Tornado Trump divja čez Evropo

New York – Evropska turneja ameriškega predsednika je takšen rodeo, kot so se ga bali na obeh straneh Atlantika. Pri čemer je Donald Trump enkrat pobesneli bik, drugič rodeo klovn. Podobno divje je tudi doma, kongres je bil prizorišče enega najbolj pregretih zaslišanj zadnjih let.

Še pred prihodom zdaj že razvpitega agenta zvezne policije FBI Petra Strzoka v poslanski dom kongresa je bilo jasno, da bo ozračje napeto do skrajnosti. Za to je poskrbel sam Trump, ki agenta že več tednov uporablja kot dokaz, da je preiskava proti njemu »lov na čarovnice«, kongresniki desnice pa mu zvesto sledijo. Prejšnji teden so Strzoka za zaprtimi vrati zasliševali več kot enajst ur, v četrtek so se ga lotili pred kamerami. Agent je vodil preiskavo o sporni uporabi zasebnega strežnika za e-pošto Hillary Clinton, ko je bila zunanja ministrica, ter o – domnevno – ruskem posegu v ameriške volitve, nato pa so na dan prišla sporočila, ki si jih je izmenjaval z nekdanjo odvetnico FBI Liso Page, s katero je imel zunajzakonsko razmerje. V njih sta bila oba zelo kritična do Trumpa, kar predsednik in desnica zdaj izrabljata za dokaz, da preiskava ni bila neodvisna od politike in poštena, če že ni šlo za zaroto globoke države.

A deseturno javno križanje ni šlo po načrtih. Strzok se ni pustil ugnati v kozji rog, ob najnizkotnejših osebnih napadih so glas povzdignili demokrati, tako da so bili Američani priča vpitju drug čez drugega in opazki nasprotnemu poslancu, da je očitno »pozabil vzeti zdravilo«. Poldrugo uro je trajalo že, da so končali obravnavo prvega vprašanja, celotna predstava pa ni služila drugemu kot razgrevanju volilne baze obeh strank. Pri čemer je agent uspešno vračal udarce in trdil, da politično prepričanje še ne pomeni pristranskosti. »Namigovanje, da sva jaz in nekakšna temačna celica znotraj FBI povozila vse postopke, vse varovalke ter izvedla to, česar me obtožujete, je osupljiva,« je zavrnil republikanske napade. Nato pa z besedami, da takšna namigovanja »globoko razžirajo vlogo FBI v ameriški družbi in učinkovitost njenega poslanstva ter so zelo razdiralna« požel aplavz demokratov in obiskovalcev.

Zunanjepolitični makrame

Takšna kaotična, razdeljena in skoraj histerična Amerika je pisana na kožo Trumpu, del tega strupenega ozračja pa je prenesel v Evropo. Njegova Najprej Amerika diplomacija maje mednarodne ustanove in zavezništva, največ škode pa povzroča ključnemu zavezništvu čez Atlantik. Evropski politiki niso vajeni muhave razdražljivosti, njegovo teatralnost razumejo kot nevarno in neresno, najgloblje pa je nesoglasje med njegovim pogledom na svet in evropskim konceptom državništva. Kritiki predsednika ZDA trdijo, da ne obstaja Trumpova doktrina, ampak je njegova zunanja politika zvozlana iz vzgibov vase zagledanega voditelja, pogajalskega pohlepa in spontanih odzivov. Pri njem naj ne bi bilo ne velikega cilja ne jasne politične filozofije.

Po besedah kolumnista Washington Posta Maxa Boota se je v Bruslju ponovil severnokorejski vzorec, ameriški predsednik je nastopil z retoriko, ki je sprožila alarm, nato zaostril krizo, na neposrednem srečanju nastopil kot prijatelj in na koncu trdil, da je kot vrhunski pogajalec rešil težavo, čeprav se v resnici ni spremenilo nič. »Šlo je za bizaren in blodeč nastop, a si Evropejci verjetno mislijo, da bi lahko bilo huje, saj ameriških čet ni umaknil iz Nemčije ali celo ZDA iz Nata,« meni Boot. Na ameriški desnici se močno trudijo, da bi iz predsedniških besed in dejanj izcedili smisel. Marc Thiessen iz konservativne mnenjske organizacije American Enterprise Institute trdi, da je Trump Natu pokazal nekaj »trde ljubezni« in tako v resnici okrepil severnoatlantsko zavezništvo.

Newyorški slog

Walter Russell Mead iz konservativnega časnika Wall Street Journal se ne strinja, da je delovanje ameriškega predsednika zamotana strateška igra, po njegovem mnenju poskuša le z neposrednimi vojaškimi in gospodarskimi pritiski predrugačiti mednarodne odnose in svet prisiliti, da bo deloval v ameriško korist.

Po besedah analitika CNN Fareeda Zakarie smo priča »umetnosti newyorškega pehanja«, uporabljenega v mednarodnih odnosih. »Gre za nakladanje, junačenje in širokoustenje,« trdi Zakaria, pri čemer povzroča trajno škodo, ko maje temelje, ki so desetletja zagotavljali stabilnost Evrope. Trump je celo obisk tesne zaveznice Velike Britanije spremenil v notranjepolitično rovarjenje, posebne odnose med državama pa so dokazovali protesti, na čelu z velikim balonom v obliki Trumpa kot dojenčka in prizadevanja, da bi se pesem Ameriški idiot povzpela na vrh britanske lestvice.

Ne gre le za to, da mora Evropa začeti načrtovati prihodnost brez ZDA, kot v Washington Postu ugotavlja Anne Applebaum, pač pa ameriški nacionalist s spodbujanjem najmračnejših evropskih vzgibov spodbuja vse večjo notranjo razklanost Unije.
Medtem si v Rusiji manejo roke, ko Trump tako uspešno uresničuje prizadevanja še iz sovjetskih dni. Po besedah Zakaria so pred ponedeljkovim srečanjem Trumpa z ruskim kolegom na trnih tudi številni predsednikovi svetovalci za nacionalno varnost, saj »nihče zares ne ve, kaj namerava«.