Ugaslo upanje drugega atentata
Pol stoletja po smrti Roberta F. Kennedyja se Američani sprašujejo, kakšne bi lahko bile ZDA.
Odpri galerijo
Robert F. Kennedy na tleh hotela Ambassador v Los Angelesu, kjer ga je ustrelil skrajnež Sirhan Sirhan. FOTO: Reuters
New York – »Brezumje nasilja znova maže državo, naša življenja,« je dan po smrti Martina Luthra Kinga dejal Robert F. Kennedy. Dva meseca pozneje je obležal pod atentatorjevimi streli. Pred pol stoletja, v burnem letu 1968, so ZDA v živo spremljale ponavljanje zgodovine in izginjanje upanja.
»Zdaj gremo v Chicago po zmago!« je mladi senator iz New Yorka, z vsem bremenom družine Kennedy in upanjem liberalnih ZDA na ramenih, dvignil roko v zmagovito črko V in se z odra odpravil proti kuhinji hotela Ambassador v Los Angelesu. Pravkar je premagal tekmece v demokratski stranki in pobral glasove Kalifornije, kar bi mu čez dva meseca na zboru demokratov v Chicagu dalo trden temelj v tekmi, kdo bo postal njihov predsedniški kandidat. Nekaj minut pozneje so vzklike navdušenja zamenjali kriki groze. Kennedy je ležal na hrbtu, oblit s krvjo. Mladi strežniški pomočnik Juan Romero, ki se je še nekaj sekund prej v gneči ponosno rokoval s senatorjem, je klečal ob njem in mu podpiral glavo. »So vsi v redu?« je šibko zašepetal, nato pa dejal: »Vse bo v redu.« Romero mu je potisnil v roke rožni venec. Ko so ga položili na nosila, je zavzdihnil: »Ne dvigujte me.« To so bile njegove zadnje besede.
Niso jim prisluhnili niti na simbolni ravni. Polstoletnica njegove smrti je primeren trenutek za čebulne fantazije, kaj bi bilo, če bi se kolesje zgodovine odvrtelo drugače. Nasilen konec obetavne politične kariere je RFK opral človeških slabosti in povzdignil v še eno ikono liberalnega dela ZDA. V nemirnem letu 1968 so bili Američani globoko razdeljeni, vsak dan je prinesel nove spopade, temnopolti proti belcem, delavci proti upravam, študenti proti vodstvom univerz, stari proti mladim, vrstile so se demonstracije in stavke, nacija je vrela, skoraj ni minil teden, da ne bi poročali o bombnem napadu ali požigu, in to z obeh robov političnih polov. Demokratski predsednik Lyndon B. Johnson je bil osovražen na desnici, ker je vpeljal v državo pravice za temnopolte, levica ga je prezirala zaradi vojne v Vietnamu. Prvi ga je izzval malo znani protivojni senator iz Minnesote Eugene McCarthy, in ko je na strankarskih volitvah v New Hampshiru zbral komaj kaj manj glasov od predsednika, je bilo jasno, kako ranljiv je LBJ.
Nekaj dni pozneje je najavil kandidaturo tudi Kennedy, kar je med McCarthyjevimi prvrženci povzročilo jezne obtožbe, da je oportunist, ki se obeša na pogum drugega. Takratna demokratska stranka je bila globoko razdeljena na štiri frakcije, ki so prezirale druga drugo. Na jugu so belopolti rasisti pod vodstvom guvernerja Alabame Georgea Wallacea začeli pot od demokratov k republikancem, Johnson in staro vodstvo so obvladovali sindikate, študenti in intelektualci so se zbirali okoli McCarthyja, Kennedy je imel podporo katolikov, latinosov in temnopoltih. Toda hkrati je znal izjemno nagovarjati volivce in jim vzbuditi občutek, da mu je mar zanje in da ni le še en politik, ki je pripravljen narediti karkoli za njihov glas, naslednji hip pa pozabiti na obljube. Dokumentarec družbe Netflix predstavlja njegova zborovanja kot beatlomanijo, privrženci so ga včasih izvlekli iz avtomobila v želji, da bi se ga dotaknili.
Nihče ne more zatrditi, da bi RFK avgusta zmagal na demokratski konvenciji. Drži, da so nekateri vplivni McCarthyjevi podporniki razmišljali o prehodu h Kennedyju, zlasti po spontanem nagovoru množice v Indianapolisu, ko jim je sporočil, da je Martin Luther King mrtev (ob tem ne gre pozabiti, da je RFK nekaj let prej kot pravosodni minister podpisal ukaz, da naj FBI prisluškuje Kingu). Zbrane je pozval, naj se ne predajo zagrenjenosti, sovraštvu ali maščevalnosti ter naj raje ohranijo Kingovo sporočilo o ljubezni, modrosti in usmiljenju drug do drugega. Hkrati ga je vzela za svojega mlada generacija, ujeta v kulturno premeno države, podprl je Cesarja Chaveza in njegov boj za pravice priseljenskih tlačanov, ki so garali na ameriških farmah. Toda podpredsednik Hubert Humphrey je imel vajeti strankarske politike še vedno trdno v rokah, kar je dokazal na konvenciji v Chicagu, kjer so policisti pred očmi kamere pretepali protivojne protestnike.
Vse to ni preprečilo dolgoletnih ugibanj, kakšne bi bile ZDA danes, če bi se jeseni 1968 na volitvah pomerila RFK in Richard Nixon in bi ta še enkrat moral priznati premoč družini Kennedy. Večina analitikov meni, da bi bile volitve zelo tesne. Jeff Greenfield, nekdanji pisec govorov za RFK, je zatrdil, da ta še zdaleč ni bil pravoverni liberalec, ampak je pogosto dvomil o moči zvezne vlade, bil je kritičen do preobsežne socialne pomoči države. Toda streli 24-letnega palestinskega begunca Sirhana Sirhana, jeznega, ker je RFK podprl Izrael v šestdnevni vojni leto pred tem, so zabrisali podrobnosti in ustvarili mit. Ta ni tako silen, kot pri JFK, tišje so tudi teorije zarote. Tako tudi njegov sin Robert F. Kennedy mlajši, tretji najstarejši od enajstih otrok, meni, da sta bila 5. maja v Los Angelesu dva strelca. Toda primer je za zdaj zaprt.
»Zdaj gremo v Chicago po zmago!« je mladi senator iz New Yorka, z vsem bremenom družine Kennedy in upanjem liberalnih ZDA na ramenih, dvignil roko v zmagovito črko V in se z odra odpravil proti kuhinji hotela Ambassador v Los Angelesu. Pravkar je premagal tekmece v demokratski stranki in pobral glasove Kalifornije, kar bi mu čez dva meseca na zboru demokratov v Chicagu dalo trden temelj v tekmi, kdo bo postal njihov predsedniški kandidat. Nekaj minut pozneje so vzklike navdušenja zamenjali kriki groze. Kennedy je ležal na hrbtu, oblit s krvjo. Mladi strežniški pomočnik Juan Romero, ki se je še nekaj sekund prej v gneči ponosno rokoval s senatorjem, je klečal ob njem in mu podpiral glavo. »So vsi v redu?« je šibko zašepetal, nato pa dejal: »Vse bo v redu.« Romero mu je potisnil v roke rožni venec. Ko so ga položili na nosila, je zavzdihnil: »Ne dvigujte me.« To so bile njegove zadnje besede.
Boj za kandidaturo
Niso jim prisluhnili niti na simbolni ravni. Polstoletnica njegove smrti je primeren trenutek za čebulne fantazije, kaj bi bilo, če bi se kolesje zgodovine odvrtelo drugače. Nasilen konec obetavne politične kariere je RFK opral človeških slabosti in povzdignil v še eno ikono liberalnega dela ZDA. V nemirnem letu 1968 so bili Američani globoko razdeljeni, vsak dan je prinesel nove spopade, temnopolti proti belcem, delavci proti upravam, študenti proti vodstvom univerz, stari proti mladim, vrstile so se demonstracije in stavke, nacija je vrela, skoraj ni minil teden, da ne bi poročali o bombnem napadu ali požigu, in to z obeh robov političnih polov. Demokratski predsednik Lyndon B. Johnson je bil osovražen na desnici, ker je vpeljal v državo pravice za temnopolte, levica ga je prezirala zaradi vojne v Vietnamu. Prvi ga je izzval malo znani protivojni senator iz Minnesote Eugene McCarthy, in ko je na strankarskih volitvah v New Hampshiru zbral komaj kaj manj glasov od predsednika, je bilo jasno, kako ranljiv je LBJ.
Nekaj dni pozneje je najavil kandidaturo tudi Kennedy, kar je med McCarthyjevimi prvrženci povzročilo jezne obtožbe, da je oportunist, ki se obeša na pogum drugega. Takratna demokratska stranka je bila globoko razdeljena na štiri frakcije, ki so prezirale druga drugo. Na jugu so belopolti rasisti pod vodstvom guvernerja Alabame Georgea Wallacea začeli pot od demokratov k republikancem, Johnson in staro vodstvo so obvladovali sindikate, študenti in intelektualci so se zbirali okoli McCarthyja, Kennedy je imel podporo katolikov, latinosov in temnopoltih. Toda hkrati je znal izjemno nagovarjati volivce in jim vzbuditi občutek, da mu je mar zanje in da ni le še en politik, ki je pripravljen narediti karkoli za njihov glas, naslednji hip pa pozabiti na obljube. Dokumentarec družbe Netflix predstavlja njegova zborovanja kot beatlomanijo, privrženci so ga včasih izvlekli iz avtomobila v želji, da bi se ga dotaknili.
Robert F. Kennedy medtem ko je govoril zadnje besede preden je bil ustreljen. FOTO: AP
Teorije zarote
Nihče ne more zatrditi, da bi RFK avgusta zmagal na demokratski konvenciji. Drži, da so nekateri vplivni McCarthyjevi podporniki razmišljali o prehodu h Kennedyju, zlasti po spontanem nagovoru množice v Indianapolisu, ko jim je sporočil, da je Martin Luther King mrtev (ob tem ne gre pozabiti, da je RFK nekaj let prej kot pravosodni minister podpisal ukaz, da naj FBI prisluškuje Kingu). Zbrane je pozval, naj se ne predajo zagrenjenosti, sovraštvu ali maščevalnosti ter naj raje ohranijo Kingovo sporočilo o ljubezni, modrosti in usmiljenju drug do drugega. Hkrati ga je vzela za svojega mlada generacija, ujeta v kulturno premeno države, podprl je Cesarja Chaveza in njegov boj za pravice priseljenskih tlačanov, ki so garali na ameriških farmah. Toda podpredsednik Hubert Humphrey je imel vajeti strankarske politike še vedno trdno v rokah, kar je dokazal na konvenciji v Chicagu, kjer so policisti pred očmi kamere pretepali protivojne protestnike.
Vse to ni preprečilo dolgoletnih ugibanj, kakšne bi bile ZDA danes, če bi se jeseni 1968 na volitvah pomerila RFK in Richard Nixon in bi ta še enkrat moral priznati premoč družini Kennedy. Večina analitikov meni, da bi bile volitve zelo tesne. Jeff Greenfield, nekdanji pisec govorov za RFK, je zatrdil, da ta še zdaleč ni bil pravoverni liberalec, ampak je pogosto dvomil o moči zvezne vlade, bil je kritičen do preobsežne socialne pomoči države. Toda streli 24-letnega palestinskega begunca Sirhana Sirhana, jeznega, ker je RFK podprl Izrael v šestdnevni vojni leto pred tem, so zabrisali podrobnosti in ustvarili mit. Ta ni tako silen, kot pri JFK, tišje so tudi teorije zarote. Tako tudi njegov sin Robert F. Kennedy mlajši, tretji najstarejši od enajstih otrok, meni, da sta bila 5. maja v Los Angelesu dva strelca. Toda primer je za zdaj zaprt.
