Ko te pogleda kobot, se mu ne moreš upreti

Kolaborativni roboti, na kratko koboti, na prvi pogled niso tako privlačni kot humanoidni roboti, tudi (še) niso sposobni tako zapletenih opravil, a lahko že zelo uspešno nadomestijo delavce pri nevarnih, umazanih in enoličnih opravilih. Eden takšnih se te dni predstavlja slovenskim podjetnikom.

Uporaba kobotov se iz Amerike vse bolj širi v Evropo, zlasti v logistični in avtomobilski industriji. Med najnovejšimi večjimi 'zaposlovalci' kobotov je švedski Volvo. Marsikdo verjetno ne ve, da ima kobota v svojem gospodinjstvu; tudi robotski čistilci tal namreč sodijo v to družino. Seveda v enostavnejšo različico.

Pred nekaj meseci je bil v Znanosti objavljen pogovor s svetovno uglednim robotikom Oussamo Khatibom s Stanforda, v katerem je napovedal usmeritev panoge v splošen razvoj robotov, iz tega pa bodo samodejno izšle možnosti uporabe za konkretne delovne naloge. Med drugim je poudaril pomen videza robotov, ki delajo v človeškem okolju. To velja predvsem za humanoidne robote, vendar vse bolj tudi za kobote. Nekaj je že 'zaposlenih' v slovenskih podjetjih, ta mesec pa se pri nas podjetnikom prvič v živo predstavlja Sawyer, kobot, ki so ga pred tremi leti razvili v bostonski družbi Rethink Robotics.

To je bil povod za pogovor s trojico, ki si prizadeva na slovenskem trgu uveljaviti novejšo generacijo kolaborativnih robotov. Matej Babič, strojni tehnik, in Robert Dvoršič, inženir mehatronike, že več let delata v razvoju in montaži visokotehnoloških lesnoobdelovalnih strojev podjetja Ledinek. Zdaj sta tudi soustanovitelja podjetja RT Robotics BD. V novem izzivu se jima je pridružila še tržna strokovnjakinja Katarina Koprivnikar.

Kaj vas je potegnilo h kobotom?

Babič: Med službeno potjo na Japonskem, kjer je naše podjetje postavilo novo linijo lesnoobdelovalnih strojev, sva z Robertom spoznala švedskega strokovnjaka za robotiko Matthiasa Hellberga, s katerim zdaj sodelujemo. Mene robotika sicer že dolgo zanima, saj je jasno, da bo šel industrijski in siceršnji razvoj v smer avtomatizacije in robotizacije.
Dvoršič: Pri Ledinku sem zaposlen že šest let. Bil sem tudi njihov štipendist. Trenutno delam v elektroprojektivi kot programer. Znanje, ki ga imam kot inženir mehatronike, mi omogoča, da nekatere programske težave rešujem z mehanskim delom in obratno – da mehanske težave rešujem s programiranjem. V podjetju imamo zdaj preveč dela in premalo usposobljenih delavcev, zato moramo večji del dela opraviti na terenu oziroma pri naročnikih. Naš zadnji projekt je bil na Japonskem. Zanje smo razvili nove stroje za horizontalno spajanje, z Matejem pa sva jih tam montirala in programirala. Ob tem se je ponudila priložnost, da vstopiva v svet robotike. Ta me je vedno navduševala, sicer pa je robotiko vključeval že moj študij. Seveda na bolj splošni ravni in z bolj enostavnimi roboti. Kolaborativni robot Sawyer je izziv, ki me res veseli. Po šestih letih je čas za spremembo, rad bi se lotil nečesa novega, kjer bi bil sam svoj šef in bi lahko pokazal svoje razvojne sposobnosti.
Koprivnikarjeva: Zadnjih pet let delam v prodaji večjega grosističnega podjetja. Študirala sem angleščino, trenutno sem ob delu študentka logistike. Želim si novega delovnega izziva. Robotika je tudi zame zelo zanimivo področje, saj ustreza moji radovedni naravi. Seveda ne morem sodelovati v reševanju tehničnih težav, lahko pa sem povezovalni člen med razvojem in kupci. Zanimivo mi je ugotavljati, kako v podjetjih sprejemajo te potencialne nove sodelavce. Potreben je preboj v miselnosti, zlasti zavest, da koboti niso konkurenca zaposlenim, temveč jih razbremenijo, hkrati pa so ustvarjeni za sodelovanje z ljudmi.

Kolaborativni roboti v Sloveniji niso novost. Kaj je novega v tem, kar ponujate vi?

Dvoršič: Naši koboti pripadajo novejši generaciji, so bolj okretni in vzbudijo pozornost že na prvi pogled, saj 'gledajo' z zaslonom, na katerem so oči. Sedanji kolaborativni roboti imajo še precej skupnega z industrijskimi, iz katerih so se razvili. Ob trku se ustavijo in potrebujejo precej časa, da lahko znova nadaljujejo delo. Sawyer pa je bistveno bolj napreden, razvit je bil z namenom, da dela ob človeku. Je manjši in zato delovnega mesta, na katerem je prej delal delavec, zanj ni treba predelati. Njegova delovna roka ima velik doseg in omogoča tudi manevriranje. Velika prednost je, da se kobot ustavi že pred trkom, takoj ko z merilnim sistemom, izvedenim prek vzmeti iz titana, zazna upor, ki ga na njegovi poti ne bi smelo biti. Ko pa mu upravljavec potrdi, da je napaka odpravljena in da ima spet prosto pot, se bo kobot vrnil k delu. Tudi upravljati ga je zelo preprosto. Dovolj je, da se naučimo štiri, pet enostavnih ukazov in kako jih lahko prilagodimo.
Babič: S kolegom sva tega kobota v živo prvič videla na Švedskem. Sawyer je že na pogled nekaj posebnega. Njegova rdeča roka in tudi njegove oči ... Zlahka ti priraste k srcu.
Dvoršič: Kobot mora biti prikupen, da mu ljudje, s katerimi dela, zaupajo. K temu verjetno zelo pripomorejo prav oči, s katerimi Sawyer spremlja delo roke. Drugi koboti nimajo oči.
Koprivnikarjeva: Stavim, da ga bodo zaradi oči tudi slovenski sodelavci kmalu poosebili in mu dali ime. Tam, kjer imajo v podjetjih že izkušnje s koboti, ugotavljajo, da ti velikokrat povečajo učinkovitost dela vseh zaposlenih. Tudi zadovoljstvo pri delu je večje. Še zlasti pa pridejo prav podjetjem, ki delajo v treh izmenah, saj ne potrebujejo počitka.

Brez večjega deleža novega znanja bi bili v tem poslu samo proizvajalci in trgovci. Tako ne bi bilo izziva za inovativnega tehnika in inženirja. Kaj boste kobotu, razvitemu v ZDA, dejansko dodali vi?

Dvoršič: Naš kobot je, ko pride od proizvajalca, mehansko razvit, ni pa še zmožen komunicirati z drugimi stroji in s človeškimi sodelavci. Trenutno ima dve kameri, mi mu nameravamo dodati še eno, da bo bolj odziven. Na željo stranke lahko razvijemo še druge nove funkcije. Švedski kolegi so na primer zanj razvili komunikacijski modul za profinet, kar je najbolj razširjena komunikacija med stroji.
Babič: Sawyer ima pet orodij za osnovno delovanje, vendar lahko, po željah kupcev, razvijamo nova orodja. Tu dejansko ni omejitev.

Kakšno prihodnost kobotom napovedujete v slovenski industriji? Ali se srečujete s predsodki ali celo strahom pred uvajanjem teh robotov?

Koprivnikarjeva: Za zdaj pri nas še ni veliko kobotov, toda prepričana sem, da se bo to v nekaj letih spremenilo. Ugotavljam, da jih v podjetjih sicer poznajo, vendar večinoma površno. Potrebujejo več informacij. Razmeroma veliko del je, za katera je podjetjem težko dobiti delavce. Zdaj lahko v proizvodni liniji, kjer je deset zaposlenih, osem delavcev umaknejo na druga delovna mesta. Nekaj strahu seveda je, a pomembno je, da ljudje spoznajo, da zaradi prihoda kobotov ne bodo nikogar odpustili.
Dvoršič: Tudi zato ne, ker brez ljudi ne gre. Celo najbolj napredni koboti so 'neumni'. Naredili bodo samo to, kar jim je ukazano. Vsega pa se ne da vnaprej predvideti.
Babič: Koboti imajo prihodnost, saj bo čedalje manj delavcev pripravljenih opravljati dela, ki škodijo zdravju. Zakaj bi proizvajali delovne invalide? Bolje je imeti kobote.
Dvoršič: V tujini kobote med drugim uporabijo za razbremenitev starejših delavcev. So dejansko njihovi pomočniki pri bolj napornih opravilih. Tako se tem delavcem ni treba predčasno invalidsko upokojiti. Ali ne bi bilo lepo, če bi to imeli tudi pri nas?

Kako pa je z uporabnostjo najnovejših kobotov zunaj industrije?

Dvoršič: Gotovo so široko uporabni. Denimo v zdravstveni rehabilitaciji rok in nog po možganski kapi – kobote lahko programiramo tako, da bolnikom pomagajo pravilno izvajati vaje. Upam, da se bomo lahko kdaj lotili tudi kakšnega takega projekta.
Babič: Jaz pa bi rad Sawyerja predstavil na šolah, tako da bi tudi mladi vedeli, kaj vse se z njim da početi, in bi morda še sami prispevali kakšno zamisel.