Zagreb se je v Bruslju oklepal svoje mantre
Na ustni obravnavi slovenskega postopka proti Hrvaški zaradi neizvajanja arbitražne razsodbe po pričakovanju ni bilo preboja.
Odpri galerijo
Slovenski ribič v Piranskem zalivu FOTO: Matej Družnik/Delo
Bruselj – V obravnavi, ki je trajala dve uri in pol, sta obe delegaciji predstavili svoje stališče in odgovarjali na vprašanja predstavnikov evropske komisije. To so bili konkretna vprašanja, ki so se nanašala na slovenske očitke o kršitvah prava EU na več področjih kot posledici hrvaškega zavračanja arbitraže. V Zagrebu zatrjujejo, da vprašanje meje sploh ni povezano s pravom EU. »Naši argumenti trčijo drug ob drugega pri vprašanju mednarodnega prava oziroma vprašanju meje,« je po obravnavi pred bruseljsko palačo Berlaymont povedala vodja hrvaške delegacije Andreja Metelko-Zgombić.
Tudi v razpravi pred evropsko komisijo je Hrvaška uporabila argument, da arbitražna razsodba ne velja in da velja meddržavna meja kot ob osamosvojitvi 25. junija 1991. »Ti stališče sta državi potrdili leta 2005, ko sta sprejeli izjavo izogibanju incidentov,« je razlagala Hrvaška. Potek meje, denimo v Piranskem zalivu, sta obe državi že ob sprejetju meje razlagali vsaka po svoje. Tako je za Slovenijo sredinska črta hrvaški zahtevek, in ne meja. Tudi takšne razprave so bile po ocenah neuradnih virov omenjene v razpravi pred evropsko komisijo.
Drugače kot Hrvaška, ki uporablja tezo o neveljavnosti arbitraže in slovenske argumente razglaša za umetne, je slovenska stran pojasnjevale tehnične razsežnosti kršitev na konkretnih področjih. Kako se bo odzvala evropska komisija, po zaslišanju ostaja negotovo. Kot so sporočili, sta obe strani imeli priložnost, da pisno in ustno predstavita svoja stališča. Posameznih korakov v postopku nočejo komentirati. Evropska komisija ima možnost, da do 18. junija poda obrazloženo mnenje o zadevi. Tudi če mnenja sploh ne bo, lahko Slovenija vloži tožbo proti Hrvaški pred Sodiščem EU.
Po ustni obravnavi slovenske pritožbe se bo čakalo, kaj bo iz vsega zapisanega in povedanega potegnila evropska komisija. Po pričakovanju bo poročilo najprej napisala njena pravna služba, nato bi o zadevi utegnil odločati še komisarski kolegij.
Slovenska stran po sprejetju arbitražne razsodbe ni pričakovala, da bi evropska komisija lahko prevzela slovensko stališče o nesprejemljivosti hrvaškega zavračanja razsodbe. Zlasti po izjavah predsednika Jean-Clauda Junckerja je bila po navedbah neuradnih virov skoraj kot presenečenje obravnavana stroga strokovno-tehnična drža predstavnikov evropske komisije na ustni obravnavi. Tako je bilo, denimo, postavljeno vprašanje, ali 25 hrvaških ribičev lahko pride po dovolilnice za ribolov v slovenskem morju.
To je pravica, ki izhaja že iz dvostranskega sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (znamenitega SOPS) in je pozneje postala del hrvaške pristopne pogodbe. Glede tega Slovenija nikoli ni imela zadržkov. Celotna obravnava namiguje, na katere točke povezovanje s pravom EU bi se pozneje lahko nanašali prihodnji postopki. Hrvaški premier Andrej Plenković je, denimo, junija lani tik pred objavo razsodbe ob robu vrha EU zatrjeval, da bi arbitraža le v manjših delih, kot je ribištvo, zadevala evropsko pravo.
Na strani evropske komisije je bila močna delegacija, v kateri so bili predstavniki njene vplivne pravne službe, sekretariata ter generalnega direktorata za pomorske zadeve in ribištvo. Temeljno vprašanje je, koliko sta evropska komisija in sodišče EU (v primeru tožbe) dovzetna za slovensko argumentacijo, da se mora z arbitražo odrejena meja upoštevati kot meja, do katere se izvaja evropsko pravo na območju ene države. Poleg tega se več delov prava EU, denimo schengenski zakonik, nanaša na mednarodno pravo.
Hrvaška v razpravah o arbitraži uporablja neobičajno tehniko, tako imenovani cherry-picking, saj kakšno izjavo potegne iz konteksta. Menda se je v lastno korist sklicevala še na nedavno italijansko noto, s katero so v Rimu pojasnjevali, da so za njih še vedno veljavne njihove koordinate poteka meje v Tržaškem zalivu iz osimskega sporazuma. Koordinate zahtevajo italijansko označitev točk na meji in nimajo povezav s slovensko-hrvaško razmejitvijo na morju.
Preberite še:
Erjavec: Hrvaška je predstavila le politične argumente
Erjavec: Hrvaška je predstavila le politične argumente
Tudi v razpravi pred evropsko komisijo je Hrvaška uporabila argument, da arbitražna razsodba ne velja in da velja meddržavna meja kot ob osamosvojitvi 25. junija 1991. »Ti stališče sta državi potrdili leta 2005, ko sta sprejeli izjavo izogibanju incidentov,« je razlagala Hrvaška. Potek meje, denimo v Piranskem zalivu, sta obe državi že ob sprejetju meje razlagali vsaka po svoje. Tako je za Slovenijo sredinska črta hrvaški zahtevek, in ne meja. Tudi takšne razprave so bile po ocenah neuradnih virov omenjene v razpravi pred evropsko komisijo.
Drugače kot Hrvaška, ki uporablja tezo o neveljavnosti arbitraže in slovenske argumente razglaša za umetne, je slovenska stran pojasnjevale tehnične razsežnosti kršitev na konkretnih področjih. Kako se bo odzvala evropska komisija, po zaslišanju ostaja negotovo. Kot so sporočili, sta obe strani imeli priložnost, da pisno in ustno predstavita svoja stališča. Posameznih korakov v postopku nočejo komentirati. Evropska komisija ima možnost, da do 18. junija poda obrazloženo mnenje o zadevi. Tudi če mnenja sploh ne bo, lahko Slovenija vloži tožbo proti Hrvaški pred Sodiščem EU.
Slovensko-hrvaška smer: Haag–Bruselj–Luxembourg
Po ustni obravnavi slovenske pritožbe se bo čakalo, kaj bo iz vsega zapisanega in povedanega potegnila evropska komisija. Po pričakovanju bo poročilo najprej napisala njena pravna služba, nato bi o zadevi utegnil odločati še komisarski kolegij.
Slovenska stran po sprejetju arbitražne razsodbe ni pričakovala, da bi evropska komisija lahko prevzela slovensko stališče o nesprejemljivosti hrvaškega zavračanja razsodbe. Zlasti po izjavah predsednika Jean-Clauda Junckerja je bila po navedbah neuradnih virov skoraj kot presenečenje obravnavana stroga strokovno-tehnična drža predstavnikov evropske komisije na ustni obravnavi. Tako je bilo, denimo, postavljeno vprašanje, ali 25 hrvaških ribičev lahko pride po dovolilnice za ribolov v slovenskem morju.
To je pravica, ki izhaja že iz dvostranskega sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (znamenitega SOPS) in je pozneje postala del hrvaške pristopne pogodbe. Glede tega Slovenija nikoli ni imela zadržkov. Celotna obravnava namiguje, na katere točke povezovanje s pravom EU bi se pozneje lahko nanašali prihodnji postopki. Hrvaški premier Andrej Plenković je, denimo, junija lani tik pred objavo razsodbe ob robu vrha EU zatrjeval, da bi arbitraža le v manjših delih, kot je ribištvo, zadevala evropsko pravo.
Na strani evropske komisije je bila močna delegacija, v kateri so bili predstavniki njene vplivne pravne službe, sekretariata ter generalnega direktorata za pomorske zadeve in ribištvo. Temeljno vprašanje je, koliko sta evropska komisija in sodišče EU (v primeru tožbe) dovzetna za slovensko argumentacijo, da se mora z arbitražo odrejena meja upoštevati kot meja, do katere se izvaja evropsko pravo na območju ene države. Poleg tega se več delov prava EU, denimo schengenski zakonik, nanaša na mednarodno pravo.
Hrvaška v razpravah o arbitraži uporablja neobičajno tehniko, tako imenovani cherry-picking, saj kakšno izjavo potegne iz konteksta. Menda se je v lastno korist sklicevala še na nedavno italijansko noto, s katero so v Rimu pojasnjevali, da so za njih še vedno veljavne njihove koordinate poteka meje v Tržaškem zalivu iz osimskega sporazuma. Koordinate zahtevajo italijansko označitev točk na meji in nimajo povezav s slovensko-hrvaško razmejitvijo na morju.
