Kako bi lahko bile rastline bolj odporne

Dr. Aljaž Medič je raziskovalec na Katedri za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Najpogosteje delam z masnim spektrometrom, s katerim identificiramo in kvantificiramo spojine v različnih rastlinskih delih. Na splošno je to v metabolomiki nepogrešljiva naprava, brez katere si našega dela ne bi mogli predstavljati. Delo z njo je zelo zanimivo, saj lahko odkrivamo nove spojine.

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Na raziskovalnem področju se predvsem ukvarjam z metabolomiko, ki nam omogoča vpogled v kemijsko pestrost rastlin. Vedno več pozornosti pa namenjam tudi vpeljavi robotizacije, digitalizacije in umetne inteligence na naše področje. Poleg tega moje delo vključuje tudi pisanje projektov in žal ukvarjanje z množico nepotrebne birokracije, ki se v zadnjem času iz podpornih služb vse bolj prelaga na raziskovalce. Tako imamo žal vse manj časa za resnične raziskave.

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

Sam se predvsem zanimam za žlahtnjenje vrst. Pri orehu imamo na primer vrste, ki odganjajo skoraj en mesec pozneje kot klasični domači orehi in se tako izognejo spomladanskim pozebam. Posledično je izpad pridelka minimalen ali celo ničen, kar pomeni, da kmetu ni treba vsako leto trepetati pred pozebo in iskati dragih ter pogosto neučinkovitih rešitev. Na žalost pa imamo poleg oreha pri drugih sadnih vrstah zelo malo poznih sort, ki bi omogočale podobno zaščito pred pozebami. Zato trenutno skupaj z 22 mednarodnimi partnerji prijavljamo projekt, ki bo to problematiko raziskoval pri jablani. Ker bodo zaradi podnebnih sprememb spomladanske pozebe v prihodnje vse pogostejše, nam ostane le ena možnost – da se nanje pravočasno pripravimo. Prav v tem vidim priložnost, kjer lahko tudi mi pomembno prispevamo.

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Predvsem kritičnost – tako do drugih kot tudi do sebe. Treba je priznati svoje napake in se iz njih učiti. Tisti, ki slepo vztraja, da ima prav, in ne prizna zmote, nikoli ne bo dober znanstvenik, saj se, ne glede na izobrazbo, vsi kdaj motimo. Če je neka trditev resnična, jo mora znanstvenik znati jasno in nedvoumno utemeljiti. Šele takrat lahko rečemo, da drži. Kadar pa obstajajo dvomi, je naloga znanstvenika, da te pojasni, saj dokler neka stvar ni ustrezno razložena, zanjo ne moremo reči, da drži.

Že zgodovina kaže, da so vrhunski znanstveniki pogosto dvomili o uveljavljenih resnicah. Velikokrat so se jim zaradi tega posmehovali, toda ko so svojo teorijo dokazali, so vsem zaprli usta. Dober znanstvenik pogosto prav zato nima veliko simpatizerjev, ker včasih ovrže nekaj, kar je za nekoga drugega življenjsko delo. Čeprav je znanstvena skupnost zelo napredna, med ljudmi še vedno obstaja odpor do sprememb. Pogosto velja, da je nekaj pravilno samo zato, ker se tako dela že sto let, pa čeprav to sploh ne drži.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

Odvisno je seveda od tega, kaj je komu zanimivo. Poleg raziskovanja rad igram košarko – ker sem več kot deset let treniral rokomet, mora vsa ta energija nekam iti. Zelo rad imam tudi naravo; doma imamo sadovnjak, v katerem pridelujemo različno sadje.

Zakaj imate radi znanost?

Znanost imam rad predvsem zato, ker je, bolj kot ne, vse črno na belem. Zdi se mi, da ima večina ljudi naravoslovje rada prav zato, ker se o tem, kaj je prav in kaj ni, ne moremo prepirati v nedogled, enostavno s pomočjo eksperimentov lahko nekaj potrdimo ali ovržemo in je stvar zaključena.

Poleg tega znanost poganja svet naprej, išče nove rešitve in izume, ki nam olajšujejo in izboljšujejo življenje. Znanost je čudovita tudi zato, ker se nenehno spreminja. Tisto, kar velja danes in kar trdim jaz v svojih raziskavah, morda čez 10 ali 20 let ne bo več veljalo. Zato je znanost pisana na kožo predvsem mladim, ki v odkrivanju in raziskovanju uživajo, si upajo poskusiti kaj novega in s tem prispevati k napredku.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Težko odgovorim, saj nisem specialist za to področje, pa tudi ni tako preprosto vprašanje. Če bi moral izpostaviti nekaj za bližnjo prihodnost, bi rekel jedrsko energijo v kombinaciji s sončno in hidroelektrarnami, saj mora biti omrežje vsaj po moji logiki stabilno. Čeprav se stoodstotna sončna energija zdi v teoriji odlična, so to bolj pravljice. Dolgoročno pa, kot sem že omenil, upam na kak bolj trajen vir energije, morda fuzijsko elektrarno. Kot znanstvenik lahko govorim predvsem za svoje področje, zato se mi zdi pomembno, da taka področja prepustimo strokovnjakom, ne pa nevladnim organizacijam in drugim, ki o teh temah nimajo pojma. Predvsem torej stavim na znanstvenike na svojem področju in upam, da jih bodo tudi upoštevali.

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

Po domače bom povedal, da nimam pojma. Upam pa, da bo na področju trajnostne energije in trajnih materialov. Moramo se zavedati, da izum gor ali dol, trenutno porabimo preveč surovin, živimo v luksuzu, stvari pogosto ne vzdržujemo ali popravljamo, ampak jih raje zavržemo in kupimo nove, ker je ceneje. Pomembnejša od izumov pa je sprememba miselnosti običajnih ljudi. Veliko lažje je ne odvreči bombe ali ne izstreliti naboja kot pa razvijati načine, kako zmanjšati škodo, ki jo ti povzročijo. To velja tako za okolje kot za druga področja. Po mojem mnenju se znanstveniki velikokrat ukvarjamo z odpravljanjem posledic človeških neumnosti, namesto da bi svoje znanje usmerili v inovacije, ki bi resnično koristile vsem in ne bi služile le kot orodje za zaslužek.

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Ne. Predvsem zato, ker ne vem, kaj bi bil moj prispevek tam. Mislim, da potrebujejo drugačen tip ljudi, ki se ne igrajo turistov. Prav tako mi je v Sloveniji zelo lepo in tega ne bi zamenjal.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalec?

Nikoli nisem točno vedel, kam me bo vodila pot, vse se je zgodilo precej naključno. A ko sem začel z doktoratom, sem ugotovil, da me to delo resnično veseli in zanima, zato sem zelo vesel, da sem po doktoratu nadaljeval po tej poti.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Mislim, da je to bolj odvisno od zanimanja posameznega bralca, zato mu tukaj težko kaj priporočim.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

Če bi lahko izbiral, bi se verjetno srečal z Nikolo Teslo ali Albertom Einsteinom. Prvi je, vsaj po mojem mnenju, deloval bolj za dobro ljudi kot za zaslužek, drugi pa zato, ker mu je kljub posmehovanju in številnim oviram uspelo doseči nekaj, kar je bilo za tisti čas prav neverjetno. Seveda bi jima rad povedal tudi, da takrat ni bilo vse tako hudo – ni se jima bilo treba ukvarjati z vso to nesmiselno birokracijo, temveč sta se lahko posvetila pravemu raziskovanju in odkrivanju novih stvari.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Če govorimo o splošnem širšem rastlinskem področju, bi marsikoga presenetila informacija o gensko spremenjenih organizmih (GSO), ki jim velika večina nasprotuje zaradi povsem napačnih razlogov in popolne dezinformacijske vojne določenih organizacij. GSO bi v idealnem svetu močno olajšali naše delo in prispevali k napredku človeštva, a morda v kakem drugem časovnem obdobju. Ker trenutno živimo v kapitalizmu, kjer je vse podrejeno dobičku, se je GSO uporabljalo za ustvarjanje še večjega dobička – namesto da bi rastline naredili odporne na bolezni in škodljivce, so jih žlahtnili za odpornost na glifosat. Tako je podjetje lahko prodajalo seme in škropivo. Zaradi te pohlepne usmerjenosti zdaj na GSO – tudi tiste, ki niso sporni in bi lahko omogočili večjo proizvodnjo hrane v revnih državah ali zmanjšali uporabo škropiv – gledamo z nezaupanjem in jih dojemamo kot škodljive. Tu je seveda tudi problem neizobraženosti, saj ljudje pogosto ne razumejo, kaj so GSO, zato proti njim protestirajo brez vsake logike. Kot sem že večkrat poudaril: znanost je treba prepustiti znanstvenikom, tako kot čiščenje prepustimo čistilkam, gradnjo hiš pa gradbincem.

Če se osredotočim samo na metabolomiko: veliko ljudi sploh ne ve, da imajo rastline na tisoče različnih spojin, ki jih uporabljajo za obrambo, privabljanje opraševalcev, medsebojno komunikacijo ali za prilagajanje okolju. Metabolomika je veda, ki nam omogoča vpogled v to kemijsko pestrost rastlin. Na primer, pri lupinarjih ali na splošno v sadju lahko s pomočjo metabolomike odkrijemo, zakaj imajo nekatere sorte boljši okus, zakaj so odpornejše na bolezni ali celo katere spojine koristijo našemu zdravju in koliko jih določena sorta ima. Ko analiziramo njihove liste, plodove ali celo lupine, določimo številne spojine, katerih funkcij še vedno niti ne poznamo. Vse to lahko uporabimo pri žlahtnjenju – da ustvarimo sorte, ki so ne le okusne in zdrave, ampak tudi prilagojene podnebnim spremembam. Skratka, metabolomika je kot mikroskop za biokemijo rastline; pokaže nam tisto, česar s prostim očesom ne moremo videti, a ima velik pomen za kakovost, pridelavo in prehrano.