Iskalec ledu na Luni

Satelit Lunar Prospector je bil del Nasinega programa Discovery, njegova glavna naloga pa je bila, da okoli Lune kroži v nizki polarni orbiti in zbira podatke, po katerih bi lahko ugotovili, ali je na polih vodni led. Hkrati je raziskoval sestavo površja ter preučeval magnetna in gravitacijska polja. S podatki z različnih spektrometrov in magnetometrov je dopolnil večinoma vizualno zbirko podatkov, ki jo je pridobil satelit Clementine.

Luno je osvojila, asteroida pač ne

Prospectorja so izstrelili 6. januarja 1998, 105 ur pozneje se je utiril v operativno 100 krat 100 kilometrov visoko polarno orbito. Eno leto je mapiral površje in ob tem je nevtronski spektrometer na polih odkril večje količine ledu. Spektrometer je pravzaprav zaznal vodik, za katerega domnevajo, da je vezan v vodne molekule. Podatki so takrat pokazali, da bi bilo na polih lahko okoli 300 milijonov ton ledu, ki je ujet med regolitom. Na podlagi pridobljenih podatkov o magnetnem polju pa so sklepali, da ima Luna okoli 600 kilometrov široko večinoma železovo jedro.

Po prvi etapi so znanstveniki odpravo podaljšali še za sedem mesecev. V tem času se je Prospector površju približal na vsega 15 kilometrov, tako da je lahko pridobil zelo podrobne podatke. Tudi sam konec odprave je bil znanstven, saj so ga namerno strmoglavili v krater blizu južnega pola. Pri tem se je dvignil oblak prahu, ki so ga lahko opazovali z zemeljskimi teleskopi. Upali so, da je v kraterju led, a ga instrumenti niso zaznali.

S satelitom so na površje Lune prenesli nekaj pepela geologa in astronoma Eugena Shoemakerja, ki je leta 1993 skupaj s ženo Carolyn in Davidom Levyjem odkril komet Shoemaker-Levy, ki je nato julija 1994 trčil v Jupiter. Raziskoval je udarne kraterje in asteroide, sodeloval je tudi pri urjenju astronavtov v programu Apollo.