Katastrofa, ki je spremenila Naso

Osemindvajsetega januarja 1986, le 73 sekund po izstrelitvi odprave STS-51L, je množica na izstrelišču v Kennedyjevem vesoljskem centru na Floridi obnemela. Raketoplan Challenger je eksplodiral, umrlo je sedem ljudi. Po dolgotrajni preiskavi so ugotovili, da je bila neposreden vzrok za nesrečo okvara tesnila na raketi na trdno gorivo. Inženirji so opozarjali na težavo, vendar jim pristojni niso prisluhnili.

Načrti odprav raketoplanov za leto 1986 so bili velikopotezni, saj so pri Nasi nameravali izstreliti do 15 teh plovil, med drugim z zahodne obale v Kaliforniji. Prvi raketoplan je tistega leta v vesolju letel med 12. in 18. januarjem, 28. januarja je sledila izstrelitev Challengerja. Med šestdnevno odpravo so nameravali v orbito utiriti komunikacijski satelit, pa satelit za spremljanje Halleyjevega kometa, ki je takrat po več kot 70 letih pripotoval v bližino Sonca. Predvsem pa je bila odprava posebna, ker je bila med posadko učiteljica in mati dveh otrok Christa McAuliffe, ki je snov nameravala učencem podati iz vesolja, s čimer so želeli prikazati pomembnost vesoljskih raziskav. Z njenim poletom so pri Nasi poskušali pokazati, da je vesolje dostopno vsem, otrokom, ki bi izstrelitev spremljali v živo, pa, da so sanje dosegljive. Za odpravo je zato vladalo veliko medijsko zanimanje.

Ameriški predsednik Ronald Reagan je avgusta 1984 naznanil, da bo z raketoplanom v vesolje poletel učitelj, na razpis se je prijavilo več kot 10.000 ljudi, med desetimi finalisti, ki so morali prestati obsežne intervjuje in zdravniške preglede, so na koncu izbrali učiteljico Christo McAuliffe iz New Hampshira, njena rezerva je bila Barbara Morgan. Na krovu Challengerja so bili še Francis​ Dick Scobee, ki je bil poveljnik posadke, Michael Smith, pilot, Ellison Onizuka, Judith Resnik, Ronald McNair in Gregory Jarvis.

Mraz in katastrofa

Za raketoplan Challenger je bil to deseti polet v orbito. Zaradi slabega vremena in nekaj manjših tehničnih okvar se je datum izstrelitve premikal, na koncu je obveljal 28. januar, ko pa je pritisnil hud mraz. Del izstrelitvenega stolpa je prekril led, vendar to izstrelitve ni oviralo, inženirji so opozarjali tudi na gumijasto mehansko o-tesnilo na stranski raketi. Challenger je poletel ob 11.38 po lokalnem času, prva minuta poleta je potekala normalno, po minuti in 13 sekund so izgubili vso telemetrijo. V kontrolni sobi so bili šokirani, zmedeni, sledilo je težko priznanje, da se je zgodilo nekaj hudega.

O-tesnila so bila gumijasti obročki, namenjeni za tesnjenje raketnih potisnikov na trdno gorivo, da bi preprečili uhajanje vročih plinov iz raket in poškodovanje drugih delov plovila. Posnetki so pokazali dim na desnem stranskem potisniku, približno minuto po vzletu je tam vzplamtel plamen, ki je silil k oranžnemu rezervoarju na tekoče gorivo, plovilo se je nato razletelo. Zagorelo je pri o-tesnilu, ki je bilo znan »potencialno katastrofalni« element raketoplana. Gumijasto tesnilo je bilo namreč občutljivo za ekstremne sile pri izstrelitvah raket pa tudi za ekstremen mraz. Guma je namreč izgubila elastičnost, kar je znani fizik Richard Feynman, ki je bil član preiskovalne komisije, pet mesecev po nesreči na novinarski konferenci slikovito prikazal s potopitvijo zvitega obročka v ledeno vodo. Pri raketoplanu se je tesnilo tako ohladilo, da se ni pravilno raztegnilo, kar je omogočilo puščanje. Znano je bilo, da tesnilo dobro deluje nad 10 stopinjami Celzija, na izstrelišču so bile takrat temperature ponoči pod lediščem, dopoldne pa le stopinjo ali dve nad njim.

Komisija, ki ji je predsedoval ameriški politik in tožilec William Rogers, je ugotovila zapovrstnost komunikacijskih šumov, nepopolnih in celo zamolčanih informacij ter slabe presoje vodstva. Dvanajst ur pred izstrelitvijo so celo proizvajalci tesnil Naso obvestili o težavah, o slabem tesnilu so pri Nasi vedeli že leta 1977. Poročilo je Nasi naložilo številne popravljalne ukrepe, raketoplani so bili prizemljeni do septembra 1988, še danes je spomin na nesrečo zelo živ. Lani, ko se je odločalo o vrnitvi Sunite Williams in Butcha Wilmora s plovilom starliner (ki se je nato sicer brez težav vrnilo na tla), je vodstvo Nase spomnilo, kako zelo usodno je lahko prikrivanje informacij.

Konec januarja je pri Nasi dan spomina na umrle astronavte. Sedemindvajsetega januarja 1967 so namreč v požaru v kapsuli med rutinsko vajo umrli člani Apolla 1 Gus Grissom, Ed White in Roger Chaffee. Prvega februarja 2003 pa je ob vstopu v atmosfero, 16 minut pred predvidenim pristankom, razpadel raketoplan Columbia. Tudi v tej nesreči je umrlo sedem ljudi (Rick Husband, William McCool, Michael Anderson, Kalpana Chawla, David Brown, Laurel Clark, Ilan Ramon).