Svarilec pred geomagnetnimi nevihtami
Do cilja, ki je od nas oddaljen 1,5 milijona kilometrov, je pripotoval 8. junija 2015.
Odpri galerijo
FOTO: Nasa
Observatorij za vreme v globokem vesolju DSCOVR je ameriški satelit, ki kroži v točki L1 in tam zaznava spremembe v količini sončevega vetra in Zemljo opozarja pred geomagnetnimi nevihtami, ki bi lahko škodovale satelitom v Zemljini orbiti, električnemu in telekomunikacijskemu omrežju. Kamera EPIC vsake dve uri posname novo fotografijo Zemlje.
Satelit so s falconom 9 izstrelili 11. februarja 2015. Odpotoval je na večmesečno pot do Lagrangeeve tóčke v sistemu Zemlja-Sonce L1, ki je najprimernejša za opazovanje Sonca, saj ga ne Zemlja ne Luna nikoli ne zatemnita. Plovilo je namreč nameščeno med Soncem in planetom. Do cilja, ki je od nas oddaljen 1,5 milijona kilometrov, je pripotoval 8. junija 2015.
DSCOVR, ki je nasledil satelit ACE, je opremljen s tremi znanstvenimi instrumenti. Tipično lahko opozorilo pred udarom delcev v Zemljo izda od 15 do 60 minut pred dogodkom, navajajo na spletni strani Nase. Satelit so sestavili pri Nasi in ameriški upravi za atmosfero in oceane (NOAA) ter ameriški vojski, saj so opozorila o geomagnetnih nevihtah ključna za zaščito tudi strateško pomembne infrastrukture, kakršen je denimo GPS.
Sonce je glede na svoj cikel bolj ali manj aktiven, a vseskozi vpliva na svojo okolico, v katero pošilja sončev veter. Zemljo pred temi delci ščiti magnetno polje, ki je na strani med Zemljo in Soncem nekoliko sploščen, na drugi strani pa se za njim vleče geomagnetni rep.
Magnetosfera vseskozi spreminja svojo obliko. Med geomagnetnimi nevihtami, ko Sonce v okolico požene večje količine plina, majhen delež nabitih delcev lahko vstopi v Zemljino atmosfero v bližini magnetnih polov ter povzroči, da ta zasveti, kar potem opazimo kot polarni sij. A lahko so posledice precej hujše. Geomagnetne nevihte so že zakrivile obsežne izpade električne energije v deželah, bližje poloma, zgodil se je tudi že izpad sistema GPS, od katerega je odvisen letalski in ladijski promet. Na srečo so ekstremne geomagnetne nevihte dokaj redke. Za najhujšo še vedno velja Carringtonov dogodek, ki se je zgodil v začetku septembra 1859. V Severni Ameriki so bile noči tako svetle, so ponoči brez umetnih luči lahko brali knjige, polarni sij pa so opazovali tudi na Kubi.
Projekt DSCOVR, ki se je sprva imenoval Triana, je leta 1998 zasnoval takratni podpredsednik Al Gore, da bi z njim vseskozi opazovali Zemljo. Izstreliti bi ga morali z raketoplanom Columbia leta 2003, torej na letu, ki se je končal tragično, a projekt so prekinili že pred tem in ga pospravili v predal. Sedem let kasneje se je izkazalo, da je bila zasnova satelita idealna za spremljanje vesoljskega vremena. Satelit upravlja NOAA.
Satelit so s falconom 9 izstrelili 11. februarja 2015. Odpotoval je na večmesečno pot do Lagrangeeve tóčke v sistemu Zemlja-Sonce L1, ki je najprimernejša za opazovanje Sonca, saj ga ne Zemlja ne Luna nikoli ne zatemnita. Plovilo je namreč nameščeno med Soncem in planetom. Do cilja, ki je od nas oddaljen 1,5 milijona kilometrov, je pripotoval 8. junija 2015.
FOTO: Nasa
DSCOVR, ki je nasledil satelit ACE, je opremljen s tremi znanstvenimi instrumenti. Tipično lahko opozorilo pred udarom delcev v Zemljo izda od 15 do 60 minut pred dogodkom, navajajo na spletni strani Nase. Satelit so sestavili pri Nasi in ameriški upravi za atmosfero in oceane (NOAA) ter ameriški vojski, saj so opozorila o geomagnetnih nevihtah ključna za zaščito tudi strateško pomembne infrastrukture, kakršen je denimo GPS.
Sonce je glede na svoj cikel bolj ali manj aktiven, a vseskozi vpliva na svojo okolico, v katero pošilja sončev veter. Zemljo pred temi delci ščiti magnetno polje, ki je na strani med Zemljo in Soncem nekoliko sploščen, na drugi strani pa se za njim vleče geomagnetni rep.
Magnetosfera vseskozi spreminja svojo obliko. Med geomagnetnimi nevihtami, ko Sonce v okolico požene večje količine plina, majhen delež nabitih delcev lahko vstopi v Zemljino atmosfero v bližini magnetnih polov ter povzroči, da ta zasveti, kar potem opazimo kot polarni sij. A lahko so posledice precej hujše. Geomagnetne nevihte so že zakrivile obsežne izpade električne energije v deželah, bližje poloma, zgodil se je tudi že izpad sistema GPS, od katerega je odvisen letalski in ladijski promet. Na srečo so ekstremne geomagnetne nevihte dokaj redke. Za najhujšo še vedno velja Carringtonov dogodek, ki se je zgodil v začetku septembra 1859. V Severni Ameriki so bile noči tako svetle, so ponoči brez umetnih luči lahko brali knjige, polarni sij pa so opazovali tudi na Kubi.
Projekt DSCOVR, ki se je sprva imenoval Triana, je leta 1998 zasnoval takratni podpredsednik Al Gore, da bi z njim vseskozi opazovali Zemljo. Izstreliti bi ga morali z raketoplanom Columbia leta 2003, torej na letu, ki se je končal tragično, a projekt so prekinili že pred tem in ga pospravili v predal. Sedem let kasneje se je izkazalo, da je bila zasnova satelita idealna za spremljanje vesoljskega vremena. Satelit upravlja NOAA.
