Lampiči so najbolj olimpijska družina ali zakaj je Anamarija vedno nasmejana
Opazili ste, da se Anamarija Lampič smeje tudi, ko ne zmaguje, ali celo tudi, ko je daleč od pričakovanega rezultata. Ali celo takrat, ko vsi pričakujemo zlato medaljo v sprintu na tekaških smučeh, ona pa se niti v finale ne uvrsti.
Tistemu, ki ne pozna družine Lampič, gre to lahko tudi malce na živce. Taki časi so, da nam gre celo smeh lahko na živce. Seveda nam, nezadovoljnim nergačem, ne drugim.
Anamarija in Janez Lampič sta brat in sestra, ki sta že drugič na olimpijskih igrah. Smučarja tekača, ki bi morala biti kolesarja pravzaprav. Ampak o tem pozneje.
Poletni prizor v okolici Šinkovega turna
Kolesaril sem v poletni vročini in se spraševal o smiselnosti tega početja, saj se je temperatura dvignila čez trideset. In tam nekje okoli Šinkovega Turna, kjer je cesta lepa in speljana navzgor, prehitim čuden par. Brhka deklina svetlih las na tekaških rolkah na povodcu. Ne vem, kako se drugače reče temu izumu; tekačica na rolkah je imela okoli pasu zavezano vrv in za seboj vlekla kolesarja. Ta kolesar je bil predimenzoniran Janez Lampič, oče. Poznam ga že štirideset let. Nogi je imel na štangi in videti je bilo, da prav uživa v vleki oziroma vožnji. Takoj sem ju prepoznal; Anamarijo in Janeza Lampiča. Ona takrat še ni bila olimpijka, bila pa je odlična mladinska smučarska tekačica. Poletni treningi so za smučarje tekače najtežji.
Dohitel sem Janeza. Prepoznala sva se. »Veš, če gre prehitr, pa kr mau bremzam,« mi je razložil, ko sem vprašal, ali naj takoj pokličem socialno delavko ali gremo prej na pivo. Takega trpinčenja lastnega otroka ne vidiš vsak dan, sem bil poučen. Lampa, kot ga kličemo vse življenje, se je zarežal, kot se vedno, tudi ko je najtežje.
Še starejši prizor s kolesarske dirke nekje v okolici Novega mesta. Dirka se je trgala, kolesarji smo bili na elastiki, pulziranje src je bilo na višku, drug za drugim smo izgubljali stik za vodilnim Sandijem Papežem, ki se je odločil sam priti v cilj. Ampak mi se nismo dali. Z Anamarijinim očetom Janezom sva bila v isti ekipi. Bilo je treba nekaj storiti, Papeža ujeti in prehiteti. Da, prehiteti, ker Janez je bil v tistih predpotopnih časih kolesar Rogličevega kova.
Če ne bi staknil nesrečne poškodbe kolena, bi danes veljal za Rogličevega prednika. Tako kot mi, kolesarji, pravimo, da če bi bil Roglič spretnejši za balanco, bi bil Pogačarjev prednik. Tak je tudi humor Janeza Lampiča, ki ga malo starejši kolesarji poznamo kot največjega zabavljača v pelotonu. In to vseh časov. In bil je dober. Nekako ni šlo skupaj in zato nam je znal iti na živce. Tako kot danes Anamarija, njegova hči, ki se smeje tudi, ko zgubi olimpijski finale, na primer.
Naj se vrnem na tisto dirko. Res je bil full gas in vse je kazalo, da se bomo res klanjali Papežu v cilju. Še en poskus, še en strel v prazno, vedno bolj smo zaostajali tisti, ki smo še lahko lovili. In potem, ko pogled postane čisto zamegljen, ko se v sencah sliši samo še utrip srca, ko noge tako pečejo, da že vonjaš čevapčiče, ko je hrbet upognjen nižje od balance ..., je napetost na asfaltu pretrgala sirena rešilnega vozila! Mar je kdo padel? Zakaj rešilec zdaj, ko gre za vsak centimeter ceste? Je koga izdalo srce med lovom Papeža? In potem je rešilec pridrvel mimo vseh nas lovcev.
Ta rešilni avto je bil Janez Lampič Lampa, ki je oponašal zvok avtomobila prve pomoči na dirki! Ko smo mi umirali, se je on pretvarjal, da je rešilec. In nas je rešil, ujel je ubežnika in dirka se je umirila za nekaj kilometrov, spočili smo se, vmes smo ga hoteli škropiti z bidoni, da bi se ohladil, a si nismo upali, ker je bil Lampa le Lampič, eden izmed najboljših jugoslovanskih kolesarjev vseh časov. Po zmagah na dirkah sodi najverjetneje med pet kolesarjev v Sloveniji. Kolesarskih anakdot je res veliko in v najbolj smešnih je Lampa glavni igralec, to lahko potrdi vsak kolesar iz njegovih časov.
Lampa je kolesar iz najboljše jugoslovanske generacije, v kateri so bili še Bojan Ropret, Vinko Polončič, Primož Čerin, Marko Cuderman, Bojan Udovič, Bruno Bulič, Jure Pavlič, Sandi Papež ... Nastopil je na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, ko je imel le 21 let. Začuda ni zmagal, bil pa je v ekipi, ki je v moštveni vožnji na čas na sto kilometrov zasedla deveto mesto.
Smeh in hec iz dneva v dan
Resnega Lampiča nihče ni vajen. Še danes, ko se srečamo bivši kolesarji, moramo poslušati njegove štose, ker jih pač najbolje interpretira, nekatere posodablja, nekatere pa si izmisli spotoma. In če pogledamo še njegovo ženo Anko, potem je jasno, da bodo otroci tudi taki. Spomnim se dneva, ko je Janez predstavil svojo punco Anko. Vsi smo se spraševali, ali ima struno za humor. Če je ne bi imela, bi bilo po njej. No, na koncu smo ugotovili, da je pravzaprav ona vzrok za vse njegove radosti na kolesu. Radosti, da, ne kozlarije. Enkrat smo ga zasačili, da spi v kombiju, ki nas je peljal z dirke: »Lampa, a ti spiš?« Mirno je odgovoril: »Ma kje pa, samo oči počivam.« Spet drugič je nekdo drug zaspal, Janez pa ga je zbudil z besedami: »Vsi te hočejo zbuditi, ampak jaz jim ne pustim, tolk' da veš.«
Pravijo, da je dan, ko se ne smejiš, izgubljen dan. Anamariji vsekakor ni bilo lahko po včerajšnjem porazu. Redki so tisti športniki, ki poraz znajo gledati z zmagovalnimi očmi. Anamarija je bila pripravljena priznati, da je hotela največ, dobila pa tisto, kar si je tisti trenutek zaslužila. Smeh ni izginil, kar pomeni, da komaj čaka naslednje tekme.
