Ogromen protoplanet trčil v Uran in ga »prevrnil na bok« (VIDEO)
Sinjemodri planet je poseben, saj v nasprotju z drugimi planeti, ki Soncu kažejo ekvator, Soncu kaže pola. Tudi magnetsko polje je nenavadno. Zakaj?
Odpri galerijo
Uran FOTO: Nasa/JPL-Caltech
Uran, sedmi kamen od Sonca, je posebnež. V nasprotju z vsemi drugimi planeti je njegov nagib vrtilne osi skoraj devetdesetstopinjski. Zato Soncu kaže svoja pola, in ne ekvator kot na primer Zemlja. Zaradi tega polarna območja dobijo več energije od zvezde kot območja ob ekvatorju. Je najbolj mrzel planet v Osončju (čeprav ni najbolj oddaljen od Sonca), tam so zaznali temperature več kot 200 stopinj Celzija pod ničlo, nenavadno je tudi magnetno polje, ki ne izhaja iz geometričnega središča in je za približno 60 stopinj nagnjeno od osi vrtenja.
Najnovejša študija potrjuje ugibanja, da so posebnosti posledica trčenja. V Uran je trčil objekt, približno dvakrat večji, kot je Zemlja, in je zato »prevrnjen na bok«, trčenje pa bi lahko razložilo tudi temperature globoko pod lediščem. Znanstveniki z Univerze Durham so v sodelovanju z mednarodno ekipo pripravili visokoresolucijsko računalniško simulacijo, kako bi različna trčenja vplivala na evolucijo sinjemodrega planeta.
Potrdili so, da je pred okoli štirimi milijardami let, ko je Osončje še nastajalo, v plinastega velikana trčil mlad protoplanet iz kamnin in ledu.
Simulacije kažejo, da so ostanki tega objekta na planetu ustvarili tanko lupino, ki lovi toploto iz Uranovega jedra. Ujeta notranja toplota, ki ne pride do površja, bi lahko (vsaj delno) pojasnila izjemno nizke temperature v zunanji atmosferi, kjer je okoli minus 216 stopinj Celzija, so sporočili raziskovalci.
»Uran se vrti na boku, os je skoraj pod pravim kotom na vse druge osi planetov v Osončju. To je skoraj zagotovo posledica močnega trčenja, ampak zelo malo vemo o tem, kako se je to zgodilo in kako še drugače je trčenje vplivalo na planet,« je dejal glavni avtor Jacob Kegerreis iz inštituta za računalniško kozmologijo na Univerzi Durham. Pojasnil je, da so v modelu preverili več kot 50 različnih scenarijev, da bi poustvarili planetovo evolucijo.
»Naše ugotovitve potrjujejo, da je bil mladi Uran skoraj zagotovo vpleten v kataklizmično trčenje z objektom z dvakratno maso Zemlje, če ne celo večjim, kar ga je prevrnilo in sprožilo procese, ki so ga oblikovali v planet, kot ga vidimo danes.«
Je pa presenetljivo, da je Uran obdržal atmosfero, saj bi bilo bolj logično, da bi jo po silnem trčenju odneslo v vesolje. Simulacije kažejo, da je protoplanet le oplazil Uran, kar je bilo dovolj, da mu je spremenilo os vrtenja, ne pa da bi mu raztrgalo in odbilo atmosfero.
Računalniški modeli so še pokazali, da sta po dogodku morda na planetu ostala led in kamenje, kar bi lahko razložilo nenavadno magnetno polje.
Trčenje bi lahko razložilo tudi oblikovanje Uranovih obročev (gre za šibke obroče, še zdaleč ne tako spektakularne, kot so Saturnovi) in lun. Po trčenju se je v okolico sprostilo več kamenja in ledu, ki so se nato zlepili v notranje satelite. Uran ima najmanj 27 lun.
Najnovejša študija potrjuje ugibanja, da so posebnosti posledica trčenja. V Uran je trčil objekt, približno dvakrat večji, kot je Zemlja, in je zato »prevrnjen na bok«, trčenje pa bi lahko razložilo tudi temperature globoko pod lediščem. Znanstveniki z Univerze Durham so v sodelovanju z mednarodno ekipo pripravili visokoresolucijsko računalniško simulacijo, kako bi različna trčenja vplivala na evolucijo sinjemodrega planeta.
Potrdili so, da je pred okoli štirimi milijardami let, ko je Osončje še nastajalo, v plinastega velikana trčil mlad protoplanet iz kamnin in ledu.
Simulacije kažejo, da so ostanki tega objekta na planetu ustvarili tanko lupino, ki lovi toploto iz Uranovega jedra. Ujeta notranja toplota, ki ne pride do površja, bi lahko (vsaj delno) pojasnila izjemno nizke temperature v zunanji atmosferi, kjer je okoli minus 216 stopinj Celzija, so sporočili raziskovalci.
»Uran se vrti na boku, os je skoraj pod pravim kotom na vse druge osi planetov v Osončju. To je skoraj zagotovo posledica močnega trčenja, ampak zelo malo vemo o tem, kako se je to zgodilo in kako še drugače je trčenje vplivalo na planet,« je dejal glavni avtor Jacob Kegerreis iz inštituta za računalniško kozmologijo na Univerzi Durham. Pojasnil je, da so v modelu preverili več kot 50 različnih scenarijev, da bi poustvarili planetovo evolucijo.
»Naše ugotovitve potrjujejo, da je bil mladi Uran skoraj zagotovo vpleten v kataklizmično trčenje z objektom z dvakratno maso Zemlje, če ne celo večjim, kar ga je prevrnilo in sprožilo procese, ki so ga oblikovali v planet, kot ga vidimo danes.«
Je pa presenetljivo, da je Uran obdržal atmosfero, saj bi bilo bolj logično, da bi jo po silnem trčenju odneslo v vesolje. Simulacije kažejo, da je protoplanet le oplazil Uran, kar je bilo dovolj, da mu je spremenilo os vrtenja, ne pa da bi mu raztrgalo in odbilo atmosfero.
Računalniški modeli so še pokazali, da sta po dogodku morda na planetu ostala led in kamenje, kar bi lahko razložilo nenavadno magnetno polje.
Ostanki so se spremenili v lune in obroče
Trčenje bi lahko razložilo tudi oblikovanje Uranovih obročev (gre za šibke obroče, še zdaleč ne tako spektakularne, kot so Saturnovi) in lun. Po trčenju se je v okolico sprostilo več kamenja in ledu, ki so se nato zlepili v notranje satelite. Uran ima najmanj 27 lun.
