Če bi možgani lahko ubijali
Večina nas ima občasno vsiljive ali celo neprimerne misli in o njih bi morali govoriti več in javno.
Odpri galerijo
Če ne moremo odkrito govoriti o izkušnjah, ki jih imamo kot ljudje, ne da bi nas družba žrtvovala, ne bomo preprečili nečesa pošastnega, pač pa bomo to ustvarili. Foto Shutterstock
Predstavljajte si, da ležite v postelji, ko iz letala pade vreča kokaina, naredi luknjo skozi vašo streho in pristane poleg vas. Pokličete policijo, ta pride in vas aretira zaradi posesti nedovoljenih drog. To bi bil nesmisel. Niste odgovorni za stvari, ki priletijo v vašo hišo.
Zdaj pa si predstavljajte, da ležite v postelji, ko vas obidejo morilske, spolno nasilne ali diskriminatorne misli. Te misli so nadležne, neželene in povsem v nasprotju z vašimi vrednotami. Ali ste odgovorni za to, kar se vam je porodilo v mislih?
Če jih boste razkrili javnosti, recimo v tvitu, boste kaj kmalu ugotovili, da ste odgovorni zanje in da boste kaznovani. Tvitarska skupnost se bo spravila na vas, razložili vam bodo, kaj vse je z vami narobe in da ne sodite v civilizirano družbo. To vemo, zato smo se naučili, da o takšnih mislih ne govorimo na glas, sploh pa ne v javnosti.
Kaj pa, če se izkaže, da so take misli vsakdanje in povsem normalne? Človeška resničnost bi postala neizrekljiva. To ne bi bilo le nesmiselno, ampak bi imelo tudi hude posledice za naše zdravje.
Če vprašate ljudi kjerkoli na svetu, v Afriki, Aziji, Evropi, Severni ali Južni Ameriki, boste ugotovili, da jih je imelo več kot 90 odstotkov nedavno neželene nadležne misli. Največkrat gre za dvom, na primer ko vas prešine, da ste pustili prižgan štedilnik ali odklenjena vrata. Toda nekatere vsiljive misli so po vsebini v nasprotju z vašimi vrednotami. V raziskavi iz leta 1978 so ugotovili, da imajo ljudje neželene vsiljive misli o nasilju med spolnim odnosom, o tem, da bi vrgli otroka z avtobusa ali skočili pred vlak. Večina oseb s takimi mislimi je svoje neželene obiskovalke zlahka pregnala.
Kasneje je raziskava pokazala, kako pogoste so neželene vsiljive misli o nasilju in spolnosti. Ugotovili so, da je 60 odstotkov ljudi že kdaj pomislilo, da bi z avtom zapeljali s ceste, 46 odstotkov jih je obšla misel, da bi poškodovali svoje družinske člane, 26 odstotkov pa, da bi tujca porinili v smrt. Poleg tega je 6 odstotkov moških navedlo misli o spolnem odnosu z živalmi ali predmeti, 19 odstotkov moških in 7 odstotkov žensk je omenilo misli o spolnem odnosu z otrokom ali mladostnikom, 38 odstotkov moških in 22 odstotkov žensk pa o tem, da so drugega odraslega prisilili v spolni odnos.
Ni odveč še enkrat poudariti: gre za ljudi, ki se jim vse prej omenjene misli sicer gnusijo. Če se nekomu ne zdijo odvratne, če jih ne poskuša zatreti oziroma odgnati, če se ne trudi izogniti okoliščinam, v katerih se mu porodijo, če ga te misli vzburjajo ali jih celo uresniči, potem je to znak za preplah. Kdor tako doživlja na primer vsiljive spolne misli o otrocih, je potencialni spolni prestopnik.
Ni jasno, zakaj imamo neželene vsiljive misli. Po eni od teorij pripomorejo k reševanju težav, ker spodbujajo primerjanje različnih idej. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj so pogosto nasilne ali spolne narave. Ena od evolucijskih razlag pravi, da imamo vsi v možganih specializirane psihološke povezave, zaradi katerih o umoru razmišljamo kot o rešitvi za težave pri prilagajanju. Kot razlago pa lahko navajamo tudi kulturne argumente, na primer, da patriarhat spodbuja sovražne misli spolne narave, uperjene proti ženskam.
Raziskav na tem področju ni veliko. Večino so izvedli z univerzitetnimi študenti, zato slika ni popolna. Kljub temu se zdi, da so neželene vsiljive misli, ki so nam odvratne, pogoste. Toda ali bi morali ljudi zaradi njih kaznovati? Pravno gledano imamo absolutno pravico, da zaradi svojih misli nismo kaznovani. Temeljna utemeljitev je, da misli same po sebi ne morejo škoditi drugim. Poleg tega bi kriminalizacija vseh neprimernih misli, kot so ugotovili v 80. letih, pomenila, da so vsi ljudje zločinci, tako bi večino življenja preživeli na sodiščih in drug drugega kaznovali. To pa ni povsem netočen opis družbenih medijev.
Pravna zaščita izrečenih misli pa ni več absolutna. Govor lahko povzroči resnično nevarnost in škoduje drugim. Toda razkritje odvratne neželene vsiljive misli, ki jo izrecno zanikate, bo najverjetneje škodilo vam samim.
Človeška narava in družbeni mediji so skupaj dosegli, da je razkrivanje neželenih vsiljivih misli nevarno početje. Ker je ljudem status v družbi zelo pomemben, smo pripravljeni okrepiti svojo prevlado in zmanjšati prevlado drugih. Družbeni mediji zagotavljajo pogubno učinkovit mehanizem za razporeditev prevlade. Javnosti omogoča, da vzame posameznika na piko, nato pa mu drugi privoščljivo zadajo poslednji udarec.
To je lahko pozitivno in pripomore k strmoglavljenju tistih, ki so zlorabili moč. Toda hkrati spodbuja zlonamerne napade, pri katerih se namerna napačna interpretacija in navidezno zgražanje izkoriščata za poniževanje napadenega posameznika v družbi in družbeno promocijo napadalca.
Realnost sem nima vstopa, težavne resnice pa se selijo na kraje, kot je »intelektualni temni splet«. Mainstreamu ostane podoba človeških bitij, ki komajda še spominja na resničnost. To je nevarno tako za posameznike kot za družbo.
Prepričanje, da so neželene vsiljive misli nenormalne, namreč lahko škoduje duševnemu zdravju. To, kar mislimo o svojem razmišljanju, namreč vpliva na naše duševno zdravje. Če mislite, da bi morali popolnoma nadzorovati, kaj se vam porodi v mislih, boste imeli o sebi slabo mnenje, ko se bodo pojavile neželene vsiljive misli.
Če menite, da ste odgovorni za svoje neželene vsiljive misli in da povedo nekaj o vašem značaju, če vam povzročajo skrbi in se zaradi njih kaznujete, ima to lahko negativen učinek na vaše duševno zdravje. Voditi utegne v še pogostejše in še hujše neželene vsiljive misli, značilne za obsesivno-kompulzivno motnjo.
Za nekatere utegne biti pogubno, če ne vedo, da imamo ljudje pogosto take misli, vendar jih ne uresničimo. Lahko bi napak sklepali, da neželene vsiljive misli o tem, kako bi nekoga poškodovali, na primer pomenijo, da bodo to verjetno tudi naredili. Temu rečemo zlitost misli in dejanja in se omenja v povezavi z nastankom obsesivno-kompulzivne motnje.
Z javnim pogovorom o neželenih vsiljivih mislih bi torej lahko zaščitili duševno zdravje. Govoriti bi morali tudi o tem, ali bi lahko spremembe naše kulture pomagale zmanjšati določene odvratne neželene vsiljive misli. Napačna predstava o tem, kakšni smo dejansko ljudje, bo škodila tudi družbi kot celoti. V komunizmu so na primer potrebo po statusu in zasebni lastnini prikazovali kot nekaj, kar ni del človeške resničnosti, zato naj bi jo izkoreninili z izobraževanjem in prisilo. Grozote, ki so zaradi tega nastale v Sovjetski zvezi, med drugim lakota in gulagi s taboriščnim sistemom prisilnega dela, nas opomnijo, kaj je na kocki. Če ne moremo odkrito govoriti o izkušnjah, ki jih imamo kot ljudje, ne da bi nas družba žrtvovala, ne bomo preprečili nečesa pošastnega, pač pa bomo to ustvarili.
Toda kako naj ustvarimo varen prostor za resnico? Kako lahko spodbudimo ljudi k bolj popustljivemu odnosu do drugih, ki se poskušajo pogovarjati o težkih temah, povezanih z resničnostjo? Po teoriji socialnega učenja potrebujemo ljudi, ki nam to prikazujejo. Ali to lahko prevlada nad enako močno protiutežjo človeške narave v družbenih medijih, bo pokazal čas.
———
Simon McCarthy-Jones je izredni profesor klinične psihologije in nevropsihologije na Kolidžu svete trojice v Dublinu. Članek je bil objavljen na spletni strani Theconversation.com.
Zdaj pa si predstavljajte, da ležite v postelji, ko vas obidejo morilske, spolno nasilne ali diskriminatorne misli. Te misli so nadležne, neželene in povsem v nasprotju z vašimi vrednotami. Ali ste odgovorni za to, kar se vam je porodilo v mislih?
Če jih boste razkrili javnosti, recimo v tvitu, boste kaj kmalu ugotovili, da ste odgovorni zanje in da boste kaznovani. Tvitarska skupnost se bo spravila na vas, razložili vam bodo, kaj vse je z vami narobe in da ne sodite v civilizirano družbo. To vemo, zato smo se naučili, da o takšnih mislih ne govorimo na glas, sploh pa ne v javnosti.
- Velika večina svetovnega prebivalstva ima občasno neželene vsiljive misli.
- Človeška narava in mediji so razlog, da je razkrivanje takšnih misli nezaželeno.
- Prepričanje, da so temne misli nenormalne, škoduje duševnemu zdravju.
- Javni prostor bi moral biti odprt za pogovore o tem.
Kaj pa, če se izkaže, da so take misli vsakdanje in povsem normalne? Človeška resničnost bi postala neizrekljiva. To ne bi bilo le nesmiselno, ampak bi imelo tudi hude posledice za naše zdravje.
Bolj pogoste, kot se zdi
Če vprašate ljudi kjerkoli na svetu, v Afriki, Aziji, Evropi, Severni ali Južni Ameriki, boste ugotovili, da jih je imelo več kot 90 odstotkov nedavno neželene nadležne misli. Največkrat gre za dvom, na primer ko vas prešine, da ste pustili prižgan štedilnik ali odklenjena vrata. Toda nekatere vsiljive misli so po vsebini v nasprotju z vašimi vrednotami. V raziskavi iz leta 1978 so ugotovili, da imajo ljudje neželene vsiljive misli o nasilju med spolnim odnosom, o tem, da bi vrgli otroka z avtobusa ali skočili pred vlak. Večina oseb s takimi mislimi je svoje neželene obiskovalke zlahka pregnala.
Kasneje je raziskava pokazala, kako pogoste so neželene vsiljive misli o nasilju in spolnosti. Ugotovili so, da je 60 odstotkov ljudi že kdaj pomislilo, da bi z avtom zapeljali s ceste, 46 odstotkov jih je obšla misel, da bi poškodovali svoje družinske člane, 26 odstotkov pa, da bi tujca porinili v smrt. Poleg tega je 6 odstotkov moških navedlo misli o spolnem odnosu z živalmi ali predmeti, 19 odstotkov moških in 7 odstotkov žensk je omenilo misli o spolnem odnosu z otrokom ali mladostnikom, 38 odstotkov moških in 22 odstotkov žensk pa o tem, da so drugega odraslega prisilili v spolni odnos.
Ni odveč še enkrat poudariti: gre za ljudi, ki se jim vse prej omenjene misli sicer gnusijo. Če se nekomu ne zdijo odvratne, če jih ne poskuša zatreti oziroma odgnati, če se ne trudi izogniti okoliščinam, v katerih se mu porodijo, če ga te misli vzburjajo ali jih celo uresniči, potem je to znak za preplah. Kdor tako doživlja na primer vsiljive spolne misli o otrocih, je potencialni spolni prestopnik.
Ni jasno, zakaj imamo neželene vsiljive misli. Po eni od teorij pripomorejo k reševanju težav, ker spodbujajo primerjanje različnih idej. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj so pogosto nasilne ali spolne narave. Ena od evolucijskih razlag pravi, da imamo vsi v možganih specializirane psihološke povezave, zaradi katerih o umoru razmišljamo kot o rešitvi za težave pri prilagajanju. Kot razlago pa lahko navajamo tudi kulturne argumente, na primer, da patriarhat spodbuja sovražne misli spolne narave, uperjene proti ženskam.
Bi morali kaznovati um?
Raziskav na tem področju ni veliko. Večino so izvedli z univerzitetnimi študenti, zato slika ni popolna. Kljub temu se zdi, da so neželene vsiljive misli, ki so nam odvratne, pogoste. Toda ali bi morali ljudi zaradi njih kaznovati? Pravno gledano imamo absolutno pravico, da zaradi svojih misli nismo kaznovani. Temeljna utemeljitev je, da misli same po sebi ne morejo škoditi drugim. Poleg tega bi kriminalizacija vseh neprimernih misli, kot so ugotovili v 80. letih, pomenila, da so vsi ljudje zločinci, tako bi večino življenja preživeli na sodiščih in drug drugega kaznovali. To pa ni povsem netočen opis družbenih medijev.
Pravna zaščita izrečenih misli pa ni več absolutna. Govor lahko povzroči resnično nevarnost in škoduje drugim. Toda razkritje odvratne neželene vsiljive misli, ki jo izrecno zanikate, bo najverjetneje škodilo vam samim.
Družbeni mediji zagotavljajo pogubno učinkovit mehanizem za razporeditev prevlade. Javnosti omogoča, da vzame posameznika na piko, nato pa mu drugi privoščljivo zadajo poslednji udarec.
Človeška narava in družbeni mediji so skupaj dosegli, da je razkrivanje neželenih vsiljivih misli nevarno početje. Ker je ljudem status v družbi zelo pomemben, smo pripravljeni okrepiti svojo prevlado in zmanjšati prevlado drugih. Družbeni mediji zagotavljajo pogubno učinkovit mehanizem za razporeditev prevlade. Javnosti omogoča, da vzame posameznika na piko, nato pa mu drugi privoščljivo zadajo poslednji udarec.
To je lahko pozitivno in pripomore k strmoglavljenju tistih, ki so zlorabili moč. Toda hkrati spodbuja zlonamerne napade, pri katerih se namerna napačna interpretacija in navidezno zgražanje izkoriščata za poniževanje napadenega posameznika v družbi in družbeno promocijo napadalca.
Realnost sem nima vstopa, težavne resnice pa se selijo na kraje, kot je »intelektualni temni splet«. Mainstreamu ostane podoba človeških bitij, ki komajda še spominja na resničnost. To je nevarno tako za posameznike kot za družbo.
Foto ShutterstockNevarnost neizgovorljivosti
Foto Shutterstock
Prepričanje, da so neželene vsiljive misli nenormalne, namreč lahko škoduje duševnemu zdravju. To, kar mislimo o svojem razmišljanju, namreč vpliva na naše duševno zdravje. Če mislite, da bi morali popolnoma nadzorovati, kaj se vam porodi v mislih, boste imeli o sebi slabo mnenje, ko se bodo pojavile neželene vsiljive misli.
Če menite, da ste odgovorni za svoje neželene vsiljive misli in da povedo nekaj o vašem značaju, če vam povzročajo skrbi in se zaradi njih kaznujete, ima to lahko negativen učinek na vaše duševno zdravje. Voditi utegne v še pogostejše in še hujše neželene vsiljive misli, značilne za obsesivno-kompulzivno motnjo.
Za nekatere utegne biti pogubno, če ne vedo, da imamo ljudje pogosto take misli, vendar jih ne uresničimo. Lahko bi napak sklepali, da neželene vsiljive misli o tem, kako bi nekoga poškodovali, na primer pomenijo, da bodo to verjetno tudi naredili. Temu rečemo zlitost misli in dejanja in se omenja v povezavi z nastankom obsesivno-kompulzivne motnje.
Če ne moremo odkrito govoriti o izkušnjah, ki jih imamo kot ljudje, ne da bi nas družba žrtvovala, ne bomo preprečili nečesa pošastnega, pač pa bomo to ustvarili.
Z javnim pogovorom o neželenih vsiljivih mislih bi torej lahko zaščitili duševno zdravje. Govoriti bi morali tudi o tem, ali bi lahko spremembe naše kulture pomagale zmanjšati določene odvratne neželene vsiljive misli. Napačna predstava o tem, kakšni smo dejansko ljudje, bo škodila tudi družbi kot celoti. V komunizmu so na primer potrebo po statusu in zasebni lastnini prikazovali kot nekaj, kar ni del človeške resničnosti, zato naj bi jo izkoreninili z izobraževanjem in prisilo. Grozote, ki so zaradi tega nastale v Sovjetski zvezi, med drugim lakota in gulagi s taboriščnim sistemom prisilnega dela, nas opomnijo, kaj je na kocki. Če ne moremo odkrito govoriti o izkušnjah, ki jih imamo kot ljudje, ne da bi nas družba žrtvovala, ne bomo preprečili nečesa pošastnega, pač pa bomo to ustvarili.
Toda kako naj ustvarimo varen prostor za resnico? Kako lahko spodbudimo ljudi k bolj popustljivemu odnosu do drugih, ki se poskušajo pogovarjati o težkih temah, povezanih z resničnostjo? Po teoriji socialnega učenja potrebujemo ljudi, ki nam to prikazujejo. Ali to lahko prevlada nad enako močno protiutežjo človeške narave v družbenih medijih, bo pokazal čas.
———
Simon McCarthy-Jones je izredni profesor klinične psihologije in nevropsihologije na Kolidžu svete trojice v Dublinu. Članek je bil objavljen na spletni strani Theconversation.com.
