Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Svet

V Argentini marsikdo potrebuje dve službi, da preživi

V Slovenijo je prišel z enosmerno vozovnico. Presenetilo ga je, koliko ljudi v Sloveniji govori špansko.
Mauro Lugano: »V Sloveniji imam gozd pet minut stran. Ljubljana je povsem drugačna in bolj dostopna že v primerjavi z La Plato, kaj šele z Buenos Airesom.« FOTO: osebni arhiv
Mauro Lugano: »V Sloveniji imam gozd pet minut stran. Ljubljana je povsem drugačna in bolj dostopna že v primerjavi z La Plato, kaj šele z Buenos Airesom.« FOTO: osebni arhiv
5. 9. 2022 | 05:00
9:35

Ljudje se po svetu selijo zaradi različnih razlogov. Službe, študija, raziskovanja novih krajev, a tudi zaradi ljubezni na prvi pogled. Mauro Lugano je iz Argentine sledil srcu vse do Slovenije, si tukaj ustvaril družino, zdaj pa je že tako domač, da včasih med pogovorom prej najde slovensko kot špansko besedo.

Prižgal je računalnik, v brskalnik vpisal besedo Slovenija, da bi si o tej mali in nepoznani državi še malo prebral na Wikipedii, nato pa je pred odhodom pripravil zgolj še poslovilni piknik za prijatelje in družino. »Vsi so me spraševali, kaj bom počel v Sloveniji, ampak nisem imel odgovora, čeprav sem o njej vedel samo to, da uradni jezik ni angleščina,« se zdaj smeji med obujanjem spominov.

FOTO: osebni arhiv
FOTO: osebni arhiv

V resnici ga Slovenija kot država niti ni kaj prida zanimala, saj je imel v mislih povsem nekaj drugega. »Želel sem samo eno – da se spet srečam s slovenskim dekletom, ki sem ga spoznal na potovanju.« Tako se vse skupaj ni začelo v Sloveniji ali v Argentini, temveč v Ekvadorju. »Oba sva bila tam na potovanju. Po Južni Ameriki sem potoval devet mesecev in najprej sem v Ekvadorju spoznal Ondreja iz Slovaške. Tam je kupil zemljo in začel socialne projekte, saj je delal kot prostovoljec, poučeval angleščino in pomagal pri vožnji otrok v bolnišnico. Ko sem prišel, je rekel, da je pri njem že prijateljica iz Slovenije in da bi rad, da se spoznava,« opisuje usodni dan. »Bila je ljubezen na prvi pogled. Meni je bilo takoj jasno, da se bo zgodba nadaljevala. Nisem sicer vedel, ne kako ne kdaj, ampak da se bo nadaljevala, je bilo zelo jasno.«

In to tako jasno, da je za v Slovenijo kupil enosmerno vozovnico. »Nobenega velikega načrta ni bilo. Samo šel sem, da vidim, kaj bo. Moji bližnji so bili zelo zaskrbljeni. Spraševali so me, kaj bom počel, kako bom živel, v katerem jeziku se bom sporazumeval, a na vsako vprašanje sem odgovoril – ne vem. Samo zaprl sem oči in sledil srcu.«

Mauro Lugano sicer prihaja iz La Plate. Gre za živahno mesto, kakšno uro stran od Buenos Airesa. V njem je precej mladostniške energije, saj gre za študentsko mesto z mladimi iz celotne Argentine. »Bilo je lepo, toda ko sva začela razmišljati o družini, je imela prednost Slovenija. Tukaj je vse bolj urejeno z boljšimi razmerami za delo, tudi porodniški dopust je daljši. V Argentini je težko imeti otroka. Veliko služb je na črno, a če imaš redno službo, imaš kvečjemu tri mesece porodniške.«

Čeprav ima tudi v Argentini vse, od oceana, gorovja, puščave in džungle, je tam vse tako daleč – več ur in tudi več tisoč kilometrov, zato v Sloveniji ceni, da ima vse na dosegu roke. »V Sloveniji imam gozd pet minut stran. Ljubljana je povsem drugačna in bolj dostopna že v primerjavi z La Plato, kaj šele z Buenos Airesom.«

Mauro Lugano: Sem suh in močan, kar je idealno za plezanje. FOTO: osebni arhiv
Mauro Lugano: Sem suh in močan, kar je idealno za plezanje. FOTO: osebni arhiv

Ljubitelj plezanja

Ker je zelo dober rekreativni plezalec, je bila Slovenija zanj raj tudi s tega vidika. »V La Plati imamo samo eno plezalno dvorano, v Buenos Airesu pa štiri ali pet, torej enako kot v Ljubljani, čeprav je tukaj desetkrat manj ljudi. V Sloveniji je prav tako ogromno plezalnih sten v naravi, pri čemer potrebujem največ eno uro vožnje. Za kaj podobnega bi se moral v Argentini peljati vsaj petsto kilometrov stran.«

Plezanje je vzljubil že na prvem treningu. »Enkrat sva šla s prijateljem v edino dvorano v La Plato in takoj mi je bilo všeč. Sem suh in močan, kar je idealno za plezanje,« opisuje in pristavlja, da redno trenira tudi zdaj v Sloveniji: »Najprej smo plezali v neki osnovni šoli v Šiški, zdaj se družimo v plezalnem centru Scena. V Sloveniji sem precej popravil tehniko, čeprav še vedno plezam bolj na moč kot na tehniko.«

V Sloveniji je že toliko časa, da dobro pozna značaj ljudi. V Sloveniji sami zase večkrat radi rečemo, da smo bolj zaprti in potrebujemo več časa za navezovanje stikov, a Mauro je prepričan, da je to samo predsodek v naši glavi. »Mislim, da niste tako zaprti, kot si predstavljate. Že zato ne, ker ste na križišču številnih kultur. No, še bolj mešano je pri nas v Argentini, zato imamo zagotovo več zabav in več plešemo, v Sloveniji pa bolj sedimo in jemo. Ampak vseeno niste tako nedostopni, kot si mislite,« se nasmeje.

Poučevanje španščine

Čeprav se je že povsem privadil na slovenski način življenja, je ohranil nekaj argentinskih navad, denimo vsakodnevno pitje čaja mate. Tekoče govori tudi slovensko, a proces učenja je bil rahlo nenavaden. »Sprva niti nisem imel pretirane želje, da bi se slovenščine zares naučil. Opravil sem trimesečni tečaj, toda občutek sem imel, da mi ne bo nikoli uspelo. Ko sva z dekletom odšla v Argentino, sva govorila samo špansko, toda ko sva se vrnila, sem bil bolj sproščen in je kar steklo. Resda sem delal napake, a sem znal razviti pogovor v slovenščini. Opravil sem še en tečaj in sčasoma postal precej dober govorec.«

Po vseh teh letih zatrjuje, da se v Sloveniji res dobro počuti. »Resda se rad vrnem v Argentino, toda v Sloveniji sem bolj sproščen. Najprej niti nisem vedel, s čim natanko je povezan ta občutek, toda potem sem dojel, da v Argentini takoj postanem bolj napet in pozoren, da mi kdo na kavi ne ukrade nahrbtnika, pogosto tudi gledam čez ramo, če se mi približuje kakšen nevaren moški. V Sloveniji takšne napetosti nikoli ne čutim. In res bolje živim. V Argentini marsikdo potrebuje dve službi, da preživi. Poznam celo ljudi z diplomo, ki morajo za preživetje voziti taksi dvanajst ur na dan.«

Pravi, da ga je v Sloveniji medse sprejela tudi narava. Rad je v gozdu, gleda v nebo in prakticira energijsko vadbo qigong za ohranjanje notranje energije, kar izvira iz Kitajske. »Vsak dan na istem mestu gledam sonce. Začel sem z desetimi sekundami, nato vedno več. Med spremljanjem sonca in ozvezdja sem se zavedel, kako se sonce in luna gibljeta obratno kot v Argentini, saj smo na drugi polobli, enako velja za položaj zvezd.«

Med najinim pogovorom v španščini je bilo rahlo nenavadno, da je v dveh primerih pozabil špansko besedo in se prej spomnil slovenskega izraza. »Ker poučujem španščino, moram marsikaj najprej razložiti v slovenščini, zato imam v glavi precej slovenskega besedišča. Včasih celo sanjam v slovenščini.«

Precej ga je presenetilo tudi to, koliko ljudi v Sloveniji govori špansko. »Prav to je otežilo moje začetno učenje slovenščine, saj sem sprva precej stvari opravil kar s španščino.«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine