Poletov potep: Na Kofce in na štruklje

Za Tržičane so Kofce pravzaprav to, kar je za Ljubljančane Šmarna Gora, je pa res, da imajo na tem koncu Slovenije precej večjo izbiro hribov in gora, ki vsak konec tedna postanejo želja radovednih in navdušenih planincev, gorskih kolesarjev in rekreativcev.

Tokrat naju je pot v avtu peljala mimo nekdanje tovarne Peko v Tržiču, naprej skozi Dovžanovo sotesko in vasice Dolina, kjer sva parkirala jeklenega konjička, se opasala z nahrbtniki in začela gristi. No, z dekletom sva najprej zagrizla v malico, potem je sledil klanec, ki se iz te smeri napadanja in osvajanja orjaka po imenu Kofce, kar ni in ni končal.

Opis poti

Torej, zapeljemo se do vasice Dolina, nekje ob cesti, kjer je več kot dovolj prostora za parkiranje, pustimo avto in ne skrbimo, saj domačini niso rekreativni huligani ali kaj podobnega, torej bo vaš avto varen. Ob cesti napredujemo po klancu navzgor še nekaj metrov, vse dokler ne pridemo do označene poti na Kofce, ki se začne vzpenjati še v družbi kmetije in cvetočih bezgovih cvetov, nadaljuje pa ob potoku Kališnik, ki je na začetku poti tudi naš vodič. Ne bom se pretvarjal, začetni klanec za fizično slabše primerke, sam se štejem v to kategorijo, lahko predstavlja izjemno visoko oviro, zato hodite počasi, no, saj vam drugega ne preostane.

Približno 45 minut ali slabo uro se pot iz smeri vasi Dolina strmo vzpenja. Naša izhodiščna točka je na 750 metrih nadmorske višine, zato jo moramo do vrha premagati še enkrat toliko in zdi se, da v prvi uri hoje premagamo večino te razlike. Ko iz gozda po strmem klancu zagledate prečudovit travnik poln marjetic, ivanščic in tudi lilij, potem ste levji delež strmejše poti že odpravili. Na vrhu travniškega vzpona vas čaka prvi postanek, Zavetišče na Kalu, kjer se lahko olajšate in podprete in pred seboj zagledate tudi prelep pogled na Storžič in Stegovnik.

Pot se od tu naprej ne vzpenja več tako strmo, kot na začetku. Od prvega postanka dalje, je naš kažipot makadamska cesta, po kateri lahko brez bližnjic pridemo na Kofce, a je hoja malček daljša. "A je še daleč?," sem zadihan vprašal mladenko, ki je hodila nasproti, ta naju je kmalu pomirila, ko je dejala, da je do vrha še ena ura in da je za nama najtežji del. Makadamska cesta vam po približno petih minutah hoje od prvega postanka, ponudi tudi drugo rešitev v obliki levega odcepa in bolj razgibane poti na Kofce mimo kapelice in če ste pravi avanturisti, boste izkoristili odcep in se podali v gozd. Teh odcepov je kasneje še nekaj, tako da lahko poskusite tudi kasneje.

Če ste izbrali makadamsko pot, potem vas v zaključku čaka še nekaj malega sopihanja, približno 15 - 20 minut hoje v razmeroma strm klanec, vse dokler se pred vami ne pojavi lesena zapornica, ki služi temu, da kravice, osli in konji ne pobegnejo. No, pa zato, da se ravno vsak ne more pripeljati do koče na Kofcah. Ob pogledu na kočo je korak takoj hitrejši, želja po tem, da se obrnemo nazaj in uživamo v razgledu, je enostavno prevelika.

ni podpisa

Nagrada

Na mizi poleg naju je ena izmed pohodnic naročila borovničeve štruklje, midva sva naročila vse na ponudbi. Meni, kot adipoznemu mladeniču, so bili najbolj všeč čokoladni, njej, kot elegantni gospodični pa borovničevi. Popila sva še pivo, saj pravijo, da je odlično za hidracijo (strokovnega članka od tega stavka dalje nisem prebral, sem bil zadovoljen z dotedanjo razlago), in se olajšala za 15 evrov. Na vrhu tokrat ni bilo pretiranega števila gorskih kolesarjev, ki jim sicer Kofce predstavljajo lep izziv, tega pa je na tej povezavi že opisala tudi naša novinarka Špela Prelc.

Gremo na Kofce za vikend!

p.s.: če vam Kofce niso bile dovolj, lahko pot nadaljujete proti Velikemu Vrhu, še urico in petnajst minut boste potrebovali od koče.