Saturnov Titan se pridružuje Marsu in Zemlji: tudi tam so potrdil obstoj prašnih viharjev
Raziskovalce odkritje ni presenetilo.
Odpri galerijo
Umetniška upodobitev prašnega viharja na Titanu FOTO: IPGP/Labex UnivEarthS/University Paris Diderot
Podatki Nasine sonde Cassini, ki je svojo raziskovalno pot sklenila septembra lani, razkrivajo prašni vihar ob ekvatorju Saturnove lune Titan. To je tretje nebesno telo po Zemlji in Marsu, na katerem so opazovali prašni vihar, navajajo v študiji, objavljeni v reviji Nature Geoscience.
Titan je izjemno zanimiv svet, nekoliko podoben Zemlji. Je edina luna z debelejšo atmosfero in edino nebesno telo poleg našega, kjer je na površini tekočina. A gre za tekoča metan in etan, ki izhlapevata in se znova kondenzirata. Na planetu se lahko razvijejo močne nevihte metana, ki jih je večkrat opazovala tudi sonda Cassini. Astronom s pariške univerze Diderot Sebastien Rodriguez z ekipo je nenavadne svetleče packe na infrardečih posnetkih lune, ki so nastali ob enakonočju leta 2009, sprva pripisal podobnim metanovim oblakom, a natančnejši vpogled je razkril, da gre za drug pojav.
Možnost oblikovanja oblakov so izključili, saj se nista ujemala ne čas ne območje pojava, prav tako se ni ujemala kemična sestava, če bi se na površju nabirale ledene kapljice metana, hkrati bi bil pojav, če bi šle za ledene ploskve, viden dalj časa, tako pa so pojave lahko opazovali le od 11 ur do pet tednov. Modeli so še pokazali, da gre za pojav v ozračju, ki pa je še vedno blizu površja. Ker se značilnost pokazala ravno nad sipinami v okolici ekvatorja, je ostala le še ena možna razlaga, da gre za oblake organskega prahu, ki ga je veter dvignil s sipin. Prah nastane, ko so organske molekule, ki nastanejo v interakciji med metanom in svetlobo, dovolj velike, da padejo na površje. Rodriguez je komentiral, da izsledki niso presenetljivi, čeprav so prašno nevihto na Titanu fizično opazovali prvič.
Dodal je, da so morali biti vetrovi tik nad površjem precej močni. Ti pa lahko s površja dvignejo tudi delce peska, kar pomeni, da se sipine še vedno spreminjajo, navajajo v Nasi.
Titan je izjemno zanimiv svet, nekoliko podoben Zemlji. Je edina luna z debelejšo atmosfero in edino nebesno telo poleg našega, kjer je na površini tekočina. A gre za tekoča metan in etan, ki izhlapevata in se znova kondenzirata. Na planetu se lahko razvijejo močne nevihte metana, ki jih je večkrat opazovala tudi sonda Cassini. Astronom s pariške univerze Diderot Sebastien Rodriguez z ekipo je nenavadne svetleče packe na infrardečih posnetkih lune, ki so nastali ob enakonočju leta 2009, sprva pripisal podobnim metanovim oblakom, a natančnejši vpogled je razkril, da gre za drug pojav.
Sestavljena fotografija devetih Cassinijevih preletov Titana v letih 2009 in 2010, ko so zaznali svetle značilnosti, ki so se pokazale za prašne viharje. FOTO: Nasa/JPL-Caltech/University of Arizona/University Paris Diderot
Možnost oblikovanja oblakov so izključili, saj se nista ujemala ne čas ne območje pojava, prav tako se ni ujemala kemična sestava, če bi se na površju nabirale ledene kapljice metana, hkrati bi bil pojav, če bi šle za ledene ploskve, viden dalj časa, tako pa so pojave lahko opazovali le od 11 ur do pet tednov. Modeli so še pokazali, da gre za pojav v ozračju, ki pa je še vedno blizu površja. Ker se značilnost pokazala ravno nad sipinami v okolici ekvatorja, je ostala le še ena možna razlaga, da gre za oblake organskega prahu, ki ga je veter dvignil s sipin. Prah nastane, ko so organske molekule, ki nastanejo v interakciji med metanom in svetlobo, dovolj velike, da padejo na površje. Rodriguez je komentiral, da izsledki niso presenetljivi, čeprav so prašno nevihto na Titanu fizično opazovali prvič.
Dodal je, da so morali biti vetrovi tik nad površjem precej močni. Ti pa lahko s površja dvignejo tudi delce peska, kar pomeni, da se sipine še vedno spreminjajo, navajajo v Nasi.
