Kdor teče, zlo ne misli

Tek je zdravilo proti neumnosti. Najprej proti svoji, seveda.
Fotografija: Če hodiš ali tečeš vzravnan, tudi dlje vidiš, mnogo preko le trenutne koristi.  FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Če hodiš ali tečeš vzravnan, tudi dlje vidiš, mnogo preko le trenutne koristi.  FOTO: Shutterstock

Jesen, ko se dnevi skrajšajo, ko je zjutraj hladno in ko postaja megla nova svetloba, ki se je bo treba navaditi, je en tak čuden čas, nekako tak, kot so štirideseta leta.

image_alt
Olupki in lupine, zdravi, da jih lahko jeste


V življenju si se že nekam postavil, imaš kje živeti, imaš družino in otroci so že vsi v šoli. V bistvu je vse v redu, tebi pa se zdi, da – ne bom rekel, da nekaj manjka, ampak da še vedno nisi postoril tistega, kar ne da bi moral, ampak kar si želiš. Pri teh letih že vemo, da smo vsi včasih malo nori, neposlušni, prevarani in prevaranti, da služimo različnim željam in strastem, da smo zavistni, da smo mrki in da nekatere ljudi sovražimo; taki si nismo všeč, a to pač tako je.

A je še vedno tako, da smo kljub temu lahko v glavnem dobri, ker vemo, kaj je prav, v nasprotju z onimi, ki to niso in ne morejo biti, saj sta slaba tako njihov razum kot njihova zavest. Velikokrat so taki ljudje tudi na oblasti.

Sam mislim, da njihovo moč v slabem precenjujemo – brez naše privolitve, da nam bodo lahko škodili, nam ne morejo nič. Jesen je za mnoge najlepši čas leta. Narava je najbolj nežna. Barve so svoji umirjenosti navkljub najlepše, in v resnici je tako kot pri štiridesetih: nekaj malega si se v življenju naučil, veš, da malo veš in veliko ne veš, in se veseliš tistega, kar te še čaka. Malo se nam že svita, da brez privolitve drugih ne smemo delati zanje dobrih stvari, kot se zdijo nam, da so dobre, saj je naše dobro lahko za koga slabo, če tega tudi sam ne razume kot dobro.

Tudi zato pravimo, da bi bilo sicer dobro, da se gibate, a da se tega lotite le, če si zares želite. Čas, ki ga v knjigi življenja preživimo v gibanju, je, če ga vzamemo iz nje, sicer lepo branje, a je vseeno le golo besedilo, ki zaživi šele, če ga beremo skupaj z vsem drugim v tej knjigi. Zato pravimo, da je gibanje le del življenja, ne pa da je gibanje vse.

Tisto jesen pred svojim prvim in edinim pretečenim maratonom sem imel v življenju 40 let, v nogah v vsem letu le 200 kilometrov. Kot vsako jesen, ko sem se pripravljal na Ljubljanski maraton, in kot vsako leto sem moral tudi tistega leta Ljubljano izpustiti zaradi poškodbe, Milano pa je bil decembra: oktobra in novembra sem tako na silo sestavil še 100 kilometrov na isto število pomladi pretečenega in sem šel tak na start. Na kilometre na kolesu.

image_alt
Čudežna zdravilna moč teniške žogice


Bila je megla, rosilo je, velike kamnite kocke v Milanu so bile spolzke, in tekel sem v za nekaj milimetrov premajhnih copatih. Želel sem si, da bi v svojem življenju za tisto avanturo porabil manj kot štiri ure. Da že enkrat odtečem teh prekletih 42 km in da bo mir. Ker sem storil tisto, kar sem si želel, sem porabil več kot pol ure manj časa, kot se pričakoval. Z voljo in s pomočjo prijateljev je mogoče vse.

Vedel sem, da na maraton ne bom šel nikoli več, pa čeprav me je Nada, ki je tekla z menoj in je bila tisto leto državna prvakinja v maratonu, prepričevala, da če neham preneumno, prehitro in nezdravo živeti, da se bom spustil blizu treh ur in da tudi polmaratonski časi, ki sem jih doslej spacal skupaj, kažejo na to.

V resnici sem vedel, da nikoli ne bom tekel tako hitro. Najboljši opis moje tekaške tehnike je, kot bi gledal Charlieja Chaplina, kako poskuša teči. S sprehajalno palico v roki. Raca, ki jo nekdo priganja k teku.

Vedel sem, da enostavno nimam ne telesa in ne glave, ki bi to zmogla. To je vsa resnica in niti vsa trma, ki jo premorem, bi mi ne prinesla nič drugega kot še več poškodb ali pa bi se pojavile prej, kot so se sicer. Poškodb in kreditov se nikoli nisem rešil.
Vsak, ki se giba, ima podobno zgodbo. Prave tekaške zgodbe se ne pišejo v doseženih časih, pač pa v doživetjih, ob katerih nam je uspelo priti na cilj.
Moje najlepše so se zgodile, ko sem bil v naravi, največkrat v gozdu, sam. Včasih tudi pozno ponoči, z lučko na glavi, velikokrat pozimi, marsikdaj v dežju.

Prave tekaške zgodbe se ne pišejo v doseženih časih, pač pa v doživetjih, ob katerih nam je uspelo priti na cilj. FOTO: Shutterstock
Prave tekaške zgodbe se ne pišejo v doseženih časih, pač pa v doživetjih, ob katerih nam je uspelo priti na cilj. FOTO: Shutterstock


Sprehod in tek v gozdu sta nekaj, kar se nam ne le zdi, da je dobro, ampak je zares dobro, in sta nekaj, kar si sami želimo in na kar nihče nima vpliva.

To je samo naše. Tudi tek je samo naš. Morda smo zaradi svojega teka lahko boljši tudi za druge. Ne tako, da bi jim povedali, da želimo biti dobri zanje, ampak ker smo se sposobni vesti tako, da nismo slabi za druge. Tudi zato je Ljubljanski maraton tista množica protestnikov, ki bi si jo želel v moji Ljubljani. Množica, ki ve, kaj hoče, in v kateri se je vsak za svoj protest odločil sam, ne pa da ga je kdo porabil za svoje cilje, kar se nam vsem prevečkrat zgodi. Tek je zdravilo proti neumnosti. Najprej proti svoji, seveda.

Ko ugotoviš, da na ta način protestiraš povsem po svoji volji, ker res tako želiš, potem lahko to tudi pokažeš, na protestu, ki se mu reče tek. Lahko tudi maraton. V Ljubljani bo letos tak protest na vrsti že petindvajsetič. Slovenci na ta način protestiramo že četrt stoletja. Zapisali smo že, da je maraton v Ljubljani preživel, ker si ga ni prisvojila nobena politična ali ekonomska opcija.
Mnogi, ki smo tekli ali tečemo, to počnemo tudi zato, ker vemo, kaj se človeku zgodi, ko se mora pokloniti kakšni politični ali ekonomski opciji.

Tekaška tehnika se pokvari, teči z zelo pripognjeno ali celo zlomljeno hrbtenico je težko. Če hodiš ali tečeš vzravnan, tudi dlje vidiš, mnogo preko le trenutne koristi. Lahko slišimo glasove ljudi, ki so nam blizu in ki nas imajo radi; spoznamo jih po tem, da bi za nas preplezali gore in za nas preskočili vsako cesto. Ker bi tudi mi sami od sebe to storili zanje. Takrat veš, da je tvoj tek vseeno lep in brez prevelikih napak, pa čeprav je čuden.

Četrt stoletja Ljubljanskega maratona je taka zgodba. Ker so ga ljudje počeli za ljudi, ki so si tega želeli. Tudi vse prave tekaške zgodbe v Ljubljani se nikoli niso pisale v doseženih časih, ampak v doživetjih, ob katerih je tekačem uspelo priti na cilj. Ta pa so se začela veliko prej kot na dan velikega teka. Tek je lep. Kdor teče, pa čeprav zgolj v mislih, zlo ne misli. Jesen je pravi čas tudi za zgolj tak začetek. Kot pri štiridesetih.

Komentarji: