Hoja na smučeh od Zatrnika do Galetovca

Galetovec je res balkon. In to brez ograje. Izplača se preznojiti majico.
Fotografija: Užitek ju je gledati, moj plug pa je moja realnost. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Odpri galerijo
Užitek ju je gledati, moj plug pa je moja realnost. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Zatrnik poznam do zadnje klančine, nikoli prej pa nisem bil na Galetovcu, samo slišal sem zanj pred leti, ko sem nekaj noči spal na Bohinjski Beli, ne pri punci, ampak v vojašnici.
image_alt
Smučarski pohod od Kupljenika do Selške planine in nazaj

Galetovec je gorenjski balkon številka ne vem katera, je balkon, s katerega vidiš prav vse Karavanke od začetka do konca, Blejsko jezero seveda, Bohinjsko Belo imaš tik pod brado, pol Gorenjske pravzaprav, in če se obrneš, vidiš še polovico Bohinja. Vidiš, če je vreme lepo in če tja prideš spočit. Vreme smo imeli prekrasno, spočit pa še danes, ko tole pišem, nisem …

Spet sem nasedel in se na smučarsko pohodništvo podal s Slavcem in Ivanom, zdaj smo se že preimenovali v slovenske pionirje smučarskega pohodništva, da bi lažje sprovocirali in na plan dobili nove prijatelje, ki jim je ta zvrst športne rekreacije pri srcu. Lahko bi napisal, da smo trojka pionirjev gorenjskega smučarskega pohodništva, a spet nisem, ker se potem Štajerci zagotovo ne bodo javili. Torej, če kdo zganja smučarsko pohodništvo, naj se nam javi, da bralcem delimo lepe in poučne zgodbe.
image_alt
Smučarski pohod po Rudnem polju

Na Zatrniku je smučišče v mirovanju že ohoho let, včasih pa je bil to pravi snežni raj za Kranjce. Kaj se mu je zgodilo, je stara slovenska zgodba.

Startali smo s parkirišča pred tablo, na kateri je Zatrnik na dlani. Nismo bili sami na parkirišču, še nekaj turnih smučarjev se je odpravljalo gor čez. Odhod je bil na višini 890 metrov nad morjem, cilj naj bi bil na Galetovcu, ki je 1265 metrov nad morjem. Smer Berjanca, po desni položnejši strani, mimo hiše tistih dveh s televizije.

Zapuščeno smučišče je klanec, ki ogreje telo do prvega slačenja. Vedno se preveč oblečem in vedno podcenim telesni regulator toplote. Težko sledim Slavku in Ivanu, moje ravnotežje na pohodniških smučeh se še vedno ne more primerjati z njunim. In se nikoli ne bo. Ivan je, kot bi prismučal na ta svet, ne pa se rodil. Njegovi gibi so tako elegantni, da človek pomisli, da je to najlažja oblika rekreacije. Slavko mu sledi bolj na trdo, vidi se, da nima osnovne tekmovalne šole smučarskega teka. Hodi za Ivanom brez težav, onadva se pogovarjata, jaz lovim srčni utrip nekje pred maksimumom. Tiho sem. Znojim se in čakam na prvo pavzo, ko se bom lahko slekel, raz-komotil in potem lažje nadaljeval.
Tik pod vrhm Galetovca. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Tik pod vrhm Galetovca. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Smučarsko pohodništvo je užitek do klančine, po kateri greš lahko tudi s kolesom (ne električnim), to smo ugotovili med hojo in zato tudi izbiramo tak teren. Če je prestrmo, bi morali na turne smuči. In na strmini je hudič tudi vrniti se. S temi šest do deset centimetrov širokimi smučmi je zavijanje po celem snegu težava, ne pa užitek, kot je na turnih smučeh. Torej, smučarski pohod ne sme vsebovati hudih klancev.

Prvi trije kilometri pod Berjanco in proti Galetovcu peljejo vseskozi navzgor, blag vzpon, ki na nekaj odsekih smučarskega pohodnika primora, da gre v smrekico, ampak res ni hudo. Po treh kilometrih je nekaj ravnine in potem vseskozi navzgor, ampak prijeten naklon, ki ga komaj lahko omenimo za klanec. Nekaj podrtih dreves je na poti, vendar smučk ni treba odpenjati. Čudovita smučarska hoja bi to bila, če ne bi Slavko diktiral preostrega tempa.
Smučarsko pohodništvo od Zatrnika do Galetovca. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Smučarsko pohodništvo od Zatrnika do Galetovca. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Nisem hotel kričati iz ozadja, rekel sem si, dokler se ju držim v zavetrju, bom pač zraven, ko me odpihne, me bosta pa za kazen iskala po vsem Zatrniku. Nisem odpadel, točno sta vedela, kje me morata počakati, največkrat na koncu spustov. Res sem štorast, onadva pa komaj čakata, da se teren povesi, da lahko uživata v superveleslalomu na pohodniških smučeh. Užitek ju je gledati, plug je pa moja realnost.

Po ravnem meditiram. Slišim celo ptice, ki se oglašajo iz višav. Srce mi bije za naprej. Počutim se kot zimski romar, ki ne ve, kam sploh gre. Na nekakšen balkon, sta mi rekla. Vmes se ustavljamo in gledamo Blejsko jezero s treh razglednih točk. Gledamo tudi vse drugo okoli in Slavkov Kupljenik se zdi precej nizka vas.
Pogled z vrha Galetovca. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Pogled z vrha Galetovca. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Smučarsko pohodništvo zahteva celega človeka, takoj ko ti um odtava, smučka zdrsne, palica ne opravi svoje funkcije in že se pobiraš. Smučarsko pohodništvo je hoja s pomočjo smuči, torej nog ne dvigamo, ampak drsamo naprej, nazaj, nazaj ne zdrsnemo, ker imajo te smuči ribjo kost. Palice uporabljamo bolj za ravnotežje, kot pa za poganjanje. Na ravnih odsekih nam ni treba teči v klasičnem slogu smučarskega teka, ampak še vedno hodimo. Na ravnini počivamo, hranimo moči za vzpone in spuste. Da, jaz bolj trpim na spustih kot na vzponih. Smučarsko pohodništvo zbistri um in napne mišice, si dopovedujem ...
 

Galetovec, 1265 metrov nad morjem in malo manj nad Blejskim jezerom


Galetovec je res balkon. In to brez ograje, orkamadona! Nisem pričakoval takega razgleda. Izplača se preznojiti majico in gate. Razgled me je omamil, pelinkovec me je streznil, klobasa okrepčala, pogovor navdihnil za še. Čudovito vreme, čudovit pogled po Gorenjski. Od Zatrnika do Galetovca smo prehodili dvesto metrov manj od devetih kilometrov. Prijateljema sem stokrat prikimal, da se zahvaljujem za vabilo na smučarski pohod, ki se ga bom za vselej spominjal.
FOTO: Miroslav Cvjetičanin
FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Pot na Zatrnik je bila zame zahtevnejša kot pot na Galetovec. Smuk mi res ne gre, superveleslalom pa tudi ne. Zato sem hodil za njima tudi, ko sta onadva uživala v zavijanju po celem snegu. Saj gre. Najhuje je bilo z Barjance do parkirišča. Spust po pomrznjenem grbinastem smučišču je naporen tudi za pluženje. Vendar mi je uspelo priti do avta, ne da bi klicali rešilca. Smučarski pohod, ki odplakne iz glave vse slabo, ki se ti nabere čez teden. Dezinficirajo se vsa čutila in človek bi lahko rekel, da je spet pripravljen za nove izzive. Skratka, po takem smučarskem pohodu je človek utrujen na najbolj prijeten način. Ivanova žena nas je pričakala z novimi maskami in pasuljem in švicarsko sladico. Pionirji slovenskega smučarskega pohodništva smo se zaobljubili, da to zimo izkoristimo, do zadnje snežne krpice. Prehodili smo 17 kilometrov, premagali 631 višincev.
Galetovec. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Galetovec. FOTO: Miroslav Cvjetičanin

Pohodniške smuči

FOTO: Miroslav Cvjetičanin
FOTO: Miroslav Cvjetičanin

V prejšnji zgodbi sem opisal čevlje, okovje in palice, tokrat bom smuči. Imenujejo se Karhu Era, finske smuči, dolge 210 centimetrov, na najširšem delu so široke sedem centimetrov, robniki so široki dva milimetra, imajo ribjo kost in so izredno lahke. Karhu je proizvajal smuči vse od leta 1916 do 2008, podjetje se je znašlo v težavah, morali so ga prodati in novi lastnik ni bil več konkurenčen v smučarskem svetu, zato so se preusmerili v svet tekaških copat. Prodajalec, ki jih je imel že nekaj let v skladišču, mi jih je prodal za drobiž.

Komentarji: