V nadaljevanju preberite:
Načeloma za natančnejše meritve potrebujemo boljše instrumente, ki so kompleksnejši in obsežnejši, nemalokrat tudi preprosto večji. Observatorij Ligo, ki meri gravitacijske valove, sestavljata interferometra v zveznih državah Washington in Louisiana, v katerih sta pravokotna štiri kilometre dolga kraka. Lokaciji sta 3000 kilometrov narazen, torej zaznata gravitacijske valove, ki se širijo s svetlobno hitrostjo, z razliko kvečjemu stotinko sekunde. To je zadoščalo za potrditev njihovega obstoja pred osmimi leti, a želeli bi si boljšo ločljivost, ki bo omogočila opazovanje več vesoljskih dogodkov. Želeli bi gledati z več metodami.
Gravitacijski valovi namreč nastajajo, ko masivni predmeti v vesolju pospešujejo. Zaradi omejitev detektorjev smo doslej zaznavali le največje tovrstne dogodke, ki so povezani s trki okostij zelo masivnih zvezd. Lani pa so raziskovalci iz Severnoameriškega nanoherčnega observatorija (Nanograv) odkrili še gravitacijske valove nizkih frekvenc, kar so poetično poimenovali mrmranje vesolja. Te povzročajo črne luknje ali nevtronske zvezde, ko dve krožita druga okoli druge, še preden trčita in se zlijeta.
Včasih je Ligo premajhen, Nanograv pa prevelik. Srednjo pot bo predstavljal projekt Lisa (Laser Interferometer Space Antenna), katerega izvedbo je Evropska vesoljska agencija (Esa) nedavno dokončno potrdila.
