Z raziskavami iščejo rešitve za izzive iz prakse

Med 18 finalistov letošnjega natečaja za mednarodno Medisovo nagrado za medicinske raziskave so se letos uvrstili štirje Slovenci, eden je v kategoriji ginekologije tudi zmagal.

Na natečaj se lahko prijavijo zdravniki in farmacevti iz devetih držav srednje in vzhodne Evrope, ki se ob svojem rednem delu v praksi ukvarjajo še z znanstvenoraziskovalnim delom. Mednarodna komisija prispele prispevke, ki ustrezajo razpisnim pogojem, oceni in na vsakem od devetih razpisanih področij izbere dva finalista, na koncu pa zmagovalce.

»Nagrada International Medis Award želi opozoriti na številne zdravnike in farmacevte, ki poleg rednega dela v praksi tudi raziskujejo. Nekateri pri tem dosegajo odlične rezultate in zaslužijo si predstavitev širši javnosti. Niso samo druge, večje države tiste, ki prispevajo k znanosti,« je pomen natečaja predstavil Tone Strnad, ustanovitelj nagrade, ki so jo prvič podelili pred devetimi leti.

»Za nas je ključno, da je nagrada zasnovana tako, da se podeljuje tistim, ki delajo v praksi. Zato so tudi teme, ki jih avtorji v člankih obravnavajo, zelo različne, skupno pa jim je, da odsevajo tematike in izzive, s katerimi se srečujejo pri delu. Z raziskovanjem iščejo rešitve, hočejo narediti korak naprej,« je poudaril Strnad.

Odkrivanje endometrioze iz krvne slike

Oba finalista na področju ginekologije sta bila iz Slovenije, zmaga je pripadla Vidu Janši, dr. med., z ginekološke klinike UKC Ljubljana. Je prvi avtor članka o biomarkerjih endometrioze, objavljenega v reviji Scientific Reports. »Pri pacientkah z endometriozo smo iskali potencialne markerje, izstopajoče vrednosti proteinov v peritonealni tekočini trebušne votline, ki bi lahko bili povezani z nastajanjem te bolezni. To bi omogočilo, da za odkrivanje ne bi bilo več treba kirurško pogledati v trebuh, ampak bi informacije lahko razbrali v krvni sliki,« je pojasnil. Raziskovalna skupina je na koncu identificirala dva posebej izstopajoča proteina, to sta COMP (angl. cartilage oligomeric matrix protein) in TGFBI (angl. transforming growth factor-beta-induced protein), ki so ju imele povišane vse pacientke z endometriozo.

Gre za benigno bolezen, ki po ocenah prizadene deset odstotkov žensk, odkrijejo pa jo kar pri polovici tistih, ki imajo težave z zanositvijo, in to je bil povod za raziskovalno delo. Ideja ni nova, je pa drugačna izvedba in tudi rezultat je pomemben. Endometrijske celice so naravno prisotne v maternični votlini, pri bolnicah z endometriozo pa se lahko pojavljajo tudi po površini peritoneja – mrene, ki obdaja trebušno votlino, po jajčnikih ali v njih, redkeje celo v popku, nosu ali pljučih. Endometriotične lezije se ciklično spreminjajo, podobno kot celice znotraj maternične votline. To pomeni kronično draženje v trebuhu, kar pacientkam povzroča hude bolečine, lahko tudi neplodnost.

»Za potrditev endometrioze, še posebej za peritonealno obliko, moramo zdaj opraviti kirurški poseg. To naredimo laparoskopsko, z majhnimi rezi, skozi katere s kamero in instrumenti vstopimo v trebušno votlino, a še vedno je to operacija s splošno anestezijo, potrebna je hospitalizacija, lahko je tvegana, saj se vsaka operacija lahko zaplete. In po drugi strani je kar nekaj pacientk, ki imajo nepojasnjeno neplodnost in ne vemo, ali k temu prispeva tudi endometrioza,« je Vid Janša pojasnil prizadevanja za odkritje potencialnih markerjev v krvni sliki, ki bi nakazovali bolezen.

V raziskavi so s proteinskimi mikromrežami v peritonealni tekočini testirali 1360 proteinov in za približno 16 od njih ugotovili, da pri pacientkah z endometriozo količinsko in statistično pomembno odstopajo. Na večjem številu vzorcev so validirali tri proteine, dodatno pa so se osredotočili na proteina COMP in TGFBI, ki sta najbolj izstopala, povišana so imele vse pacientke s potrjeno boleznijo.

Za dr. Janšo, ki se sicer ukvarja predvsem z ginekološko onkologijo in operacijami pri onkoloških bolnicah, je bil posebej zanimiv protein TGFBI, za katerega je že znano, da ga je pri raku jajčnika v peritonealnih celicah več. »Podobno je bila ideja, da bi morda lahko z določanjem ravni TGFBI pojasnili, zakaj je pri nekaterih pacientkah endometrioze po celem trebuhu več kot pri drugih. Prav tako je ideja, da bi z ugotavljanjem količine tega proteina v krvi lahko napovedali, kako izrazita je bolezen.« Protein COMP je bolj povezan z nastajanjem brazgotin, kar je pri nekaterih drugih boleznih že znano, pri endometriozi pa njegova vloga do zdaj še ni bila pojasnjena. Zaradi kroničnega draženja nastajajo zarastline v trebuhu in to je lahko eden od vzrokov za bolečine in težave z zanositvijo.

Maternična sluznica odvisna tudi od telesne teže

Dzhamilyat Abdulkhalikova, dr. med., specialistka na kliničnem oddelku za reprodukcijo na ginekološki kliniki UKC Ljubljana, je bila druga finalistka za Medisovo nagrado na področju ginekologije. Z raziskavo, v kateri so sodelovali specialisti ginekologi, endokrinologi in profesorica športne vzgoje, so želeli ugotoviti, kako sprememba življenjskega sloga vpliva na zdravje in plodnost žensk s sindromom policističnih jajčnikov in čezmerno telesno težo.

»Sindrom policističnih jajčnikov je najpogostejša endokrinopatija pri ženskah v reproduktivni dobi. Večji delež teh bolnic ima čezmerno telesno težo in debelost. Dokazano je, da so težave z zanositvijo pri ženskah s čezmerno telesno težo pogostejše, zarodki pa so slabše kakovosti in se težje ugnezdijo. Vse še poslabša metabolna komponenta sindroma policističnih jajčnikov. Ugotoviti smo želeli, ali z izgubo telesne teže lahko pridemo do boljših rezultatov zdravljenja neplodnosti pri bolnicah s to boleznijo,« je pojasnila Dzhamilyat Abdulkhalikova, katere članek je bil objavljen v reviji Frontiers in Endocrinology.

Dvanajst neplodnih žensk s sindromom policističnih jajčnikov in indeksom telesne mase več kot 30 kg/m² je opravilo osemtedenski program hujšanja na fakulteti za šport pod vodstvom profesorice športne vzgoje. Preiskovanke so dobile strokovne nasvete o zdravi prehrani, gibanju in spanju. Pred začetkom raziskave so raziskovalci opravili usmerjeni internistični in ginekološki pregled bolnic, merjenje telesnih, hemodinamskih, endokrinih in metabolnih parametrov in odvzem vzorcev maternične sluznice v obdobju, primernem za ugnezdenje zarodka.

Po končani raziskavi so analizirali spremembe življenjskih navad, telesnih značilnosti in motoričnih sposobnosti preiskovank ter njihovih metabolno-endokrinih kazalcev. V sodelovanju z nemškim laboratorijem so analizirali profil beljakovin v maternični sluznici pred izgubo telesne teže in po njej. Ugotovili so precejšnje znižanje ravni glukoze v krvi na tešče, znižanje ravni prostega testosterona in izboljšanje telesne sestave, zmogljivosti in moči preiskovank po izgubi vsaj petih odstotkov telesne teže. Primerjava vzorcev maternične sluznice pa je pokazala porast ravni petih beljakovin in upad ene.

»Te beljakovine smo poskusili povezati z dovzetnostjo maternične sluznice za zarodek. Nekatere od teh beljakovin so v tujih raziskavah že omenjali v vlogi potencialnih kazalcev sprejemljivosti oziroma receptivnosti maternične sluznice. Pri drugih pa smo bili verjetno prvi na svetu,« je ocenila Dzhamilyat Abdulkhalikova. Po zmanjšanju telesne teže so tri od dvanajstih žensk spontano zanosile, donosile in rodile zdrave otroke. Zdravljenje drugih bolnic še poteka.

Pomemben je že način doziranja zdravila

Dr. Kaja Kolmančič, dr. med., z UKC Ljubljana pa je bila finalistka na področju nevrologije. V finalni izbor natečaja se je uvrstila tudi leta 2020. »Na nevrološki kliniki smo raziskovali, ali lahko samo s spremembo načina apliciranja zdravila levodope popravimo nepravilne plastične spremembe v možganih, ki nastanejo zaradi dolgotrajne parkinsonove bolezni. Veliko presenečenje je bilo, ko so nevrofiziološke meritve to potrdile,« je povedala Kaja Kolmančič, zdaj specializantka nuklearne medicine, ki se ukvarja s funkcionalno slikovno diagnostiko.

Levodopa v obliki tablet, s katero pacienti nadomeščajo pomanjkanje dopamina pri parkinsonovi bolezni, na začetku bolezni učinkovito odpravi simptomIntrajejunalna infuzijae in znake bolezni. Po več letih pa se pojavijo motorični zapleti, bolniki imajo motorična nihanja in nehotene motorične zgibke. Dolgotrajna bolezen in zdravljenje z oralnimi pripravki levodope namreč privedeta do nepravilnih prilagoditev v motorični zanki možganov. s pomočjo črpalke, ki pacientu levodopo v obliki gela dovaja neprekinjeno čez dan, v napredovali fazi bolezni pomaga.

»To smo klinično videli že prej, nas pa je zanimalo, ali lahko intrajejunalna infuzija vpliva tudi na nepravilne plastične spremembe znotraj motorične zanke možganov. Te spremembe lahko zaznamo z neinvazivno metodo transkranialne magnetne stimulacije (TMS), s katero ocenimo delovanje možganov na ravni možganske skorje,« je opisala študijo, objavljeno v reviji Movement Disorders.

Skozi sondo, ki jo držimo nad pacientovo glavo, hitro steče električni tok, ki v svoji bližini povzroči spreminjajoče se magnetno polje. Če jo položimo nad vzdražnim tkivom, na primer nad motorično možgansko skorjo, ki predstavlja roko, vidimo to kot premik prsta oziroma roke na nasprotni strani telesa.

»Z aplikacijo različnih protokolov pulzov prek sonde in odzivov v mišici roke lahko izmerimo določene parametre, ki nam dajo podatek o funkcionalnem stanju možganske skorje. Ti parametri so pri zdravih preiskovancih ohranjeni; pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo so sicer okrnjeni, vendar se po odmerku zdravila v obliki tablete povrnejo. S pojavom motoričnih zapletov pa teh parametrov kljub zdravljenju z oralnimi pripravki ne moremo več povrniti v normalno stanje. Zanimalo nas je, ali se samo z drugačnim načinom apliciranja zdravila to spremeni,« je povedala.

Pri pacientih so opravili meritve, ko so ti prejemali zdravilo v obliki tablet, in šest mesecev po tem, ko jim je bila uvedena intrajejunalna infuzija gela levodope s črpalko. »Poleg zmanjšanja motoričnih nihanj in zgibkov so se povrnili tudi parametri, ki so bili prej okrnjeni. Odkritje daje vpogled o sposobnosti možganov za prilagajanje, za povrnitev sposobnosti, za katere smo mislili, da so dolgo izgubljene,« je poudarila Kaja Kolmančič.

S kliničnimi farmacevti učinkovitejša zdravila

Četrti finalist iz Slovenije, in sicer za področje farmacije, pa je bil izr. prof. dr. Matej Štuhec, mag. farm., spec., klin., farm. Osrednje raziskovalno vprašanje je bilo, ali intervencije kliničnega farmacevta v ambulanti zdravstvenega doma vplivajo na število potencialno manj primernih zdravil, predpisanih starostnikom z duševnimi boleznimi, in na število zdravil, ki jih prejemajo. Torej, ali je smiselno, da klinični farmacevti delujejo na tem področju.

»Raziskava, objavljena v reviji Psychiatry and Clinical Neurosciences, je pozitivno vlogo kliničnega farmacevta po pričakovanjih potrdila. V prejšnjih raziskavah smo se že osredotočali na različne homogene skupine in vedno se je pokazalo, da če zdravnik upošteva mnenje kliničnega farmacevta, se število zdravil pri bolniku zmanjša za deset do dvajset odstotkov, število interakcij med zdravili za 30 do 50 odstotkov, število potencialno manj primernih zdravil pa za 20 do 50 odstotkov. Pri starostnikih z duševnimi boleznimi se je to zadnje zmanjšalo kar za trikrat. Vse to pozitivno vpliva na kakovost pacientovega življenja,« je podatke predstavil Matej Štuhec, ki je leta 2020 tudi zmagal v svoji kategoriji Medisovih nagrad.

Kot je poudaril, so te raziskave pomembne, ker imamo v Sloveniji ambulante kliničnih farmacevtov, ki so dosegljive praktično v vsakem zdravstvenem domu na delovni nalog osebnega zdravnika. Poleg zdravstvenih domov jih srečamo tudi v bolnišnicah in lekarnah, plačuje pa jih zavod za zdravstveno zavarovanje. Zato je pomembno ugotoviti, kakšen vpliv imajo. Glede na pozitivne učinke, ki jih prinašajo tako pacientom kot zdravstvenemu sistemu in družbi, bi pričakovali, da bo njihovo specifično znanje še bolj izkoriščeno, se pa v zadnjih letih to izboljšuje, je še povedal Štuhec, ki je med drugim zaposlen kot specialist klinični farmacevt konzultant v psihiatrični bolnišnici v Ormožu.

Raziskavo so zasnovali v zdravstvenem domu, kjer ima ambulanta farmacevta svetovalca. Ključna vrednost kliničnega farmacevta se pokaže pri sodelovanju z zdravnikom, naj bo v bolnišnici ali v zdravstvenem domu, saj to vodi k optimizaciji zdravljenja z zdravili, boljši kakovosti življenja ter izboljša dostopnost zdravstvenih storitev. Tovrstno obliko sodelovanja vidi, podobno kot ponekod v tujini, kot možnost vzpostavitve ambulante farmacevta – odvisnega predpisovalca zdravil, kar dokazano ugodno vpliva na klinične izide, razbremeni delo zdravnikov, poveča dostop do storitev in predstavlja enega izmed dokazanih ukrepov za reševanje težav na primarni ravni.