Tbilisi – Od zunaj je vse videti drugače kot od znotraj. Medtem ko se zdi, da Evropska unija tava v slepi ulici naveličanosti, kavkaška Gruzija »romantizirano« sanjari o svetli evropski prihodnosti. Pot, po kateri si želijo hoditi, je poudarjeno evropska: kakor je uradno gruzijsko vizijo pred kratkim skupini evropskih novinarjev v predsedniški palači v Tbilisiju predstavil prvi mož države Georgij Margvelašvili, »bo Gruzija kmalu država članica EU«.

»Kmalu« je, kajpada, relativen pojem, se zaveda predsednik države, ki šteje približno 3,7 milijona prebivalcev in kjer si, kot kažejo javnomnenjske ankete, kar 70 odstotkov prebivalstva želi v evropsko družbo. Geografska lega ne more biti ovira, sploh pa zgodovina svilne poti uči o bogatih povezavah s staro celino. In predvsem je Evropa za Gruzijo magnet, ki jo »črno-belo« vleče proč od Rusije, s katero ima od razpada Sovjetske zveze vrsto nerešenih problemov in je v sporu zaradi zasedenih Južne
Osetije in Abhazije.
 

Deseta obletnica 

Doslej so proevropsko »napredovali in v postopku približevanja Evropski uniji dosegli nič koliko mejnikov: denimo od podpisa pridružitvenega sporazuma leta 2014 do odprave vizumov lansko leto«. Paralelno poskušajo uresničiti dolgoletne težnje, da bi postali članica Nata. »Gruzija si prizadeva za članstvo že 16 let in že deset let je minilo, odkar so se v zvezi odločili, da bi v resnici lahko postala članica,« je poudaril predsednik. Kot »veliki privrženci Natovih misij« si želijo koraka naprej, podobno kakor je zanje ključno bilateralno naslanjanje na ZDA. »Lahko rečem, da smo v tej regiji gotovo eden izmed največjih in najtrdnejših zaveznikov ZDA in sploh Zahoda.«



Takšen je geopolitični kontekst države, kjer bo v začetku avgusta minilo deset let od »tragičnega dneva, ki ga nekateri v mednarodni skupnosti niso označili za neposreden napad Ruske federacije na Gruzijo, kar bi bilo treba v resnici jasno obsoditi«. Po besedah Georgija Margvelašvilija se v vsem, kar se zdaj dogaja tudi v Ukrajini, menda nazorno razkriva, kakšna je v svojem bistvu ruska politika. »Ruska zasedba se je začela v Gruziji in se na žalost nadaljuje drugod. A tudi pri nas se ni začelo šele leta 2008, ampak že v prvih letih devetdesetih let, z nečim, kar zdaj imenujemo hibridno vojskovanje. Toda ne v devetdesetih niti 2008., ko je v Južni Osetiji in Abhaziji izbruhnila rusko-gruzijska vojna, se niso vsi zavedali, kakšni so nameni Moskve. Pa je bilo že v izhodišču očitno, da si je, izjemno spretna pri uporabi propagandnih orodij in širjenju laži, hotela zagotoviti vpliv na neodvisno Gruzijo.« Njene nasilne politike »ni mogoče pojasnjevati z nasprotovanjem ambiciji Gruzije vstopiti v zvezo Nato« ...


 

Na »administrativni meji«

Rusija je takoj po petdnevni gruzijsko-ruski vojni (od 7. do 12. avgusta 2008) podprla neodvisnost samooklicanih Južne Osetije in Abhazije, nad katerima ima danes protektorat in tamkaj namešča ruske vojake. Tuji novinarji smo lahko od daleč videli rusko vojaško bazo v odročni gruzijski vasici Odzisi ob politično korektno poimenovani »administrativni«, za Gruzijce pa »okupacijski« meji« z Južno Osetijo, do katere je iz Tbilisija manj kot uro vožnje. Kot je povedal neimenovani gruzijski vir, na območju, nad katerim bedi opazovalna misija Evropske unije (EUMM), ni malo ruskega pomikanja naprej južnoosetijske žične ograje, kakor tudi ne ugrabitev. Še vedno vznemirja februarska smrt Gruzijca Arčila Tatunašvilija, domačina in nekdanjega vojaka, ki ga je na omenjenem območju pri rutinskem prečkanju razmejitvene črte aretirala nasprotna stran in je na menda sumljiv način – uradno je padel po stopnicah – umrl v priporu v Chinvaliju.

Na »mejnem« območju, ki ga je predsednik Georgij Margvelašvili nazadnje »obiskal pred nekaj meseci«, je, seveda, omejeno gibanje in velja poseben režim prečenja za lokalno prebivalstvo. Kot anekdoto povejmo, da se ob postaji gruzijskih organov zadržuje potepuški pes, ki ga kličejo Putin.

Demokratična vizija

Georgij Margvelašvili je poudaril, da je pot, po kateri si želi Gruzija, zahodna demokracija, zato menda institucionalno pazijo tudi na politično dikcijo o spravi: ta da nikakor ni militantna. »Vidite lahko, da smo kot narod dosegli precejšen uspeh.« V politični govorici filozofa je prav tako izjavil, kako Gruzija – če izvzamemo ozemeljski konflikt v samooklicanih Abhaziji in Južni Osetiji – »ni do Rusov sovražna družba«, čeprav uradna Moskva menda že od devetdesetih let propagandno posega v gruzijsko suverenost in poskuša identitetno razklati Gruzijce. »Širi propagando, kako bomo v Evropi izgubili identiteto in svoje vrednote kot narod, in jo poskuša vriniti v našo javno debato. To počne narod, ki je osnoval Sovjetsko zvezo in homo sovieticusa, pri tem pa hotel uničiti etnično drugačnost in pestrost v 15 republikah«, kolikor jih je Sovjetska zveza povezovala v zadnjih desetletjih obstoja.

Zgledi iz zgodovine

Med družbama, gruzijsko in rusko, je veliko propagandnega bojevanja, hkrati pa veliko povezav, denimo dobro vidnih turističnih, pa tudi ruščino Gruzijci še obvladajo, čeprav so čedalje bolj spretni v angleščini. Kdaj bi bil čas za spravljiv dialog? »Ruse je treba pozorno poslušati, kaj govorijo. Zato, ker vedno govorijo odkrito, z odprtimi sporočili.« Za zdaj še zdaleč ni videti, da bi lahko sedli za skupno mizo, saj je »ruski predsednik Putin izdelal jasno strategijo za rusko zunanjo politiko: poskuša ustvariti nov kontekst hladne vojne. Kar ni toliko nevarno za države članice Nata, za druge, kot smo mi, pa je, saj bi morda pri nas potekale posredniške vojne. Zato smo zaskrbljeni in svoje skrbi delimo z zavezniki iz Nata, še posebno tesno smo povezani z baltskimi državami. Proti jedrski sili, kakršna je Rusija, potrebujemo zaščito drugih ...« In prav zato predsednik Georgij Margvelašvili toliko manj razume evroskeptične Evropejce, češ, kako je mogoče, da se ne zavedajo izjemnih prednosti, ki jih EU prinaša pri zagotavljanju stabilnosti, miru, varnosti in blaginje. »Samo ozrite se v evropsko preteklost, pa boste razumeli, da je to nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v dolgih stoletjih.« Kdor se ob tem poglobi še v gruzijsko zgodovino, lahko izve, da so njeni državni začetki v regiji stari že več kot 2400 let. »Svojo identiteto nameravamo ohraniti tudi v sedanjih zapletenih časih in v prihodnje. Želimo si tisto, kar je tako človeško in nadvse bistveno: svobodo.« Zgodovinsko gledano so jo ubranili že ničkolikokrat, »ne le pred Rusi, ampak tudi pred Arabci, Turki, Mongoli ... Uspelo nam je že v težjih razmerah, zato bomo zmogli tudi zdaj.«