pričakovanjem večji kulturni šok kot Bamako. »Da bo življenje v Maliju drugačno, pričakuješ in se nanj pripraviš, kar pa ne pomeni, da te stvari, od kulture do iznajdljivosti domačinov, ne fascinirajo,« pripoveduje. Ne velja pa enako za New York, za katerega pogosto verjamemo, da ga poznamo iz popularne kulture. A »da razumeš Američane, moraš živeti tam«. Zdaj razume razprtije med republikanci in demokrati, razume, zakaj razdvajata vprašanji zdravstvenega zavarovanja in nošenja mask. »Uspeh je v ZDA merjen z denarjem, čeprav ga navadno ne razkazujejo,« dodaja. Tudi narava odnosov je drugačna, več je druženja v skupinah in pogovori so manj globoki, a ker so v New Yorku vsi tujci, si nemudoma sprejet. Sedemintridesetletni Korošec iz Dravograda se zelo rad vrača tudi na Dunaj. Najbližje veliko mesto je, pravi. »Vse bolj mednarodno postaja, odpira se, zato mi ustreza.«

Optimizacija evakuacije ranjencev

Melanškovo delo za ZN v New Yorku in Maliju je komplementarno. Na newyorškem oddelku za mirovne misije se je – ob upoštevanju dobrih praks s terena – ukvarjal s snovanjem smernic upravljanja misij, s tem, kako jih narediti učinkovite na različnih področjih njihovega delovanja, od zaščite civilistov do okolja. V Maliju pa je kot član Minusme postal njihov uporabnik. Njegova prednost je ta, da razume obe strani – New York, kjer je pri snovanju politik vselej treba biti potrpežljiv zaradi množice interesov, ki jih (so)oblikujejo, in povsem konkretne potrebe uslužbencev na terenu.



Andraž Melanšek je v Bamaku član ekipe vodje kabineta posebnega predstavnika generalnega sekretarja ZN in je pristojen za optimizacijo delovanja misije, ki jo sestavljajo različni oddelki, od oddelka za človekove pravice in zaščito civilistov do letalskega, inženirskega, vojaških in policijskih enot. Med drugim se je doslej ukvarjal z optimizacijo evakuacije ranjencev, pri čemer je nekaj mesecev koordiniral različne oddelke misije, vse dokler niso oblikovali učinkovitejšega postopka, ki predvideva bistveno krajši čas posredovanja. »Prej je bil postopek evakuacij centraliziran, za vsako odobritev je bilo treba poklicati v Bamako, zdaj pa je decentraliziran, po čemer sem ga tudi poimenoval. Ime je nato v resoluciji uporabil tudi varnostni svet.« Prejeli so tudi zahvalo belgijskega premiera, zaradi skrajšanega postopka jim je namreč uspelo rešiti življenje njihovemu vojaku.

Obrambni jaški in spalnice bunkerji

Kaj pa varnost, me je zanimalo, občasna medijska poročila, ki dosežejo evropsko javnost, pogosto vsebujejo informacije o napadih na malijske vojake ali člane misije ZN. »Varnost članov Minusme je prioriteta, da se sploh zagotovi naše delo,« pravi Melanšek, po Bamaku se prevažajo z lastnimi avtomobili in avtobusi, sedež misije poleg varnostnikov varujeta zid z bodečo žico in obrambni jašek. Postojanke misije drugod po državi so opremljene tudi s tehnologijo za zaznavo raket in drugih izstrelkov, v primeru napada imajo zaposleni pri Minusmi od 15 do 30 sekund, da tečejo v zaklonišče, ponoči pa v najbolj nevarnih regijah spijo v spalnicah bunkerjih. Postojanke in člani misije so neredko tarče napadov, lani so protestniki v nekaj regijah blokirali dostop do kampov misije, tudi zato, ker s tem prikličejo pozornost vlade v Bamaku. Medtem ko je večina žarišč spopadov na severu in v centru Malija, načeloma velja, da v prestolnici ni večjih napadov.

Življenje tujcev, zaposlenih v Bamaku, ni radikalno drugačno od evropskega vsakdana. »V malijski prestolnici prevladuje mešana afriško-francoska kultura, restavracije in trgovine, ki jih obiskujem znotraj Bamaka, večinoma vodijo Francozi ali Libanonci. V malijski prestolnici zaposleni tujci se pogosto držimo zase, čeprav nekateri vikende izkoristijo za obisk lokalov in klubov,« opisuje življenje v Bamaku. Onkraj skupnosti tujcev, ki tam službujejo, je v Bamaku veliko revščine in beračev, zunaj mesta pa so ljudje prepuščeni sami sebi, državne oblasti so prisotne le na 16 odstotkih ozemlja Malija. Mnogi prebivalci nekdanjo državo kolonizatorko krivijo za vse, kar je narobe, tudi za covid-19, po drugi strani pa je prav Francija tista, ki politično največ pomaga.

Prebivalcem Malija je dovolj

Minusma z 12.000 vojaki težko izpolnjuje vse naloge – lahko stabilizirajo sever, denimo, ne morejo pa zagotoviti varnosti vseh civilistov, kot jo predvideva mandat. Ko prerazporejajo pripadnike oboroženih sil, vedno tvegajo, da bo katero od območij v nevarnosti. Javnost pogosto pričakuje od Združenih narodov, da bodo poskrbeli za izboljšanje situacije, ob tem pa se »premalo zavedamo, da je vse, kar delajo ZN, odraz časa in prostora. ZN niso nad razmerji moči in z dodeljenimi sredstvi delamo po najboljših močeh,« pojasni Melanšek. A ljudje v Maliju, kjer je – enako kot povsod po Sahelu – aktivnih vse več terorističnih skupin, so naveličani konflikta. Dovolj jim je vojne in revščine, nočejo več tvegati lastnega življenja, če oziroma ko zapustijo lastno vas, sploh če vedo, da je v tujini bolje. Vse bolj so naveličani tudi tujega vmešavanja.



A če se je po Melanškovih besedah stanje v Maliju takoj po mednarodnem posredovanju izboljševalo, se varnostna slika v zadnjem letu slabša. Oborožene skupine še vedno nadzorujejo območja na severu Malija, minuli teden so pripadniki malijske vojske odstavili predsednika Ibrahima Boubacarja Keïto, bogastvo se kopiči v rokah elite, življenje prebivalcev pa še dodatno otežujejo uničujoče posledice podnebnih sprememb, zaradi katerih je rodovitne zemlje iz leta v leto manj.