Luna, Luna, kaj bomo s tabo?

Vse več držav in tudi zasebnih podjetij se (znova) ozira proti Luni. Nekateri v njej vidijo odskočno desko za odprave v globoko vesolje, za druge je zanimiva kot turistični cilj, raziskovalna baza ali vir rudnin. Zamisli je veliko, a je večina še daleč od realnosti. Pri nekaterih se porajajo še pravna vprašanja, kajti Luna ni od nikogar in hkrati od vseh nas, na primer, čigava bi bila dragocena ruda, ki bi jo izkopali.


Zbrali smo nekaj konceptov in jih razčlenili z vidika priložnosti in nevarnosti.

Človeška naselbina

Že dolgo prej, preden je človek stopil na Luno, so ljudje menili, da bomo nekoč na njej živeli. Znanstvenofantastična literatura je opisovala napihljive module, ki se razprostirajo po površju, in morda bo to čez nekaj let resničnost. Ameriška vlada je Nasi naložila, da s človeško posadko na Luni znova pristane leta 2024, štiri leta kasneje pa naj tam že postavi stalno lunarno oporišče, ki bi bilo nekakšna postojanka za pot na Mars. Nasini načrti o kolonizaciji Lune vključujejo vesoljsko postajo Gateway, ki bo krožila okoli nje in omogočala stalen dostop do površja. Vesoljska agencija je k razvoju tehnologije in arhitekturnih rešitev povabila več ameriških zasebnih podjetij in šef Amazona Jeff Bezos je že predstavil tovorno plovilo Blue Moon. A kot opozarjajo ameriški mediji, je marsikaj – zlasti pa proračun, s katerim bi zagotovili postavitev oporišča – še neznanka.



Šef evropske vesoljske agencije Johann Dietrich Wörner je pred leti dvignil veliko prahu z napovedjo o gradnji lunarne vasi. Projekt ni izključno Esin, v njem sodeluje cela vrsta organizacij iz različnih držav pod krovno družbo Moon village. To naj ne bi bila različica Mednarodne vesoljske postaje na Luni, ampak naselbina, ki jo bodo lahko uporabljali industrija, znanstveniki, pa tudi turisti. Družba v sodelovanju z industrijo zdaj proučuje načine, kako bi lahko na Luni s 3D-tiskanjem ustvarjali za življenje primerne strukture. Nekateri sicer predlagajo, da bi oporišče uredili v naravnih lavnih jamah – cevastih predorih, ki jih je za seboj pustila ohlajajoča se lava. Votline bi lahko prebivalce ščitile pred Sončevim in kozmičnim sevanjem, meteoriti in skrajnimi temperaturnimi nihanji.

Pristanke astronavtov na Luni načrtujejo tudi Rusi, Kitajci in Indijci. Ruska vesoljska agencija je nedavno napovedala, da bodo s posadko na Luni pristali leta 2030, nato bi tam radi zgradili oporišče, za kar bi uporabili lokalne vire in tiskane komponente. Časovnice niso predstavili, predvidoma pa bi lahko oporišče postavili do leta 2040.


 

Rudarjenje

Luna in asteroidi so v središču zanimanja rudarskih podjetij, saj bi lahko skrivali večje zaloge nekaterih na Zemlji redkih elementov. Na Luni so precejšnje zaloge helija 3, izotopa helija iz dveh protonov in nevtrona. Ta je zanimiv, ker bi njegovo jedrsko zlivanje omogočilo pridobivanje velikih količin energije brez nastajanja radioaktivnih snovi. Na Zemlji helija 3 skoraj ni, le okoli 20 ton naj bi ga bilo, na Luni pa ga je po ocenah 660 tisoč ton. Vendar ni jasno, kako bi ga postrgali s površja in kdaj bomo osvojili tehnologijo nadzorovanega jedrskega zlivanja tega izotopa. Na Luni so tudi nekateri elementi iz skupine lantanidov (redke zemlje), prav tako voda, ki bi bila dobrodošla surovina predvsem za morebitno stalno postojanko.



Če bo kdaj nastala stalna človeška postojanka na Luni (ali Marsu ali kje drugje), je najbolj smiselno uporabiti lokalne vire, se strinja dr. Gorazd Žibret z Geološkega zavoda Slovenije, saj bi bila dostava z Zemlje draga in zamudna. »Najprej bi se verjetno lotili odkopavanja regolita – materiala na površju, ki bi ga zatem porabili za gradnjo. Naslednji korak bi bil pridobivanje vode, nato energije. Rudarjenje kovin in drugih prvin, ki bi jih pošiljali na Zemljo, pa po mojem mnenju še vsaj nekaj stoletij ne bo (ekonomsko) smiselno, saj imamo na Zemlji dovolj surovin, ki jih je laže in ceneje odkopavati. Morda bi bilo z razvojem avtonomnih strojev z umetno inteligenco ta proces mogoče toliko poceniti, da bi lahko razmišljali o rudarjenju na Luni, asteroidih in drugih nebesnih telesih. Vendar bi tehnologija morala zajemati povsem avtonomno predelavo rude, separacijo in metalurgijo, tako da bi na Zemljo dostavili zgolj končni izdelek. Morda bo katera država v prihodnjih desetletjih poslala kakšno sondo in pridobila nekaj gramov kovine, vendar bo to bolj tekma za prestiž in dober piar kot pa kakšno resno rudarjenje,« pravi strokovnjak z oddelka za mineralne surovine in geokemijo okolja na geološkem zavodu.

Žibret še pojasni, da v industriji razvijajo tehnologijo, ki bi nadomestila človeka, ki mu marsikateri del Zemlje ni dostopen oziroma je zanj prenevaren. Tudi geološki zavod sodeluje pri izdelavi robotov, ki se lahko potapljajo v zalite rove, spet drugi se lahko spustijo po ozki vrtini in se samosestavijo in podobno. »Preden bo tehnologija toliko robotizirana, da se bo človek lahko umaknil iz najbolj nevarnega okolja, bo preteklo od dvajset do trideset let, da mu sploh ne bo več treba pod zemljo, pa verjetno okoli petdeset,« meni Žibret. Takšna tehnologija bi bila po njegovem lahko temelj za koloniziranje nebesnih teles.



Rudarjenje je morda najbolj pravno sporno pri izkoriščanju Lune. Porajajo se vprašanja o uničevanju okolja in o lastništvu. Kako bi nadzirali države in organizacije, sploh transnacionalne, ki niso podpisnice pogodbe o vesolju? Ta določa, da sta raziskovanje in uporaba vesolja dostopna vsem ljudem in da si nobena država ne sme lastiti Lune in drugih nebesnih teles.
 

Turizem

Zasebna podjetja se usmerjajo tudi v razvoj vesoljskega turizma. Znan je že prvi turist, ki bo obkrožil Luno – japonski milijarder Jusaku Maezava je plačal neznano, a menda vrtoglavo vsoto družbi Spacex Elona Muska, da se bo lahko z vesoljsko ladjo Starship popeljal mimo našega naravnega satelita. Polet je predviden za leto 2023, vendar ni rečeno, da se bo časovni načrt izšel, saj raketo še razvijajo.



Zatem bodo gotovo sledili pristanki še drugih turistov, s tem pa bo postalo aktualno vprašanje vpliva turizma na lunarno pokrajino. Glede na cene se množičnega turizma v bližnji prihodnosti sicer ni bati.