Majhni koraki 400.000 ljudi za velik skok človeštva (VIDEO)

Kako sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin ob pomoči Michaela Collinsa opravila enega največjih podvigov v zgodovini človeštva.
Fotografija: An astronaut's boot and bootprint in the lunar soil is pictured during the Apollo 11 lunar surface extravehicular activity in this July 20, 1969 NASA handout photo. The photograph is one of more than 12,000 from NASA's archives recently aggregated on the Project Apollo Archive Flickr account.  REUTERS/NASA/Handout via Reuters   THIS IMAGE HAS BEEN SUPPLIED BY A THIRD PARTY. IT IS DISTRIBUTED, EXACTLY AS RECEIVED BY REUTERS, AS A SERVICE TO CLIENTS. FOR EDITORIAL USE ONLY. NOT FOR SALE FOR MARKETING OR ADVERTISING CAMPAIGNS - TM3EBA90YI101
Odpri galerijo
An astronaut's boot and bootprint in the lunar soil is pictured during the Apollo 11 lunar surface extravehicular activity in this July 20, 1969 NASA handout photo. The photograph is one of more than 12,000 from NASA's archives recently aggregated on the Project Apollo Archive Flickr account. REUTERS/NASA/Handout via Reuters THIS IMAGE HAS BEEN SUPPLIED BY A THIRD PARTY. IT IS DISTRIBUTED, EXACTLY AS RECEIVED BY REUTERS, AS A SERVICE TO CLIENTS. FOR EDITORIAL USE ONLY. NOT FOR SALE FOR MARKETING OR ADVERTISING CAMPAIGNS - TM3EBA90YI101

Z levo nogo je Neil Armstrong 21. julija 1969 ob 3. uri in 56 minut po našem času stopil na površino, ki ni bila na Zemlji in ki ni izvirala z Zemlje. Okoli 660 milijonov ljudi je med šumenjem po televizijskem in radijskem prenosu zaslišalo najbolj znamenit stavek moderne dobe: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.«



»Po večtedenskih pripravah na prenos v živo v času, ko se je televizija pri nas šele razvijala, smo z nestrpnostjo čakali ta neponovljivi dogodek. Samo enkrat se gre prvič na Luno. Takrat še ni bilo meritev gledanosti, tudi televizijskih sprejemnikov je bilo malo, toda prepričan sem, da je izjemno veliko ljudi gledalo pristanek,« se hreščečega prenosa, ko marsikatera beseda ni bila razumljiva, spominja Boris Bergant, ki so mu, čeprav je štel komaj 21 let, na RTV Slovenija zaupali vodenje.



Slabih dvajset minut kasneje se je prvemu človeku na Luni pridružil še Buzz Aldrin. Skupaj sta opravila različne meritve, pobrala nekaj kamenja in prahu, na površje zapičila ameriško zastavo in za seboj pustila tablico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«
 

Pot do Lune tudi tragična


To je bila končna zmaga v zagrizeni vesoljski tekmi med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo. Druga je imela pred tem prednost, saj je 4. oktobra 1957 v orbito poslala preprosto piskajočo kroglo. Sovjetski Sputnik 1 je bil prvi umetni satelit, ki je zaokrožil okoli Zemlje. Ko so se Američani ubadali z eksplozijami plovil, je 12. aprila 1961 Jurij Gagarin postal prvi človek v vesolju. Američan Alan Shepard mu je sledil 5. maja, a le na kratek podorbitalni polet, medtem ko je Gagarin obkrožil Zemljo. Američani so bili na vrhuncu hladne vojne osramočeni in takratni predsednik John F. Kennedy je bil pod velikim pritiskom, da »ujame in prehiti« Sovjetsko zvezo.

Ko so leta 1999 ameriškega zgodovinarja Arthurja Schlesingerja mlajšega (1917–2007), Kennedyjevega velikega podpornika in avtorja več knjig o ameriških predsednikih, vprašali, kaj je največji dosežek človeštva v 20. stoletju, je naštel odkritje DNK in penicilina, razvoj računalništva in mikročipov, a pred vse je postavil pristanek človeka na Luni, ki se ga bodo generacije spominjale tudi, ko bo spomin na večino dosežkov 20. stoletja zbledel.

Petindvajsetega maja 1961 je Kennedy, ki je bil takrat predsednik le nekaj mesecev, stopil pred kongres in oznanil, da bodo do konca desetletja spravili človeka na Luno, ter poslance prosil za vrtoglave vsote denarja. Spogledoval se je celo s pristankom na Marsu, a so ga strokovnjaki odvrnili od te ideje. Že Luna je bila zelo »daleč«. Ameriška vesoljska agencija, takrat stara slabi dve leti, ni imela ne raket ne dovolj usposobljenih astronavtov, prav tako ne vesoljskih oblek in računalnikov. Na desettisoče ugank so morali rešiti, da je človek lahko odpotoval 384 tisoč kilometrov daleč, in to v nekaj letih.



Kongres je odobril zahtevana sredstva in Nasa je po prvem programu odprav s človeško posadko Mercury pot do Lune tlakovala s projektom Gemini. Ob začetku programa Apollo je nato nesreča napredek ustavila za dvajset mesecev. Med testiranjem je 27. januarja 1967 v kapsuli, v kateri so sedeli Gus Grissom, Ed White in Roger Chaffee, zagorelo. Vsi trije so umrli. Strokovnjaki menijo, da Američani brez te usodne nesreče morda ne bi prvi stali na Luni. V preiskavi so namreč ugotovili več nepravilnosti pri gradnji kapsule in jih odpravili.

Nato so si odprave sledile kot po tekočem traku: oktobra 1968 so z Apollom 7 testirali sistem potovanja do Lune, posadka Apolla 8 je decembra istega leta obkrožila Luno in se vrnila z osupljivo fotografijo vzhajanja Zemlje, marca 1969 je devetica prvič v Zemljini orbiti testirala lunarni modul, maja – dva meseca pred dnevom D – pa je posadka Apolla 10 med generalko skoraj podrsala po površju Lune, a dovoljenja za pristanek ni imela.
 

Aldrin si je želel biti prvi


Šestega januarja 1969 je vodja astronavtov pri Nasi Deke Slayton Neila Armstronga, Edwina Aldrina in Michaela Collinsa poklical v pisarno v Houstonu in jim povedal, da bo njihova odprava julija verjetno vključevala pristanek na Luni, toda glavno vprašanje je bilo, kdo bo prvi stopil na površje. Samozavestni Aldrin je bil prepričan, da bo to on, in je po pričevanju nekaterih menda precej lobiral za to. V biografiji Magnificent Desolation je sicer okoli 40 let kasneje zapisal, da se je le vedel, kot pritiče tekmovalnemu vojaškemu pilotu. Kmalu je postalo jasno, da prvi ne bo niti Collins, saj je bil zaradi izkušenj najbolj primeren za pilota poveljniškega modula, v katerem je ostal sam, ko se je dvojica podala proti površju.

Posadka Apolla 11: Neil A. Armstrong, Michael Collins in Edwin Aldrin.
Posadka Apolla 11: Neil A. Armstrong, Michael Collins in Edwin Aldrin.


Nasa je z ugibanji opravila 14. aprila, ko je oznanila izbranca. Pojasnili so sicer, da gre za tehnične razloge, češ da se loputa odpira proti pilotu Armstrongu, ki ima tako prosto pot iz plovila, a je Chris Kraft kasneje razkril, da se je Nasa še kako dobro zavedala, da bo prvi človek na Luni moderni junak. Armstrong pa je bil preudaren, tih in ravno prav samozavesten.

Priprave so bile naporne, astronavti so tudi po 14 ur na dan preživeli v simulatorju. Še na začetku junija je bila morala na dnu. »Mesec pred izstrelitvijo pa smo se odločili, da smo dovolj samozavestni za poskus pristanka. Menil sem, da imamo 90 odstotkov možnosti za vrnitev na Zemljo, a le 50, da pristanemo v prvem poskusu. Bilo je toliko neznank, marsičesa nismo testirali, obstajala je velika možnost, da se bomo na Zemljo vrnili brez pristanka,« je leta 2012 povedal Armstrong.

Tehnologija
Tehnologija

 

Izstrelitev, napake in pristanek


Šestnajstega julija je bila vesoljska ladja Apollo 11 pripravljena na še danes najmočnejši raketi na svetu, Saturnu V. V okolici izstrelitvene ploščadi 39A na Cape Canaveralu na Floridi se je gnetlo milijon ljudi, tam je bilo okoli tri tisoč novinarjev iz 56 držav in polovica kongresnikov. Trojica mož je pred poletom za zajtrk pojedla zrezek, jajca, toast, kavo in pomarančni sok. Med 12-kilometrsko potjo do izstrelišča so na raketi odpravili dve manjši napaki, puščajoči ventil in signalno lučko. Nekaj minut pred sedmo je poveljnik odprave Armstrong vstopil v modul in sedel na levo, sledila sta mu Aldrin in Collins.

»Bilo je nenavadno tiho, kot da je nekaj narobe. Nekajkrat smo že bili tam in vedno je bilo mravljišče, tokrat pa ni bilo nikogar,« se je za revijo Astronomy spominjal Collins. »Ko sem med čakanjem v poveljniškem modulu zaprl desno oko, sem videl samo obalo in morje; nobenih znakov človeštva, le dobra Zemlja. Potem sem zaprl levo oko in videl gigantski kompleks strojev.«

Polet je bil razmeroma miren in 19. julija so se utirili v Lunino orbito. Dvajsetega julija pa se je začelo zares. Aldrin in Armstrong sta zlezla v lunarni modul Eagle (Orel), ob 13.46 po ameriškem času sta se plovili ločili. Collins je sam nadaljeval kroženje okoli Lune, Aldrin in Armstrong pa sta se začela spuščati proti površju. »Vse gre kot po maslu. Čudovito,« se je Collins oglasil nadzornemu centru v Houstonu.

collins
collins


Pristajanje je bilo vse prej kot enostavno. Okoli šest kilometrov pred predvidenim krajem za pristanek v Morju tišine je Armstrong zaradi obilice skal modul usmeril proti bolj gladki površini. Srčni utrip se mu je, kot so zapisali v dnevnik poleta, dvignil s 77 na 156 udarcev na minuto. Verjetno se mu je zvišal tudi zato, ker se je okoli štiri minute pred pristankom na računalniškem zaslonu izpisala koda 1202, kar je pomenilo, da je bil za današnje razmere primitivni računalnik preobremenjen in se je ugasnil in znova zagnal, a pri tem ohranil navigacijske ukaze.



V kritičnih trenutkih je bilo možnosti več: da pristajanje opustita, da tvegata smrtonosno strmoglavljenje ali morda še huje, da modul strmoglavi, astronavta preživita in ostaneta ujetnika sivega površja. Toda sreča je na strani pogumnih in ob 16.18 po ameriškem času je Armstrong sporočil: »Orel je pristal.« Ob pristanku je bilo goriva le še za okoli 30 sekund delovanja. »Vse je bolj ali manj brez barv. Naravnost pred nama je svetlo sivo, više proti Soncu pa temno sivo,« je vtise opisal Aldrin.

Najprej sta morala pripraviti vse za ponovni vzlet, nato je Armstrong odprl loputo, oprtan s komunikacijskim sistemom in sistemom za ohranjanje življenja, ki sta na Zemlji tehtala 38 kilogramov, na Luni pa le šest. »Površje je zelo drobnozrnato, kot puder,« je izjavil in nato v tem sivem »pudru« pustil zgodovinski odtis.

V dobrih dveh urah sta astronavta med poskakovanjem po površju skušala opraviti tudi nekaj znanstvenih meritev. Ena ključnih nalog je bila nabrati kamenje, ki se je kasneje izkazalo za starejše od česarkoli na Zemlji. Med sprehodom ju je poklical tudi takratni ameriški predsednik Richard Nixon. »To je gotovo najbolj zgodovinski telefonski klic vseh časov,« jima je sporočil – na srečo mu ni bilo treba uporabiti govora, ki so ga pripravili za primer tragedije.



Astronavta sta na površje položila še seizmometer in posnela veliko fotografij in filmskega materiala. Trakove in posnetke sta vzela, kamero pa pustila na Luni, prav tako orodje, čevlje, sistem za ohranjanje pri življenju, plenice in iztrebke.


 

Zapuščina Apolla 11


Armstrong in Aldrin sta na površju Lune preživela 21 ur in 36 minut, nato so junaki 24. julija nekaj pred 18. uro po srednjeevropskem času pljusknili v Tihi ocean. Pobrala jih je ladja Hornet, na njej so jih dezinficirali, da Zemlje ne bi okužili z morebitnimi klicami s tujega nebesnega telesa, zatem so morali biti še nekaj časa v karanteni.



Na tiskovnih konferencah je Armstrong dogodek opisoval kot »začetek nove ere«, Collins pa je že govoril o poletih na Mars. V naslednjih treh letih in pol je na Luno stopilo še deset astronavtov. Gene Cernan, poveljnik zadnje odprave, se je od nje poslovil z besedami: »Odhajamo, kot smo prišli, če bo bog hotel, se bomo vrnili, v miru in upanju za vse človeštvo.«

Časovnica
Časovnica


Američani šele po 50 letih od odprave Apollo 11 napovedujejo program Artemis – leta 2024 nameravajo znova, tokrat tudi s prvo žensko, stopiti na Luno. A v nasprotju s 60. leti vesoljske tekme, v kateri za zdaj sodelujejo Kitajska in Indija ter še vedno Rusija, ne poganja hladna vojna in ameriški kongres ni pripravljen tako na široko odpreti mošnjička. Nasa se po pomoč obrača na zasebna podjetja, ki imajo tudi svoje načrte v osvajanju vesolja. Nekateri dvomijo, da je časovnica realna, toda dvomi so bili tudi leta 1961. Dvomi brez znanja in izkušenj, ki jih premoremo danes.

Komentarji: