Politična zapuščina Therese May je zapečatena
Britanska premierka ne more več rešiti svojega mandata, pa tudi konservativne stranke pred porazom na evropskih volitvah.
Odpri galerijo
evropske volitve VB
Kakšna bo politična zapuščina Therese May? To vprašanje je verjetno eden izmed glavnih vzrokov, da britanska premierka kljub številnim neuspehom in trikratni zavrnitvi ločitvenega sporazuma v britanskem parlamentu toliko časa vztraja na položaju.
Ta teden jo je še zadnjič poskusila rešiti z napovedjo novega predloga zakona o ločitvenem sporazumu z EU, o katerem je zatrdila, da lahko premosti razlike med zagovorniki in nasprotniki brexita ter omogoči urejen izstop Združenega kraljestva iz EU.
Premierkini načrti so kot tolikokrat doslej padli v vodo. Njen predlog, ki je vseboval tudi obljubo, da bodo britanski poslanci lahko glasovali o razpisu še enega referenduma o brexitu, ni imel možnosti za potrditev v parlamentu. Proti predlogu so se izrekli tako konservativci, ki nasprotujejo brexitu z dogovorom, kot tisti, ki si želijo, da bi država urejeno izstopila iz EU. Opozicija mu po pričakovanjih ni namenila niti najmanjše pozornosti.
Po prepričanju analitikov je premierka s tem zapravila zadnjo priložnost za rešitev svojega mandata – in zapuščine. Pozivi k odstopu so se namnožili, britanska politika pa je, kot se je izrazil FT, vstopila v postterezijansko obdobje. Čedalje bolj očitno je, da je v zadnjih mesecih tudi premierka eden izmed vzrokov za politično paralizo na Otoku. Njeno vztrajanje pri spornem ločitvenem sporazumu in iskanju kompromisa z opozicijo (in ne z evroskeptiki v lastni stranki) je načelo zaupanje konservativnih poslancev v to, da z odločitvami, ki jih sprejema, deluje v korist države in vladajoče stranke.
»Na tej točki je izgubila toliko verodostojnosti, da veliko torijcev verjame, da bi bil kdorkoli drug boljša izbira za voditelja od nje,« je za Delo povedal Dominic Walsh, analitik pri londonskem mislišču Open Europe. Del nasprotovanja njenemu ločitvenemu sporazumu, je poudaril Walsh, je osebne narave, kar pomeni, da bi lahko izvolitev novega voditelja vsaj nekoliko povečala možnosti za njegovo potrditev v parlamentu. Protiargument temu je, da se bo morebiten nov premier moral spopasti s podobnimi težavami in ovirami, ki so oteževale življenje Theresi May. Parlamentarna aritmetika bo tudi po zamenjavi na vrhu stranke ostala nespremenjena, kar pomeni, da bo potrditev kakršnegakoli dogovora odvisna tudi od podpore opozicijskih poslancev. Na to lahko vplivajo zgolj nove parlamentarne volitve, ki se jih zaradi vzpona stranke Brexit pod vodstvom Nigela Faragea bojijo v konservativnih in laburističnih vrstah.
»Tokratne evropske volitve bodo protestno glasovanje in nepriljubljenost konservativcev bo večja, kot dejansko je,« je dejal Walsh, a stranka Brexit ne bo izginila, vsak novi voditelj konservativcev pa se bo težko postavil nasproti njenemu enodimenzionalnemu pogledu na ključno vprašanje, ki razdvaja britansko politiko.
»Močnejša ko bosta Nigel Farage in njegova stranka, večja bo verjetnost, da se bo stališče konservativne stranke o brexitu utrdilo, torijci pa končno odločili, da bo država zapustila EU brez dogovora,« je na naše vprašanje odgovoril profesor Matthew Goodwin, eden od vodilnih britanskih politologov in avtor več knjig o brexitu. Theresa May bo po njegovih besedah že četrta konservativna predsednica vlade za Margaret Thatcher, Johnom Majorjem in Davidom Cameronom, ki jo je odneslo vprašanje položaja Združenega kraljestva v EU. Povsem mogoče je, da ne bo zadnja.
Težavam z brexitom namreč ni videti konca.
Ta teden jo je še zadnjič poskusila rešiti z napovedjo novega predloga zakona o ločitvenem sporazumu z EU, o katerem je zatrdila, da lahko premosti razlike med zagovorniki in nasprotniki brexita ter omogoči urejen izstop Združenega kraljestva iz EU.
Premierkini načrti so kot tolikokrat doslej padli v vodo. Njen predlog, ki je vseboval tudi obljubo, da bodo britanski poslanci lahko glasovali o razpisu še enega referenduma o brexitu, ni imel možnosti za potrditev v parlamentu. Proti predlogu so se izrekli tako konservativci, ki nasprotujejo brexitu z dogovorom, kot tisti, ki si želijo, da bi država urejeno izstopila iz EU. Opozicija mu po pričakovanjih ni namenila niti najmanjše pozornosti.
Še zadnja priložnost
Po prepričanju analitikov je premierka s tem zapravila zadnjo priložnost za rešitev svojega mandata – in zapuščine. Pozivi k odstopu so se namnožili, britanska politika pa je, kot se je izrazil FT, vstopila v postterezijansko obdobje. Čedalje bolj očitno je, da je v zadnjih mesecih tudi premierka eden izmed vzrokov za politično paralizo na Otoku. Njeno vztrajanje pri spornem ločitvenem sporazumu in iskanju kompromisa z opozicijo (in ne z evroskeptiki v lastni stranki) je načelo zaupanje konservativnih poslancev v to, da z odločitvami, ki jih sprejema, deluje v korist države in vladajoče stranke.
»Na tej točki je izgubila toliko verodostojnosti, da veliko torijcev verjame, da bi bil kdorkoli drug boljša izbira za voditelja od nje,« je za Delo povedal Dominic Walsh, analitik pri londonskem mislišču Open Europe. Del nasprotovanja njenemu ločitvenemu sporazumu, je poudaril Walsh, je osebne narave, kar pomeni, da bi lahko izvolitev novega voditelja vsaj nekoliko povečala možnosti za njegovo potrditev v parlamentu. Protiargument temu je, da se bo morebiten nov premier moral spopasti s podobnimi težavami in ovirami, ki so oteževale življenje Theresi May. Parlamentarna aritmetika bo tudi po zamenjavi na vrhu stranke ostala nespremenjena, kar pomeni, da bo potrditev kakršnegakoli dogovora odvisna tudi od podpore opozicijskih poslancev. Na to lahko vplivajo zgolj nove parlamentarne volitve, ki se jih zaradi vzpona stranke Brexit pod vodstvom Nigela Faragea bojijo v konservativnih in laburističnih vrstah.
Nigel Farage bo kot kaže veliki zmagovalec volitev, na katerih Združeno kraljestvo sploh ni želelo sodelovati. FOTO: REUTERS/Eddie Keogh
»Tokratne evropske volitve bodo protestno glasovanje in nepriljubljenost konservativcev bo večja, kot dejansko je,« je dejal Walsh, a stranka Brexit ne bo izginila, vsak novi voditelj konservativcev pa se bo težko postavil nasproti njenemu enodimenzionalnemu pogledu na ključno vprašanje, ki razdvaja britansko politiko.
Četrta po vrsti
»Močnejša ko bosta Nigel Farage in njegova stranka, večja bo verjetnost, da se bo stališče konservativne stranke o brexitu utrdilo, torijci pa končno odločili, da bo država zapustila EU brez dogovora,« je na naše vprašanje odgovoril profesor Matthew Goodwin, eden od vodilnih britanskih politologov in avtor več knjig o brexitu. Theresa May bo po njegovih besedah že četrta konservativna predsednica vlade za Margaret Thatcher, Johnom Majorjem in Davidom Cameronom, ki jo je odneslo vprašanje položaja Združenega kraljestva v EU. Povsem mogoče je, da ne bo zadnja.
Težavam z brexitom namreč ni videti konca.
