Biotska raznovrstnost v krizi: kaj je narobe in kaj lahko storimo

Biotska raznovrstnost upada. Vzroki, ki jih je zakrivil človek s svojim delovanjem, so prepleteni, vendar pa bi lahko obrnili trend, ugotavlja poročilo o preobrazbenih spremembah Medvladnega odbora za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES). Po mnenju avtorjev so preobrazbene spremembe za reševanje družbeno-okoljske krize zahtevne, a mogoče.

Poročilo temelji na analizi več kot 7000 virov o temeljnih razlogih za izgubo biotske raznovrstnosti in možnostih, da bi jo ustavili. Pri njegovi pripravi je sodelovalo več kot sto mednarodnih strokovnjakov iz 42 držav, med njimi dr. Jerneja Penca, višja znanstvena sodelavka in predstojnica Mediteranskega inštituta za okoljske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper.

Kaj je vsebina poročila o preobrazbenih spremembah in kako je sploh nastalo ter kakšno telo je pravzaprav IPBES?

Medvladni odbor za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES) je podobno telo kot Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC). Je vmesnik med znanostjo in politiko. V IPBES ne opravljamo osnovnih raziskav za pridobivanje podatkov, ampak sintetiziramo obstoječe znanje v zaključke, ki jih lahko države uporabijo pri sprejemanju odločitev. Poročila teh teles so v preteklosti pogosto neposredno vplivala na pravne zaveze.

Poročilo o preobrazbenih spremembah so od odbora zahtevale države, ki so želele pridobiti poglobljen premislek o temeljnih razlogih za upad biotske raznovrstnosti. Uporabili smo najrazličnejše gradivo: akademske članke, vizije, manifeste, pisne vire in ustne, ki se prenašajo pri domorodnih ljudstvih, lokalno znanje … Uporabili smo torej tudi vire, ki pogosto niso vpeti v znanstveno produkcijo, a so viri znanja. Naša naloga je bila, da skozi pet poglavij opišemo, kaj so preobrazbene spremembe, zakaj jih potrebujemo, kakšne so vizije boljšega sveta, kakšne so ovire in strategije za njihovo dosego.

Leto, ko smo prvič presegli mejo, ki je ne bi smeli

Kaj pravzaprav je preobrazbena sprememba?

To je sprememba, ki bi se morala zgoditi, da bi naša družba živela v sožitju z naravo in dosegala temeljne razvojne cilje za blaginjo človeštva. Naši prevladujoči načini razmišljanja, delovanja in organiziranja bi morali obravnavati temeljne vzroke okoljske krize in bi se morali usmeriti v večjo pravičnost, večje vključevanje drugih pogledov, bolj spoštljiv odnos z naravo in regenerativne prakse ter v sprotno prilagajanje rezultatov glede na zasnovane ukrepe.

Kakšno je bistveno sporočilo poročila?

Glavno sporočilo je, da so preobrazbene spremembe nujne, izredno kompleksne, ampak mogoče.

Kaj žene upad biodiverzitete oziroma kako se moramo spremeniti?

V veliko poročilih raziskovalci ugotavljajo predvsem neposredne vzroke za upad biotske raznovrstnosti. To so nepravilna raba tal, podnebne spremembe, pretirano izkoriščanje virov, vnos tujerodnih vrst, onesnaževanje in drugi podobni vzroki.

Naša naloga je bila, da gremo nekaj korakov nazaj in ugotovimo, kateri so temeljni kulturni in družbeni vzorci, ki poganjajo neposredne in posredne vzroke za krizo biotske raznovrstnosti, ki je tesno povezana tudi z onesnaževanjem in podnebnimi spremembami. Na koncu smo ugotovitve strnili v tri temeljne vzroke okoljske krize: nepovezanost človeka z naravo in njegova nadvlada nad naravo in nad drugimi ljudmi, koncentracija moči in bogastva ter prioritizacija kratkotrajnih, zasebnih in materialnih koristi.

Vsaka uporabljena beseda za opis teh vzrokov je zelo premišljena. So pa vsi trije vzroki tesno prepleteni med seboj, z njimi lahko razložimo vrsto trendov, ki vplivajo na upravljavske in organizacijske strukture, prakse in na naša dominantna stališča glede narave.

Doktorirala je iz mednarodnega prava na Evropskem univerzitetnem inštitutu (EUI) v Italiji, magisterija iz prava je opravila na EUI in Univerzi v Nottinghamu. FOTO: Črt Piksi

Problem je torej moderni kapitalizem, kako svet meri uspeh in blaginjo. Ideje, da potrebujemo drugačen družbeni red, niso nove. Pa vendar se zdi, da korenitih sprememb nismo sposobni. Vi v poročilu pravite, da so spremembe možne.

Vi ste to imenovali kapitalizem, v obtoku so še druge besede, neoliberalizem, kolonializem, imperializem in podobno, vendar smo se jim med pripravo poročila izogibali, ker so politično obtežene. Poročilo morajo na koncu sprejeti in upoštevati države, zato se nismo želeli zatikati na različnih interpretacijah teh besed. Zanimivo je, da smo pravzaprav na koncu s še bolj preciznimi besedami povedali več, kot če bi uporabili naštete koncepte.

In da, zelo težko bomo dosegli spremembe, ampak so možne. Hkrati pa so nujne! Trendi so zelo jasni. V zadnjih letih smo po svetu sprejeli ogromno dogovorov, strategij, tako na meddržavnem, državnem in lokalnem nivoju. Ogromno napora je šlo v to, da bi z okoljem upravljali tako, da bi vzdrževali dobro stanje, vendar želenih učinkov ni. Obenem vemo, da se z minevanjem časa nabor možnosti krči. Jasno je videti stopnjevanje učinkov podnebnih sprememb, v svetu je neenakost vse večja. To je kratek povzetek našega poročila v delu, da so spremembe nujne.

Kljub vsem prizadevanjem je trend še vedno negativen?

Da. Za poročilo smo sestavljali sliko iz različnih podatkov in krivulja naših prizadevanj gre navzgor, vse več je dogovorov, raziskav, vendar nam upadanja biotske pestrosti v resnici ni uspelo niti upočasniti. No, verjetno bi bila situacija še slabša, če teh prizadevanj ne bi bilo, toda vrste in življenjsko pomembne ekosisteme še vedno izgubljamo.

Opisali ste, zakaj so spremembe nujne. Verjetno bi morale biti tudi korenite. Kako drugače bi morali živeti?

Zastavili ste kompleksno vprašanje, na katero lahko odgovarjamo na ravni politike, na ravni obnašanja posameznika in skupin in na ravni našega razmišljanja.

Če poskušam dati celovit in karseda kratek odgovor, pa vseeno čim bolj praktičen, bi se naše razumevanje uspeha in dobrega življenja moralo oddaljiti od materialistične in v nenehno rast usmerjene predstave in se približati razumevanju medsebojne povezanosti, skrbništvu in zmernosti. To bi na ravni vsakdanjega življenja verjetno pomenilo, da živimo počasneje in bolj povezano, ker sodelujemo pri skrbi za okolje in ljudi okoli nas. Temu bi morali slediti bolj uravnoteženi in z naravnimi cikli in omejitvami usklajeni vzorci delovanja.

Na sistemski ravni bi potrebovali preoblikovanje politik in institucij – iz tekmovalnih in izčrpavajočih struktur v pravičnejše, bolj participativne in regenerativne modele.

Ne govorimo torej le o spremembi vedenja, temveč o spremembi pogleda na svet – in ta zahteva tako individualno kot kolektivno delo. A kot kažejo številne prakse po svetu, je taka sprememba mogoča in živa. Med domorodnimi ljudstvi in tudi v naših lokalnih skupnostih je ogromno dobrih praks, ki niso naravnane k izčrpavanju virov, ampak vzdržujejo recipročnost med človekom in naravo ter ciklično stanje v naravi. Odličen primer imamo v našem okolju: tradicionalno solinarstvo. Z uporabo elementarnih virov, kot so sonce, prst, morska voda in veter, proizvajamo za človeka potrebno sol. Vendar pa človek naravne vire uporablja na cikličen način, da obnavlja naravo, vse, kar vzamemo, nato tudi vrnemo. V solinah so nastali unikatni habitati svetovnega pomena. Le s človekovo prakso se vzdržuje ta ekosistem, pomemben tako za človeka kot za druge vrste.

V solinah so nastali unikatni habitati svetovnega pomena. Le s človekovo prakso se vzdržuje ta ekosistem, pomemben tako za človeka kot za druge vrste. FOTO: Tomi Lombar  

Obstajajo številni načini pridelave hrane, ki vzdržujejo ravnovesje, na primer lokalno, ekološko, biodinamično kmetijstvo, pasivni ribolov, številni drugi načini, ki jih pogosto vzdržujejo subvencije in zgrešene politike, pa bi se morali spremeniti. Stvar je podobna v potrošnji: pogosto nam proizvodi dajejo le hipno zadovoljstvo, potem jih odvržemo, in krogotoka snovi, ki je v naravi prisoten, niti ne zaznamo, kaj šele, da bi ga dosegli. Takim praksam bi se morali odreči.

V temelju današnjih sistemov pogosto prevladuje en sam pogled, ki temelji na gospodarski učinkovitosti in kratkoročnih koristih. A svet je veliko bolj raznolik – v znanju in vrednotah. Če želimo resnične spremembe, moramo v naše kazalce uspeha in načine organiziranja vključiti več glasov in več svetovnih nazorov, tudi takšne, ki so izrinjeni na rob.

Tako pluralizem postane ne le etična zahteva, ampak pogoj za vzdržnost. Namreč, le s prepletom različnih znanj, izkušenj in pogledov lahko gradimo sisteme, ki so prožni, pravični in človeški. V bolj vključujoči družbi ne gre samo za zastopanost, temveč za sooblikovanje prihodnosti, kjer se skrb, spoštovanje in sodelovanje prenesejo tudi v naše odnose z naravo.

Težave so znane, rešitve so znane, a se nič ne spremeni. Kje se zatakne?

V posebnem poglavju v poročilu smo se ukvarjali prav s tem vprašanjem oziroma z ovirami, da se preobrazbene spremembe ne zgodijo. Ovire lahko pojasnimo s prepoznavanjem temeljnih vzrokov za okoljsko krizo. Zrcalijo se predvsem v prepričanjih, kako naj bi nam narava služila, kako naj bi živeli z njo in drugimi vrstami, kako jo upravljamo, kakšni so naši vzorci proizvodnje in potrošnje … Vse ovire so zelo prepletene. Prav zato je težko jedrnato in celovito odgovoriti na to vprašanje.

Že več generacij so pomembne učinkovitost, udobje, gradnja, poveličujemo tehnologijo, rast, podrejamo si naravne vire. To je bilo povsem razumljivo v povojni generaciji, družba se je obnavljala po opustošenju. Vendar pa je ta zagon pripeljal do neomejenega izkoriščanja in odtujenosti ljudi od narave. Z novimi generacijami se nekatere vrednote že spreminjajo, mladi si želijo drugače službe, ureditve … Te spremembe, ki so deloma generacijske, deloma pa odraz preteklih izkušenj, bi lahko pripeljale do novih načinov delovanja družbenih sistemov.

V tej luči je zanimiva razmeroma nova interdisciplinarna smer v družboslovju – kvantna družbena znanost. Ta poskuša s temeljnimi načeli kvantne fizike razložiti, kako se lahko zgodi družbena sprememba. Po tem konceptu smo ljudje, podobno kot kvantni delci, prepleteni in povezani, čeprav živimo v različnih delih sveta. Naša stališča, čustva in prakse vplivajo drug na drugega, četudi nismo neposredno povezani. Kot pri kolapsu valovne funkcije, kjer se med možnimi stanji izoblikuje eno samo, tudi v družbi v nekem trenutku nastane prelom: različne ideje, vrednote in gibanja se uskladijo in ustvarijo nov kolektivni način delovanja. Čeprav se ta misel morda sliši ezoterično, pa vemo, da sprememba ne pride linearno, ampak skozi povezovanje, utripanje možnosti in skupni premik v novo realnost. Tak prelom bi se moral oziroma bi se lahko zgodil tudi v naši družbi.

Za rešitev okoljskih kriz je ključno zbližanje z naravo

Svet trenutno ni naravnan tako, da bi reševali podnebno krizo ali upadanje biotske raznovrstnosti. Trump je denimo ZDA nemudoma potegnil iz pariškega sporazuma. Kako gledate na aktualno geopolitično dogajanje?

V samem poročilu se s specifičnimi okoliščinami nismo ukvarjali, deloma zato, ker smo bili denimo ob ameriških volitvah z delom že pri koncu. Danes lahko opazujemo razvrednotenje resnice in človečnosti, a hkrati upor družbe proti temu. Večina je sicer še vedno nekako v fazi doumevanja, kaj se dogaja, a morda v tem času nastaja prostor za to, da se bodo pobude za nove prakse izkazale za velik kontrast temu ekstremnemu polu oziroma ekstremnemu koncu, v katerega so nas privedle geopolitične in paradigmatske spremembe. Morda bo ravno tej brutalnosti nasilja, propagande in moči uspelo povezati vznikajoče prakse in stališča ter ideje o boljšem svetu.

V poročilu smo zbrali skoraj 400 primerov, ki jih lahko imenujemo potencialne preobrazbene prakse. Vključujejo načine proizvodnje hrane, pedagoške, duhovne prakse, oblike skupnostnega delovanja, skrbstvene kooperative. A poskušali smo zajeti tudi poskuse alternativnih politik. V Evropski uniji je denimo ena takšnih taksonomija EU, pravilo, da naj bi se pri vsakem posegu v okolje upošteval cel spekter učinkov na druge okoljske cilje. Temelji na holističnem pogledu na to, da, če si prizadevamo za energetsko neodvisnost in nizkoogljični razvoj, ne pozabimo na biodiverziteto, na onesnaževanje, da ohranjamo vode, vplive na zdravje in tako naprej. Na praktičnem nivoju se seveda stvari nekoliko zapletejo, vendar je to korak v pravo smer. Tudi kunminško-montrealski svetovni okvir za biotsko raznovrstnost, sprejet decembra 2022, ki določa, da mora biti do leta 2030 v učinkoviti obnovi vsaj 30 odstotkov ekosistemov, govori o novi eri ohranjanja narave in človekove blaginje. Koncept »eno zdravje« prav tako govori o tesni povezavi ljudi, narave, živali in tem, da moramo skrbeti za zdravje vseh.

»Ne govorimo le o spremembi vedenja, temveč tudi o spremembi pogleda na svet – in ta zahteva tako individualno kot kolektivno delo.« FOTO: Črt Piksi

Skratka, veliko je primerov od spodaj navzgor, torej dobrih praks skupnosti in podjetij, prav tako imajo lepe primere tudi države. Moramo pa te pobude povezati in jih krepiti. Naše poročilo pri tem pomaga, saj smo osvetlili ideje za boljši svet in po drugi strani oblikovali neko protiutež trendom, od katerih se v resnici velika večina ljudi oddaljuje. Po obdobju šoka in nemosti je postopoma več treznosti in poguma za upor proti zanikanju človeške morale, pravice do miru in obstoja, hujskanju k izginjanju ljudstev, okolja in držav.

V naravi je vse prepleteno. To verjetno otežuje uveljavljanje preobrazbenih sprememb? Kako najti celovito rešitev?

Vsekakor prepletenost narave ne dovoljuje hitrih rešitev. Uči nas, da sprejemamo kompleksnost. Vsak zares holističen pristop zahteva premislek in ni združljiv s kratkoročnim načinom razmišljanja, ki je eden izmed temeljnih vzrokov za probleme. Že če bi sprejeli kompleksnost narave, si ne bi delali utvar, da bomo težavo rešili s sprejetjem enega ali dveh ukrepov.

Dotaknila bi se oznake trajnosten, trajnostno. Veliko praks in ukrepov označujejo s to besedo, zdi se, da je že kar preveč izkoriščena, če ne celo zlorabljena.

Absolutno, kar naenkrat je vse trajnostno. V poskusih samopromocije sem zasledila celo »trajnostnost«, ki v Franu oziroma SSKJ sploh ne obstaja. Na žalost s trajnostno označujemo tudi prakse, ki so zelo plitke. Če nekdo kupi eno obleko manj, se že pohvali, da je trajnosten. Če se posadi eno drevo ali pa namestimo na eno streho sončne celice, pravimo, da je to trajnostno. Če bi prakse in ukrepe pogledali z ustrezno samorefleksijo v luči treh temeljnih vzrokov, o katerih sva govorili, ter načel pravičnosti, vključevalnosti, recipročnosti in sprotnega učenja, bi si upala trditi, da bi si oznako trajnostno zaslužilo veliko manj praks in ukrepov, ki se zdaj kitijo z njo.

Kako dobra je Slovenija pri uvajanju preobrazbenih sprememb?

V Sloveniji gre tako kot drugod veliko naporov v to, da bi se prilagajali zlasti na podnebne spremembe. Veliko naporov gre v pravo smer. Bi pa seveda lahko bilo bolje. Leta 2022 smo imeli hudo sušo in požare, leto kasneje katastrofalne poplave. Sledili so ukrepi, ampak spet morda ne dovolj povezano, prepočasi, tudi v povsem napačno smer. Ne bi analizirala posameznih ukrepov, vendar smo lahko kritični do tega, da se sektorji ne pogovarjajo dovolj, da so postopki časovno neusklajeni in neceloviti.

Kakšni so bili prvi odzivi držav na poročilo IPBES o preobrazbenih spremembah?

Države so sprožile določene diskusije, zlasti na način, da se sektor varstva narave odpira in povezuje z drugimi – to je nujno, saj deležniki pri varstvu narave nikakor niso samo naravovarstvene organizacije in prebivalci na zavarovanih območjih. Sicer pa bi v prvi vrsti radi videli, da ustrezno skomunicirajo vsebino poročila. Gre za kompleksno poročilo, ki ga je treba razumeti, da lahko sledijo premisleki o spremembah.

Pripravljavci poročila nismo pričakovali, da bo to takoj postalo podlaga za zakonske spremembe, saj gre za trajnejši proces preusmerjanja naše težke ladje za nekaj stopinj. Pri tem je nujno upoštevati, da smo ljudje del narave, ne kakšen odvečen tovor.

Raziskuje vidike upravljanja družbeno-ekoloških sistemov na globalni, regionalni in nacionalni ravni. Njene raziskave zajemajo različne režime, vključno z biotsko raznovrstnostjo, podnebnimi spremembami, morjem, ribištvom in onesnaževanjem s plastiko. FOTO: Črt Piksi

Kakšne raziskave sicer opravljate na Mediteranskem inštitutu za okoljske študije ZRS Koper?

Na inštitutu si želimo delovati zlasti v izrazito interdisciplinarnih raziskavah o okolju, ki v vede o življenju smiselno vključujejo družboslovje in humanistiko. Resnično interdisciplinarne raziskave so edina pot, da naravno okolje ne le razumemo, temveč vzorce ravnanja z okoljem tudi izboljšujemo. V našem znanstvenem prostoru je ta pristop za zdaj manj uveljavljen.

Naša ekipa je majhna, a rastoča, osredotočamo pa se predvsem na probleme v lokalnem okolju severnega Jadrana in Istre. S kolegi na inštitutu pokrivamo področja podnebnih sprememb, biotsko raznovrstnosti, varstvo kopnega in morja, prav tako spremembe v delovanju družb. Ob temeljitem poznavanju lokalnih izzivov pa moramo hkrati prispevati v zakladnico globalnega znanja.

Zelo resno jemljemo transdisciplinarnost – soustvarjanje znanja z drugimi deležniki. Vsekakor si sodobna znanost ne more privoščiti razmišljanja, da le akademska skupnost ve vse. Trajnost danes je ekipni šport, pomembno je, da znanje in motivacijo dopolnjujemo za skupen učinek.

Ste vi osebno optimistični, da bo svet sposoben preobrazbenih sprememb?

Menim, da tu ne gre le za razmerje optimizem proti pesimizmu, ampak gre vsaj v enaki meri za vprašanje, koliko šteje vsak posameznik, ko se povezuje. V bistvu gre za vprašanje, kako naša prisotnost, naša dejanja, prepričanja in naši odnosi lahko vplivajo na neko spremembo. Verjamem, da štejem, da je vsak posameznik pomemben in lahko vodi v sinhroniziranje idej ter tako sprememb na bolje. Bolj kot pesimistka ali optimistka se opredeljujem kot nekdo, ki dela v smeri, za katero verjamem, da vodi v spremembe na bolje.