»Seveda v Španiji ni političnih zapornikov«

Španski zunanji minister Josep Borrell za Delo o bližajočih se volitvah, Kataloniji in Sloveniji.
Fotografija: »Španija bo pomemben igralec v Evropski uniji in bo med glavnimi državami, ki bodo po brexitu vodile bolj integrirano Evropo,« je za Delo dejal zunanji minister Josep Borrell. Foto: Reuters
Odpri galerijo
»Španija bo pomemben igralec v Evropski uniji in bo med glavnimi državami, ki bodo po brexitu vodile bolj integrirano Evropo,« je za Delo dejal zunanji minister Josep Borrell. Foto: Reuters

Ljubljana – V Španiji se napoveduje vznemirljiva volilna pomlad, posredno gotovo zaznamovana s katalonsko krizo. Za zapahi je dvanajsterica katalonskih voditeljev, ki jih del javnosti označuje za politične zapornike, kar pa španski zunanji minister, 71-letni socialist Josep Borrell, zanika. Pred nedavnim se je mudil v Ljubljani, kjer je utrjeval zgledne slovensko-španske odnose. Za Delo je osvetlil nekaj uradnih stališč Madrida.                       

Pred volilno pomladjo – 28. aprila se bo začela s parlamentarnimi volitvami in konec maja nadaljevala z evropskimi in regionalnimi – se zmaga obeta vladajoči socialistični stranki (PSOE). Zbir različnih anket javnega mnenja časnika El País napoveduje socialistom slabih 30 odstotkov glasov, Ljudski stranki (PP) okoli petino, liberalnim Ciudadanos, ki se skupaj s PP vse bolj spogledujejo s skrajno desnico, 15 odstotkov, medtem ko naj bi levičarski Unidas Podemos dobil dobrih 13, skrajno desni Vox pa slabih 11 odstotkov. Velik del državljanov – dobra tretjina – je slaba dva tedna pred volitvami neodločen, zato tudi ni mogoče napovedati sestave prihodnje vlade. »Razdrobljenost parlamenta je dejstvo, konservativni prostor se bo namesto na dve razdelil na tri stranke. Dejstvo je tudi politična polarizacija na ravni države in Katalonije,« je za Delo povedal Borrell.

»PSOE želi vladati v enobarvni vladi. Trenutno je naš parlamentarni partner Unidas Podemos.« Ta izmed preostale četverice večjih strank ostaja tudi edini, ki pušča odprta vrata povezovanju v prihodnje. Vodja Ciudadanos Albert Rivera je že pred tem zanikal sodelovanje s socialisti, saj da so v zadnjem mandatu paktirali s katalonskimi independentisti, ki jih obtožujejo »državnega udara«. »V Ciudadanos so se odločili za oblikovanje 'tamponskega območja' za osamitev PSOE. Nenavadno je, da tega [v Andaluziji], niso storili z Voxom, ki ni ravno stranka, ki si s Ciudadanos deli vrednote. Mislim, da delajo napako, a imajo to pravico. Njihovi volivci se morajo odločiti, ali želijo glasovati za sredinsko liberalno stranko, ki se nagiba proti skrajni desnici, ali za drugo možnost, ki v večji meri predstavlja njihove vrednote.«

Slovenski in španski zunanji minister sta se med nedavnim obiskom v Ljubljani zavzela za poglobitev odnosov med državama. Foto: Uroš Hočevar
Slovenski in španski zunanji minister sta se med nedavnim obiskom v Ljubljani zavzela za poglobitev odnosov med državama. Foto: Uroš Hočevar

 

Vzpon skrajne desnice


Preboj v nacionalni parlament se prvič po letu 1982 napoveduje skrajni desnici. Borrell je njen zagon postavil v kontekst mednarodnega vzpona nacionalističnih in populističnih strank po finančni krizi leta 2008 in tudi nezadovoljstva nad klasično politiko. Med notranjimi vzroki za vehementen vstop Voxa na politični parket je izpostavil oslabljenost PP, ki je imela od leta 1993 na desnici monopol, del njenih glasov pa si delita Vox in Ciudadanos.

Volilna kampanja poteka sočasno s sojenjem dvanajsterici nekdanjih katalonskih političnih in civilnodružbenih voditeljev, ki jih zaradi poskusa odcepitve Katalonije od Španije obtožujejo vstajništva, upora in zlorabe javnega denarja. »Proces katalonskega osamosvajanja bo brez dvoma zaznamoval del volilne kampanje, tako kot ga je vse od leta 2015,« je prepričan Borrell. »A tokrat obstaja pomembna razlika. Do nezaupnice [in padca premiera Mariana Rajoya] vlada PP in [katalonska] independentistična vlada nista vodili dialoga. Obe strani sta se hranili s tišino drugega. S socialistično vlado je prišlo do očitne spremembe – do dialoga.«
 

Španija kot polna demokracija


Ni nepomembno, da je za Borrella »očitno, da v Španiji ni političnih zapornikov, kar priznavata tako Amnesty International (AI) kot Human Rights Watch«. Očitno si je pri tem vprašanju šef španske diplomacije dovolil manjši »faux pas«, kajti v AI so oktobra zapisali, da bi vodji civilnodružbenih organizacij Katalonske narodne skupščine in Òmnium Culturala – Jordija Sàncheza in Jordija Cuixarta, obdolžena napeljevanja k vstaji in uporu – morali nemudoma izpustiti, češ, nobenega vzroka ni, da sta [zdaj že leto in pol] v pridržanju. Španski zunanji minister, po rodu Katalonec, je za Delo še poudaril, kako »v nobeni polni demokraciji ni mogoče imeti političnih zapornikov, saj so v njej svoboščine zagotovljene vsakemu državljanu. Vsak dan se independentistični voditelji – tudi predsednik katalonske vlade – svobodno izražajo v medijih. Nekateri so pred sodiščem zaradi svojih dejanj, ne zaradi idej«. Osebe da so »v postopku zaradi domnevnih kršitev po španskem kazenskem zakoniku in jim sodijo po vseh zagotovilih pravne države«, kajti njihov načrt je »osnovanje države na ozemlju današnje avtonomne skupnosti Katalonije. V tem procesu katalonske avtoritete niso upoštevale sodišč – k čemur so napeljevali številni od obtoženih –, niso se omejile samo na pozive k uličnim protestom, ampak k upiranju nacionalni oblasti.«

Borrell je še poudaril, kako je »katalonska generalitat, preden je 1. oktobra 2017 organizirala nezakonit referendum, več kot pet let vodila precej agresivno mednarodno kampanjo, medtem ko je bila španska vlada pasivna. … Prepričan sem, da malo ljudi zunaj Španije ve, da imajo regije, kot sta Baskija in Katalonija, neprimerljivo več avtonomije kot regije v drugih državah, bodisi na evropski bodisi na svetovni ravni …« Po ministrovih besedah je za povrhu malone smešna katalonska propaganda, češ da »v španskih institucijah še vedno vlada frankizem. Kdorkoli pozna Španijo, ve, da je to tako absurden argument, da o njem ni vredno diskutirati ... Frankizem je preteklost. Rojeni v demokraciji ga dojemajo kot eno od poglavij zgodovine. Ali obstajajo nostalgiki? Morda, a so v manjšini.«

»PSOE mora nadaljevati gradnjo in konsolidacijo socialnih, političnih in ekonomskih temeljev, da nacionalistični populizem ne raste,« je za <em>Delo</em> dejal zunanji minister Josep Borrell. Foto: Reuters
»PSOE mora nadaljevati gradnjo in konsolidacijo socialnih, političnih in ekonomskih temeljev, da nacionalistični populizem ne raste,« je za Delo dejal zunanji minister Josep Borrell. Foto: Reuters


Borrell je, med drugim, še opozoril, da so bile na referendumski 1. oktober 2017 »na koncu hospitalizirane tri osebe, od tega le ena zaradi hujših poškodb«. Svetovna javnost in tisti, ki smo referendum spremljali od blizu, se spomnimo (posnetkov) prizorov, kako sta se nad katalonskimi volivci takrat znašali španska policija in civilna garda. Zanimivo je, kako drugačna je katalonska statistika: po njihovi plati je število žrtev presegalo tisoč.
 

Slovensko-španski odnosi


Slovenski in španski zunanji minister sta se med nedavnim obiskom v Ljubljani zavzela za poglobitev odnosov med državama. Razmerje sta za odlično in prijateljsko označila tudi s predsednikom Borutom Pahorjem. Spomnimo, da so bili še decembra špansko-slovenski politično-medijski toni – vsaj nekaj dni, navzven in na daleč – manj privzdignjeni. Uradni Madrid je takrat zmotilo, da se je v Ljubljano bolj ko ne zasebno odpravil katalonski predsednik Quim Torra, se neuradno srečal tudi s Pahorjem in potem pohvalil slovensko osamosvojitveno pot. V politično-medijski Španiji je završalo o vojnah na Balkanu in tudi Borrell je tvitnil, kako neodgovorno je predlagati slovensko pot. Pahorjevo srečanje s Kataloncem je takrat vznemirilo tudi premiera Marjana Šarca, ki je obžaloval »neenotnost slovenske zunanje politike do Katalonije, »kljub dogovoru, da bo naše ravnanje enotno«; torej se Pahor nekako ne bi smel srečati s katalonskim kolegom.

Ob tokratnem obisku se je Borrell, drugače, na novinarski konferenci zahvalil Sloveniji za razumevanje pri težavah s Katalonijo, za Delo pa je še povedal, kako Torra srečanja, kot je bilo tisto s Pahorjem, rad »lažno predstavlja kot podporo katalonskemu osamosvojitvenemu gibanju«. … A »dejstvo je, da so bile v slovenski osamosvojitvi tudi smrtne žrtve, čeprav kot posledica jugoslovanske agresije«. Seveda pa je bil – po Borrellu – takratni politični kontekst drugačen in ga ni mogoče primerjati s sedanjo Španijo, kar »priznava tudi premier Marjan Šarec«. Torej: slovensko-španski odnosi so kljub Kataloniji – znano je, da je naša aktivna politika do katalonske pravice do samoodločbe previdna, medtem ko pasivna politika ni brez simpatij – dobri, prijateljski, kar odlični. »Dokaz je moj obisk v Ljubljani. Po Torrovem prihodu smo imeli možnost razčistiti morebitne nesporazume. Tudi to, da sta premiera Sánchez in Šarec v dobrih osebnih odnosih, je pozitivno.«

Preberite še:

Komentarji: