Betka, dama z vzhoda

Športna rekreacija je zavita v tisoč in eno embalažo. Notranjost te embalaže, vsebina, pa je ista; vse je povezano z zdravjem. Za zdravjem pride veselje in potem vsi občutki, ki so v glavnem pozitivni. 

Betka Šuhel Miholič je javna oseba, povsod je je dosti in zato je znan obraz z vseh medijev. Rekreativci smo jo bolje spoznali, ko je začela vabiti na Šmarno goro takrat, ko je najlepše, v času solsticija. Tudi letos vabi v soboto, 20. junija. Svetlobo bo spravljala na dan ob 5. uri zjutraj, na vrhu Šmarne gore pod okriljem projekta Od vzhoda do vzhoda, že peto leto zapored. 



Priznam, peš nisem bil nikoli tam gori. S kolesom nekajkrat, ne velikokrat. In potem vsako jutro zrem v Betkine fotke in najprej pomislim, da je nadarjena fotografinja, čeprav se mi zdi, da vse to poslika s telefonom, česar ne odobravam, ampak, za FB bo že v redu. Saj na fotografijah nikoli ne gledam barv in motivov, ampak samo kompozicijo. Ampak, to je moj problem. Betko sem povabil k pogovoru, celo utegnila je, lepa izkušnja, ženska res prekipeva od energije ...
 

Kakšen je tvoj odnos do fotografije? Kateri fotoaparat uporabljaš za vsak dan, in če, katerega za posebne priložnosti?

Fotografija je vtis očesa. Zapis, podoben kot poslušanje simfoničnega orkestra prek TV-ekrana. Z robovi. Vidiš podrobnosti. Celovitost ti da pa samo dvorana.

Imam iphone 11 pro max. Zadovoljuje vse moje potrebe. Pod vodo ga še nisem preizkusila, čeprav mi to omogoča. Bojim se, da bi tam potem ostali tudi vsi drugi podatki. Za akcijske priložnosti uporabljam go pro black 7. Ampak z njim nisva domača. Ti bi bil, ker ti barve ne pomenijo toliko. Kompozicijsko bi te pa verjetno presenetil. Medtem ko glede videa zadovolji pričakovanja. Ampak sem tehnični analfabet in videa iz kamere ne znam spraviti na nobeno drugo napravo …

Kakšna mora biti fotografija?

Presunljivo pristna. Taka, da rečeš uau. Z zmagovitim, živim detajlom.

Imaš kakšnega priljubljenega fotografa?

Imam. Veliko. Saj me ne sprašuješ po svetovnih ikonah, kajne? Uroš Podlogar me fascinira. Na enak način cenim Mira Majcna. Pa Jureta Makovca. Zanimivo, vsi trije so kot ljudje radi tihi in neopazni. Imajo pa izostreno oko. Da o občutku, kdaj in kako ujeti človeka, helikopter, svetlobo, formulo, plesalca … ne izgubljam besed. Ti fantje znajo. Potem je tu Urša Drofenik. Poznaš? Ursha.si. Vrhunska krajinarka. Pa še ena Urška. Urška Klajder. Specializirana za dojenčke. Ampak kako jih fotografira! Vse bi imela doma na fototapeti.
 

Si že posnela svojo najljubšo fotko?

Z najljubšo fotko je tako kot z najljubšo knjigo. V neskončnost gre. Hm. A jo potrebujem?
 

Zakaj nikoli črno-bele fotke?

Ta bo moj naslednji, občasni izziv. Črno-bele fotke niso na prvo žogo. Poznam fotografa, Igorja Huzbašića, ki strastno fotografira izključno v tej tehniki. Portrete. Ljudje so vedno v igri. Spontani. Ali postavljeni v neki kontekst. Ob vsaki fotografiji me prime, da bi jo pobarvala z besedami. Integrirala v zgodbo. Pritiska na tipko kreativnosti.


 

In potem, ko se naužiješ njenih fotk, prileti vmes še video. Tak, pravi popotniški ali pohodniški video, na katerem lahko slišiš njen glas in vidiš v živo, kdo Betka sploh je. In zdaj sem pomislil, da sem jo v živo videl samo enkrat, ko je vodila neko prireditev, občutek pa imam, da jo poznam že sto let. To je največji plus družabnih omrežij, kajne? In ta prednost nas bo verjetno odtujila prej ali slej. Video? Bo video res pokopal fotografijo na netu?

Lepo si tole povedal. Bližina, ki odtujuje … Je televizija pokopala radio? Splet uničil tiskan časopis? No, zadnji res potrebuje strateško dobro načrtovano renesanso. Morda bo bridek konec takrat, ko opismenjevanje ne bo več obvezno. Midva tega ne bova dočakala. Ampak, roko na srce, sporazumevamo se vedno bolj samo še s sliko. In gibljivostjo. Torej? Sem te potolažila?
 

Mar mladi lahko gledajo nekaj dlje od petih sekund? Če sklepam po popularnosti tiktoka, sem skoraj prepričan, da bodo tudi glasbeni videospoti kmalu umrli. Kaj meniš?

Mladi, če jih nekaj res zanima, lahko ure in ure gledajo video, z monotonim glasom v offu. Pozornost, da te kap. Tiktok je za njih tisto, kar je za naju hitra kava s 'Kaj je novega?'. Lažje in hitreje sprejemajo informacije paralelno. Mislim, da video samo menjuje medije. Ne gre za temo o dokončnosti.
 

Polet je namenjen športnim rekreativcem oziroma tistim ljudem, ki imajo najraje telesno gibanje. Vendar smo kmalu dodali še tiste, ki radi migajo tudi z možgani. Na primer, ki radi poslušajo glasbo. Hodiš na koncerte? Kakšna glasba ti je všeč? Mar imaš slušalke v ušesih navsezgodaj, ko plezaš na hrib? Ne, ti raje poslušaš ptice in vetra zavijanje, kajne?

(Smeh) Ja, res rada vidim, da vame zjutraj butajo ptiči in drevesa. Predlanskim Djordje Balašević v Stožicah. Lani za božič Magnifico. Tudi v Stožicah. Zadnjih 15 let je na splošno zletelo mimo zelo veliko kulture, če izvzamem službene projekte. Mama sem. Hvala, ker si me spomnil, da pomigam tudi z možgani.


 

Kateri album si nazadnje v celoti poslušala ali kupila, lahko tudi potegnila z interneta? Ampak, da je bil kompleten? Daj, predlagaj, kaj naj poslušam ta teden. Moj predlog zate je Ryuichi Sakamoto: Beauty iz leta 1989. Kje si bila in kaj si delala tistega leta?

Tistega leta sem šla v svet. Iz Laškega sem se za stalno preselila v belo Ljubljano. Bila sem prvi letnik sociologije na FSPN, imela sem štiri honorarne službe. Na vroč poletni dan sem se z jugom koral 55 zapeljala v Vinico ob Kolpi po priznanje za najbolj simpatično napovedovalko Televizije Slovenija. Turbulentno leto. Hvala, ker si vprašal.

Predlagam ti pa StrojMachine: Vacuum, 2009. Po mojem bi ti bil v redu. Ampak moraš bit v akciji, ko ga poslušaš. Pa na prostem. Za na kolo bo idealno. Nič manj zavzeto ne bi gonil pedal, če bi si privoščil Avsenikove uspešnice. Mogoče bi se kar zapeljal tja do Drage, pogledat murke. Od tam do tu sem z glasbenim okusom. Prej si se bal, da glasba na videu umira. Po mojem se to dogaja z nosilci zvoka. Nimam pojma, kaj sem nazadnje kupila ali dol potegnila, ker sem vedno bolj na youtubu.
 

Kaj potrebuješ od glasbe?

Veselje. Pa melanholijo. Vmesnega ni.
 

Kjer je glasba, je tudi televizija. Gledaš televizijo? Večina rekreativcev pravi, da je ne gleda, ker je škoda časa in ker ni dobrega programa, jaz pa trdim, da ima nacionalka dva odlična programa, (tretjega političnega ne gledam), da je program nadvse dober in da se vedno najde nekaj gledljivega, kaj praviš ti?

Večinoma je TV ugasnjen. Vklopim ga, ko vem, kaj hočem videti, in ko imam par ur v kosu, sicer se ne izplača, če me razumeš. Ogled za nazaj je res dobra pogruntavščina. Sicer pa rada pogledam kakšno dobro serijo. Si gledal Najglasnejši glas ali pa Deklino zgodbo? BBC, CNN in informativne oddaje vedno rada pogledam. Tu je največ hektičnih momentov, ker želim pogledati vsaj tri programe na isto temo. Da si potem lahko ustvarim svoje mnenje. Ne pustim se voditi.
 

Zakaj ne greš v politiko? Bila bi odlična zunanja ministrica!

Nisem naprodaj.
 

Betko tikam, ker sva sotrpina in ker se mi zdi, da bodo tako bralci teh vrstic lažje dojeli, da gre za pravo športnico, po duši in telesu. Nekoč je bila atletinja, srednjeprogašica, med mlajšimi mladinkami celo najhitrejša v Jugoslaviji, kar pomeni, da …. Zakaj hodiš in plezaš po gorah, zakaj preprosto ne tečeš, če si srednjeprogašica?

Ustavi konje, te prosim. Kraljevska disciplina, kaj, teh 400 metrov? Ves čas šprint. Potem pa dol padeš. Tek je veličasten zaradi ritma in glave. Ampak tartan mi ni nikoli dišal. Še manj garderobe. Na tisto obdobje imam zelo slabe spomine. Vrtinec stotih idej pa nobena moja. Tako je, ko tvoje življenje načrtujejo drugi, sam se pa ne znaš usmeriti, ker tako in tako ne veš, kaj bi rad. O ja, še vedno tečem. Kadar sem na morju. Veš, kaj naredim, da me ne prevzame? Teč grem okrog treh popoldne, dve, tri ure. Ko se vrnem, jih je takoj pet s prvo pomočjo okrog mene. Tako!

Nisem bila jugoslovanska prvakinja, ampak slovenska. Republiška. Ko je trener rekel: »Mala, zdaj greš pa teč še v Beograd,« sem rekla, da ne tečem zato, da tekmujem. In sem kar odšla. Na Kladivar nisem nikoli več stopila. Lažem. Sem. Ko je moj trener Mladen Pavljak odhajal v pokoj in nas je vse, kar jih je kdaj treniral, zbral okrog sebe. Uf. Fejst družba. Res. Spet mi je rekel: »Mala, ti si bila zelo talentirana, ampak preveč samosvoja. Škoda. Škoda.« Očitno telesno dovolj razvita, umsko sem pa zaostajala.


 

Kaj meniš o teku v Sloveniji?

Saj sva še vedno v rekreativnih vodah, a ne? Veš, kaj opažam, da ljudem veliko pomeni kolektivna spodbuda. Mentorstvo. Potem se dvignejo s kavča in delajo, kar jim rečeš. Tisti tek zanje ni samo telesna aktivnost, ampak jih privlači druženje. Samodisciplinirani ne potrebujejo skupine, lahko nabirajo kilometre brez družbe, potrebo po srečanjih s somišljeniki pa zadovoljujejo na organiziranih dogodkih, ki jih je na to temo nešteto. Pozdravljam te koncepte. Enega za drugim nas rekrutirajo v svoje vrste. Posamično. Dobro delo za celotno skupnost je to.  
 

Zdi se mi, da teče več žensk kot pa moških.

(Smeh.) Meni tudi.
 

Nekje sem prebral, da požiraš knjige. Najboljša knjiga, najslabša knjiga, ne reci, da če ti knjiga po petdeseti strani ni všeč, bereš naprej?

Prebral si me. Priložnost ji dam do okrog 70. strani. Ampak že na prvi vem, da jo bom odložila. Potem se jezim, ker mi je kradla pozornost, čeprav sem vedela … Trenutno berem Oliverja Sacka Noga, na katero se opreš. Sem na 144. strani. Juhej! … Zdaj si pa ustavil mojo misel. Najslabših knjig si ne zapomnim. Najboljše so vse, ob katerih jočem. Ali pa se na glas smejim. Tiste, ki spodbujajo moj apetit po branju. Jezik. Jezik je tista ključna čarovnija. Z njim znajo Orhan Pamuk, Khaled Hosseini, Isabel Allende, Elena Ferrante, Drago Jančar, Tadej Golob … Bronja Žakelj bi tudi lahko napisala še kakšno knjigo.
 

Betka Šuhel Mikolič, mentorica nastopanja v javnosti, radijska in televizijska voditeljica, gostujoča predavateljica na poslovnih šolah, voditeljica in organizatorka dogodkov ter strokovnjakinja za odnose z javnostjo, s 30-letnimi medijskimi in komunikacijskimi izkušnjami. Je to tisto, čemur se reče, da je služba tvoj hobi in obratno?

Moj mož, kadar ima slab dan, reče, da ne delam nič konkretnega. Si lahko misliš? Ampak se ne pustim motiti. Nazaj mu citiram Jaggerja: »Na kitaro igram, pa še bajno mi plačajo za to.«
 

Mikolič je mož, soprog? Ti hodiš, on kolesari, če sem prav slišal. Zakaj ti ne kolesariš? Tako sloka, vitka in lahka bi šla na Vršič pod petdesetimi minutami, gotovo!?

(Smeh.) Hvala za kompliment. Saj bi. Ampak vsega pa res ne zmorem. S sinom se ubijam po downhill progah. Mož je pa resen kolesar. Tak, z opremo od a do ž. S hudim cestnim kolesom. Kaj več se pa ne spoznam. Aja. Radi hodimo v Italijo, v Collio, midva s sinom z avtom, on s kolesom. Te poti in take razdalje so mu blizu.
 

Kaj pravi mož o tvojih tisočih fotografijah v javnosti?

Ga ni na facebooku.
 

Že dolgo nismo prebrali, tudi vprašal nisem že dolgo nobene ženske, kaj meni o svojem soprogu, plusi in minusi?

Moj mož je steber naše družine. Stoji. Trdno kot skala. Neomajen v odločitvah. Tak, potrpežljiv. Grize. Krasi ga strukturirana osebnost. Prodorna in razumska drža. Pragmatičen in sistematičen je. Ko bi ti videl njegovo omaro, kako je v njej vse lepo zloženo, rob na rob, bi te kap. In v tej smeri vse njegovo življenje. Kultivirana olikanost in široka razgledanost ga naredita privlačnega. Še nikoli ga nisem slišala izreči kletvice. No, zdaj pa daj pred vse našteto minus, kadar je na nebu polna luna ali ogenj v strehi.


 

Kaj je boljše, zakonsko ali samsko življenje?

Vikendaška razmerja so zdaj v modi. A veš, da se mi zdijo prav privlačna.
 

Sina imata? Na katero stran ga vleče? Reci, da na kolo, prosim.

Na kolo. Ne lažem.
 

Aleksandrizmi? On ve, kaj to so?

Ve, ampak ga ne zanima. Zbiram jih na enem kupu. Ko bo čas, jih dobi v obliki knjige. Zares jih bo pa prebiral verjetno takrat, ko bo sam oče. Če bo, seveda.


 

Z veseljem objavljam, da boš pred novim letom Že polstoletnica! Izjavila si, da se boš po tem rojstnem dnevu umirila. Kaj to pomeni? Odvrgla boš žerjavico iz žepov in ugasnila, lave ne bo več, odtekla bo kar čez noč in šla na klopco brat ljubezenske romane. Nič več fotk s Šmarne, samo še dom in služba, otrok bo iz pubertete, mož na kolesu. Klik … dokler je v tebi še ognja kej.

Nežen pa nisi. Polstoletnica mi zveni kot odslužena prekla za fižol. Ne bom se umirila. Samo mir bom imela. Jaz vidim v tem ogromno razliko. Za fizično telo bom vedno skrbela, ker je edini dokaz o mojem obstoju. Z brušenjem svojega značaja, z večnim prilagajanjem in odpovedovanjem lastnim idealom pa bi bil čas, da počasi zaključim, rečem bobu bob in umirim žogico.
 

Si ljubiteljica tehnike?

Ne ne. Nisem. To ima mož čez.
 

Kakšne pohodne čevlje imaš najraje oziroma kakšne nosiš trenutno?

Inov 8. Vsak teren obvladajo. Tudi skalo in led. Ne sezujem.
 

Športna oblačila? Kaj in koliko?

Najnujnejše. Osem pajkic do gležnjev. Šest do kolen. Pet kratkih hlač. 20 majic dolg rokav. 30 kratek. 20 brez rokavov. Šest prehodnih jaken. Štiri za v dež. Štiri za zimo. Štiri za poletje. Štiri brezrokavnike. Zaokrožujem navzdol. Veš, ženska sem. Vse potrebujem.
 

Da, sončna očala, kako pomembna so zate?

So pomembna. Ampak ne med rekreiranjem.
 

Avto? Omenila si balon? Bi imela svoj balon, konja? Bi po Ljubljani sprehajala krokodila?

Honda CRV za vsak teren. Balon? Kam naj ga pa parkiram? Konji so najlepši v naravi. Kje si našel krokodila?
 

Si kdaj igrala golf, jadrala? Boksala?

Uf. Jadrala sem, ja. Enkrat samkrat v življenju. Celo organizirala sem eno medijsko regato. To je ta 'enkrat v življenju' in nikoli več. Biograd na moru. Aleluja! Ko sem videla, da so postelje na barkah tako ozke, da spiš sojadralcu dobesedno v naročju in dihaš v strop tik nad nosom, sem se raje tri noči sprehajala po marini. Na koncu sem bila res izmučena. Tudi od jadranja čez dan sem si zapomnila samo sočne kletvice tistih, ki so vedeli, kaj delajo, onim, ki nismo imeli pojma. Ko se je pa jadrnica postavila na bok, pravokotno na vodno gladino, sem se pa poslovila od visoke starosti. Najmanj.


 

In smo že pri prehrani? Suha zaradi gibanja in prehrane ali res paziš, kaj ješ?

Sem klena Laščanka, doma s kmetov, kjer smo otroci namesto bonbonov jedli ocvirke in cuzali travniške kislice, tako da jem vse, kar je sezonsko pridelano na naši zemlji. Nič ne pazim. Pretiravam v raznovrstnosti, ker zelo rada kuham in ker radi jemo okusne jedi.
 

Katero Slovenko najraje pogledaš in katero najraje poslušaš? Zakaj?

Je lahko oboje v enem? Tajdo Lekše. Od nekdaj. Na njej vse štima.
 

Slovence gledaš kaj? Kdo je tisti, ki bi ti lahko bil brat ali pa vsaj dober prijatelj, pa se še nikoli nista srečala? No, vemo, da je takih Slovencev zelo malo, takih, ki jih ti še nisi spoznala.

Nama gre tole pogovarjanje kar dobro od rok. Zanimivo dinamiko imaš. Slutim potencial. Po novih trdnejših stikih nimam potrebe. Ne bratske – eden je dovolj. Ne prijateljske. Teh je malo in z mano so od zmeraj.
 

Od vzhoda do vzhoda? Koliko ljudi se bo letos udeležilo tega dogodka. Čas je za oglas: Napiši reklamo za dogodek, prosim.

Dogodek nima prijavnine. Pride, kdor pride. Tako, da ti težko rečem, koliko ljudi bo. Takega leta, da bi se svet ustavil, še ni bilo. Previdneje se bo vrtel naprej. Ocenjujem, da bo v tem duhu tudi letošnja udeležba.
Vsak je svoje sreče kovač. Zato je tvoja odločitev, ali boš 20. 6. ob petih zjutraj radost in veselje na Šmarni gori poplaknil s čajem, pritegnil Avseniku in zaploskal Polesu ali boš levi bok zamenjal za desnega in zamudil enkratno priložnost. Gre za to, da se gre, zato pridi.
 

Kaj, vraga, je tam na vzhodu?

Zavrti si Vangelisa, pa ti bo vse jasno. Lepa svetloba. Svežina. Drug svet.
 

Ko pogledam tvoje jutranje fotke, dodam podpis: Dama z vzhoda. Večni vzhod, vsako jutro drugačna slika, vse na novo, rojstvo dneva, prvi dan, mogoče se je rodil tudi zadnji dan. Za nekatere je večni vzhod smrt. Ali kdaj pomisliš na smrt? Kaj zate pomeni gibanje, vemo, zate je to življenje.

Zato pa o smrti ne razmišljam. O minevanju pa ja. Ampak spet vidim v njem začetek novega življenja. Prepričana sem, da se z rednim gibanjem, to pomeni vsakodnevnim, in na svežem zraku, ne glede na vreme, ob isti hrani vse spremeni. Na bolje.
 

In kaj za vraga je zgoraj na hribu ali gori? Pogled v dolino? Prešvicana majica? Strah pred zdrsom? Trening?

Bolj preprosto je. Dnevna doza sproščanja dobrih hormonov na naraven način. Ta ura svežega zraka in sopihanja drži do večera. Lepo se razporedi na delovanje kognitivnih sposobnosti. Hitreje razmišljam, boljši fokus imam, strpnost ni pod vprašajem, upravljanje s telesom in mislimi je mehkejše. 
 

Pes? Je pes res najboljši človekov prijatelj? Vesel sem, da ne objavljaš veliko pasjih fotk. Pse imam rad, ampak pasjeljubci in njihovo pretiravanje o medsebojni ljubezni mi gre na živce. Je pes vsak dan s tabo na hribu? Zakaj ravno ta pasma?

Ja, a nisi opazil, da sva si podobna? Willy je sprinter na srednje proge. Melanholičnega karakterja. Kot da sva si v sorodu. Ja. Z mano je vsak sleherni dan, razen zadnjega meseca. Zvil je zapestje in zdaj mora počivati. Ni mu lahko. Meni bi se zmešalo. Po sedmih letih je prvič na bolniškem dopustu.
 

Šport je lahko umetnost. To umetnost lahko spremenimo v črke in stavke, napišemo knjigo … Tebe si predstavljam kot pisateljico o gibanju, telesnem in umskem gibanju. Boš napisala knjigo o Šmarni gori? O hribu na vzhodu? O trenutku vzhoda? O trenutku rojstva nekega dne?

Te misli sem gojila lep čas. Kar nekaj let. Potem pa je prišel dan, ko sem jih odgnala. Če se nečesa lotim in v to verjamem z vso svojo bitjo, potem je izvedbeni čas zelo kratek. Ideja ni dozorela. Morda sploh ne bo. Ampak se ne obremenjujem, da bi morala narediti kaj v smeri zapisa, ki ostane med dvema platnicama. Če pa že, mora biti noro dober.


 

Predstavljam si te na odru in šef programa reče, da imaš več časa kot so ti ga prvotno namenili, celo minuto več, ne smeš zapustiti mikrofon, nekaj moraš povedati … Evo, Betka, povej, povej nekaj bralcu, ki z očmi drsi po zaslonu …. Bere in čaka piko.

Zdaj si me spomnil na moment na televiziji, ko sem delala avdicijo in sem morala v dveh minutah povedati, kako se spečejo jajca na oko. Baje sem to opravila vrhunsko in do sekunde. Ta trenutek so mi zadišala. Z ocvirki. Ti povem. Čas je, da nehava. Sicer ti bom pobegnila. Spoštovanemu bralcu sva vzela 13 minut njegovega dragocenega časa. Veš koliko je to? Če bi šel na Šmarno goro, bi bil že na polovici poti.