
Neomejen dostop | že od 14,99€
Debelost med mladostniki v ZDA postaja čedalje večji javnozdravstveni problem. Po uradnih podatkih je debelih že skoraj 23 odstotkov mladih med 12. in 19. letom starosti. Debelost v mladosti neposredno vodi v kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 2, bolezni jeter in srčno-žilna obolenja.
Zdravilo wegovy, ki temelji na učinkovini semaglutid (GLP‑1 agonist), je od decembra 2022 v ZDA odobreno za mladostnike, starejše od 12 let. V kliničnih raziskavah je omogočilo povprečno izgubo 14 kilogramov v enem letu. Uporaba med najstniki sicer hitro raste – med letoma 2023 in 2025 se je povečala za približno 50 odstotkov –, vendar ostaja na relativno nizki ravni. Leta 2025 je zdravilo prejemalo le približno 17 mladostnikov na 100.000, kar je še vedno le drobec v primerjavi z obsežnostjo problema.
Zdravilo je zelo drago – mesečni strošek znaša okoli 1300 ameriških dolarjev, zavarovalnice pa ga pogosto ne krijejo, saj debelosti ne obravnavajo kot stanje, ki bi zahtevalo farmakološko zdravljenje. Poleg tega obstajajo resni pomisleki glede varnosti pri mladih, saj dolgoročni učinki zdravila na rast, razvoj in hormonsko ravnovesje še niso povsem raziskani.
Ameriško pediatrično združenje (AAP) podpira uporabo zdravil, kot je wegovy, kot del celostnega zdravljenja debelosti, ob ustrezni prehrani in telesni dejavnosti. Nasprotno pa ameriški minister za zdravje Robert F. Kennedy ml. opozarja, da je treba biti previden, saj še nimamo dovolj podatkov o dolgoročnem vplivu na otroke in mladostnike. Proizvajalec zdravila, danski farmacevtski velikan Novo Nordisk zatrjuje, da študije niso pokazale negativnih vplivov na rast ali puberteto.
Mladi z debelostjo se pogosto srečujejo tudi z depresijo, socialno izključenostjo in nizko samopodobo. Reuters v svojem poročilu izpostavlja primere, ko so najstniki zaradi zaničevanja in pritiska okolice imeli tudi samomorilne misli.
Srednješolec Austin Smith se je zaradi neusmiljenega zbadanja sošolcev pogreznil v globoko depresijo, nenehno lakoto – in posledično naraščajočo težo – petnajstletne Katie Duncan je povzročil zahrbten možganski tumor, Stephanie Serrano pa je zaradi sladkorne bolezni tipa 2 in bolezni jeter, ki sta bili neposredna posledica njene debelosti, obupala nad šolanjem v živo in se zaprla med štiri stene.
Za te mlade in milijone njim podobnih debelost ni zgolj številka na tehtnici, ampak tudi hudo psihološko breme. Je socialna stigma, ki jih potiska na rob družbe, v svet osamljenosti in sramu, medtem ko se nemočni vrtijo v začaranem krogu neuspešnih diet in naraščajočega obupa, pišejo pri Reutersu.
Zagovorniki, med njimi tudi vplivna Ameriška akademija za pediatrijo, v zdravilih vidijo zgodovinsko priložnost, da mladim ponudijo učinkovito orodje za preprečevanje posledic debelosti, kot so bolezni srca, jeter in diabetes.
Na drugi strani se oglašajo skeptiki, ki svarijo pred pretirano medikalizacijo v otroštvu in opozarjajo na kritično pomanjkanje dolgoročnih podatkov o varnosti. Družine so tako pahnjene v moralno in zdravstveno dilemo, ko morajo pretehtati med obljubo o boljši prihodnosti in neznanim tveganjem.
Medtem ko se debata razvnema v ZDA, kjer se po podatkih Reutersa z debelostjo spopada vsak peti najstnik, stanje v Sloveniji ni nič manj alarmantno. Po zadnjih dostopnih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), objavljenih spomladi 2025 in ki se nanašajo na leto 2022, je v Sloveniji delež debelih otrok okoli deset odstotkov, torej je tak vsak deseti. Tudi pri nas se zadnja leta recepte za zdravljenje debelosti z omenjenimi učinkovinami predpisuje vedno mlajšim otrokom.
Raziskava, objavljena v strokovni reviji Obesity Pillars, je razkrila, da ima skoraj polovica otrok z debelostjo povišan krvni tlak, tretjina pa motnje v presnovi maščob. »Tako visoko breme kroničnih bolezni pri otrocih, nekaterih starih komaj pet let, pomeni rdeči alarm,« opozarja avtorica študije, profesorica Nasheeta Peer.
Zgodbe najstnikov, ki so začeli jemati semaglutid, so polne skrajnosti – od evforičnih preobrazb do pekla stranskih učinkov. Austinova izkušnja je sanjska. Po izgubi skoraj tretjine telesne teže se mu je odprl nov svet.
Zbadanje je izginilo, samozavest se je vrnila, prvič v življenju je lahko brezskrbno užival na šolskem izletu v Belizeju. »Prej sem se pogledal v ogledalo in se sovražil,« je zaupal novinarjem Reutersa. »Zdaj se lahko malo bolj sprejmem.«
Popolno nasprotje je zgodba najstnika Lea. Po začetku zdravljenja je trpel zaradi hudih bolečin v trebuhu, nenehne slabosti in driske. Pogosto je bil odsoten od pouka, zato so mu grozili z izključitvijo. Ko se je na predlog zdravnice moral odločiti, ali naj še vztraja, je bil njegov odgovor odločen: »Naredil bom vse, kar je potrebno. Ne glede na to, kako slabo mi je, nočem nehati.«
Austinova mati se je s tesnobo odzvala na zdravnikovo pojasnilo, da bo sin verjetno potreboval zdravilo vse življenje. »Tega si res ne želim,« je bila obupana. Petnajstletnik bi se tako moral sprijazniti s tem, da je njegova prihodnost odvisna od tedenskih injekcij. To je hkrati finančno breme, ki ga mnoge družine ne zmorejo, in globoka psihološka zaveza.
Na koncu pa je najpomembnejša psihološka stabilnost. Stephanie se je naposled odločila za operacijo želodca in uspešno shujšala. A kmalu je eno obsesijo zamenjala druga: paničen strah pred ponovnim pridobivanjem teže. Razvila je motnjo hranjenja.
Komentarji