Kako sploh izbrati rekreativno dejavnost, ki bo prava zame?

V zadnjem času je se je povečala količina spodbujanja rekreativne dejavnosti in ozaveščanja o njenem pomenu. S tem se strinjajo tudi številne raziskave, ki kažejo ne le to, da se ljudje zavedajo pomena gibanja in ukvarjanja s športom, ampak da se tudi vse več in vse bolj redno gibljejo, tudi v skladu s tem, kar redno gibanje pomeni po merilih Svetovne zdravstvene organizacije.

Ob pogovorih z ljudmi se pogosto kaže, da zna biti prvi korak najtežji – kako in česa se sploh lotiti? Prejšnjič smo pisali o tem, da ljudje, ki so se v mladosti ukvarjali s kakšnim športom, pogosto v tem športu ostanejo tudi pozneje v življenju kot rekreativci. Vendar to morda ni tako preprosto, kot deluje na prvi pogled. Že če upoštevamo samo letni čas, morajo za velik kos leta alternativno vadbo najti vsi, ki so trenirali smučanje, smučarski tek, deskanje na snegu in preostale zimske športe. Seveda se zimski športniki med poletjem v sklopu treningov ukvarjajo z drugimi športi, zato bodo tudi kot rekreativci navadno hitro našli kaj, kar bodo lahko počeli med poletjem oziroma takrat, kadar ni snega.

O dostopnosti vadbe

Z nekaterimi športi se rekreativno ne da ukvarjati, ker ni razmer – tipičen pri­mer so smučarski skoki, športna gim­nastika, tehnične discipline atletike, kot so meti, skok v višino, daljino in podobno. Prvi vzrok za to je pomanjkanje rekrea­tivnih objektov za te športe, drugi pa, da se s temi športi pogosto varno le težko ukvarjamo brez res sistematičnega treninga, ki pomeni veliko več kot le dva- do trikratno vadbo na teden za kakšno urico.

Morda je lažje nadaljevati rekreativ­no ukvarjanje s športom, če smo plavali, se ukvarjali z nogometom, košarko, tekom, odbojko ... Pa tudi tu včasih prihaja do zapletov, vsi nekdanji plavalci vedo, kako je na primer v Ljubljani med poletjem težko priti do proste proge za rekreativno plavanje, no­gometaš na primer le stežka igra nogomet, če nima dolo?enega števila pri­jateljev in podobno.

Že nekdanji športniki tako morda težko nadaljujejo kot rekreativci, naloga pa zna biti še težja, če se s športom nikdar nismo ukvarjali, saj morda sploh  ne ve­mo, kaj pričakovati, morda se le stežka znajdemo z izrazi, ki opredeljujejo vadbo – le redki v splošni populaciji na primer vedo, kaj pomeni TRX-vadba, kaj je razlika med funkcionalno vadbo in klasičnim fitnesom in tako naprej. Zato je pomembno, da si pri izboru vadbe poskušamo pomagati z nekaterimi merili oziroma vidiki, zaradi katerih bomo izbrali vrsto vadbe.

Prvi med njimi je zagotovo dostop­nost, tako s prostorskega oziroma lokacijskega vidika kot tudi finančne­ga. Ker gre pri vadbi za prostočasno dejavnost, s katero naj bi si napolnili baterije, ni nobenega smisla, da vsakič porabimo velike količine časa še za vožnjo do lokacije vadbe, iskanje parkirišča. Če se že na poti do vadbe razburjamo, bo učinek vadbe zagotovo manjši. To je seveda malo drugače, če go­vorimo o planinskih izletih, smučanju. Vendar si takrat za to vzamemo ves dan in ta dan imamo kot izlet, pa najsi bo to s prijatelji ali pa družino. Ce­novna dostopnost je prav tako pomemben vidik, pogosto menimo, da je dražja vadba boljša, kar pa nikakor ne drži. Razpon cen organizirane vadbe je vse od nekaj deset pa do nekaj sto evrov na mesec, seveda odvisno od tega, kolikokrat na teden se udeležujemo vadbe, ali vadimo z osebnim trenerjem. Dolo­čene oblike rekreacije so pravzaprav zastonj, če odštejemo nakup opreme – tečemo ali kolesarimo lahko brez vstopnin v vadbene centre, prav tako lahko brez plačila vadnine igramo košarko na javnem igrišču ali se po sprehodu ustavimo še v fitnesu na prostem, ki jih je vse več in so tudi vse bolje urejeni.

Strokovnost

Drugi pomemben dejavnik je strokovnost vadbe – če se odločamo za vodeno vadbo, vam bodo vaditelji zagotovo povedali, ali/oziroma kako so usposobljeni za vodenje te vadbe. Usposobljenost voditelja vadbe bo zagotovila, da bo ob vadbi spremljal številne principe športnega treniranja, ki omogočajo varno in učinkovito vadbo. Tako se nekomu, ki vadi pod nadzorom usposobljenega voditelj, ne bo zgodila tista klasična na­paka – na dan velike odločitve »sedaj bom pa migal« obujemo teniske in gremo teč do onemoglosti ... Potem se pa dva tedna skoraj premakniti ne mo­re­mo. Strokovno nadzorovana vadba bo zagotovila, da bomo na primer posto­poma zviševali obremenitve in za­gotavljali ustrezno regeneracijo in da se bomo po vadbi počutili prijetno ut­ru­­jeni, ne pa obnemogli. Prav zato se vse pogosteje za vodeno vadbo ljudje od­lo­čajo tudi takrat, kadar gre na primer za tek ali kolesarjenje, čeprav imamo mnogi tisti znani občutek »to pa že znam sam«.

Strokovno usposobljen vaditelj nam bo znal na kakšnem predstavitvenem obisku dobro predstaviti vadbo, če ne vemo, za kakšno vadbo gre, in nam bo znal povedati, ali je ta vadba za nas primerna. Zato le preverimo, ali vadbo v resnici izvajajo ustrezno usposobljeni posamezniki – usposabljanja za različne oblike vadbe zagotavljajo institucije, kot so Fakulteta za šport, Olimpijski komite Slovenije – Olimp, posamezne panožne zveze, na primer Gimnastična zveza Slovenije, Plavalna zveza Slovenije in podobno. Samooklicanih trenerjev ali voditeljev vadbe se morda zaradi zagotavljanja kakovostne vadbe raje izognimo.

Počutje v skupini

Tretji pomemben dejavnik je naše počutje v skupini, v kateri vadimo. Zanimivi podatki raziskav govorijo o tem, da mnogi športniki ohranijo prijateljstva z ljudmi, s katerimi so se skupaj ukvarjali s športom kot otroci vse življenje. Šport je močan povezovalni dejavnik in prav zato se večinoma radi rekreiramo skupaj s prijatelji. Zato je dober napotek, da se na vadbo odpravljamo s prijatelji, ki bodo zagotovili dobro počutje v skupini. Dobri socialni odnosi so temelj dobrega počutja in zato je pomembno, da se dobro počutimo tudi med ljudmi, s katerimi vadimo oziroma se udeležujemo rekreacije. Ni naključje, da se vadeči po vadbi pogosto skupaj odpravijo tudi na kakšno pijačo in pogosto se iz takšnega druženja spletejo tudi pri­jatelj­stva, ki se obdržijo tudi zunaj vadbe. Seveda je treba razumeti, da ne moremo že ob prvih nekaj urah vadbe ali po le malem številu srečanj pričakovati, da se bomo v skupini počutili povsem domače, nekaj časa si moramo dovoliti, da ljudi spoznamo, morda tudi že takoj srečamo koga, s katerim se bomo hitro ujeli.

Dan odprtih vrat

Če pa se težko odločimo, kaj bi počeli, je seveda najboljši način za ugotavljanje ta, da si privoščimo nekaj eksperimentiranja. Na začetku »sezone« vadbe, navadno tam nekje v septembru, imajo številni klubi in društva, ki ponujajo vadbo, dan odprtih vrat – pojdimo zbirat informacije, poskusit kakšno vadbo, se udeležit kak­šne urice organiziranega teka … Sicer je res, da prvi vtis še ne da nujno prave slike in da je dostikrat bolj reklamnega značaja, nekaj informacij pa bomo ven­darle dobili. Videli bomo tudi , kakšen je odnos vaditeljev, ali od njih o dobimo odgovore na vprašanja, s čimer bomo hitro dobili dober vtis o njihovi strokovnosti. Lahko se tudi začnete kar udeleževati neke izbrane vadbe in pre­nehate, če vidite, da vam ne ustreza, pri tem pa je treba vedeti, da je za dosega­nje kakršnihkoli učinkov vadbe potreben čas in da po le mesecu vadenja težko pre­cenimo, ali je vadba za nas primerna oziroma učinkovita.

Vsekakor je potreben za vse to izhodi­ščni pogoj – da si v resnici želimo vaditi in zase storiti nekaj dobrega.