Šest prijateljev vkup kolesari
V Poletu na kisiku smo začeli pisati novo zgodbico, v kateri ima varnost na kolesu glavno vlogo. Stransko vlogo ima še vedno užitek na kolesu, drugi igralci pa so: trening, tekmovanje, napredovanje …
Upam, da se ste brali prejšnji članek. Polet je dal idejo, da bi si organizirali skupine po največ in najmanj šest kolesarjev. Šest, nič več, nič manj!
Kaj je strup za ego?
Ne znam si predstavljati povprečnega slovenskega rekreativca na startu Franje, ki bi se bil pripravljen podrediti petim prijateljem. Zakaj ne? Zato ker je ego povprečnega slovenskega rekreativca napihnjen kakor njegov osembarski klinčer. Torej, ravno prav, da mu ego ne dovoljuje sodelovati v moštveni vožnji, na Prijateljski dirki, kot smo to početje tudi poimenovali. Ego je močan motivator in sovražnik našega kolesarjenja hkrati. Priznati je treba, da se večini rekreativcem zmeša, ko si pripnejo tekmovalno številko na žep majice. Ko zagledajo klanec, bi se strgali tudi iz titanove verige. Ko zagledajo soseda, prijatelja ali kogar koli pravzaprav, ki je pred njim, ga hočejo prehiteti … Če se ne prepoznate kot egomanijak na specialki, potem vas na Franjo niti ne vleče, vam sploh ne pride na misel, da bi se je udeležili, da bi tvegali v gneči, da bi ogrozili svoje kolo, da bi …
Poznam recept, kako potlačiti ta ego oziroma kako ga pozdraviti za vedno. Recept gre tako: Polet na kisiku se je ravno zato odločil, da vam bo že pozimi začel utrujati o Franji, ki bo na sporedu juhuhu mesecev naprej. Zakaj? Zato da boste v glavah preklopili na »ego off«. Zato da boste postali boljši kolesar, da se boste varneje počutili vsakič, ko boste šli na kolo. Nič nimamo proti velikim, ogromnim skupinam, društvom, klubom, ki se redno srečujejo večkrat na teden in se peljejo na turo. Nič, popolnoma nič, oziroma še podpiramo jih, vendar zdaj drugače. Organizirajte se, še vedno se srečujte na istem kraju, vendar, lepo vas prosim, ne podajte se na cesto v veliki skupini. Razporedite se v skupine po šest kolesarjev.
Gremo mi po šest
V prejšnji številki smo pisali, zakaj ravno šest in ne štiri, pet ali osem … Razporedite se v skupine po šest kolesarjev. Kako naj ta izbor poteka? Več možnosti je: prva je, da se zbere šest najboljših kolesarskih prijateljev, ki najraje skupaj kolesarijo. In kaj, če nas je sedem? Se oproščamo, ampak rekli smo šest. Druga možnost je, da se jih zbere šest približno enakovrednih po moči, hitrosti in motivaciji, tretja je, da se zbere šest kolesarjev, ki so si povsem različni, a bi skozi skupne kilometre radi postali enaki, četrta je, da se zbere skupina, ki se hoče naučiti vožnje v skupini … Veliko različnih motivov je, moj najljubši je najbolj čudaški.
Okoli sebe bi rad imel pet najlepših kolesarjev, ki bi bolj kakor v hitrosti uživali v pogovorih o novostih v kolesarskem svetu, o cestah, ki jih še nismo prekolesarili, o najnovejših čeladah, ki stanejo manj kot sto evrov, o novi natakarici v Tonkini koči, o enotnih dresih, do pičice enakih, in o kolesih, ki bolj ustrezajo načinu vožnje in ne denarnici. Bom našel pet enako mislečih kolesarjev? Najdem jih deset, ni težav, vendar se bomo videli zgolj na startu in v cilju ture. Vmes bo šesterica kolesarila po svoje. Torej, če bomo že na začetku sezone začeli v skupinicah, bomo komaj čakali na Franjo, to vam lahko zagotovim. Naša skupina na Gorenjskem je to počela prejšnje poletje in jesen in bili smo enotnega mnenja, da je odločitev prava. Taka skupina je ravno prav obvladljiva, v taki skupini se počutimo bolj varne, bolj hitre, in še vedno ostane prostora za »ego filanje«. Mi smo se razdelili po jakostnih skupinah. Torej, šest približno enako dobrih skupaj. Tako je bilo lansko sezono, letos se bomo organizirali tako, da bomo približno enako stari in enako dobri. Približno enako stari pomeni, da spadamo v enako starostno kategorijo, kot so razdeljene na Franji. Če ne bo šlo, pa nič hudega, ker bomo šli na Franjo prijateljsko dirkat in ne postavljat osebnih rekordov. Osebne rekorde bomo šli postavljat na kronometrsko Franjo!
Od kronometra do pameti
Opala … in že smo pri dirki. Končno. Organizatorji Franje so dobili genialno idejo in nam ponudili posamično vožnjo na čas, kronometer, uro resnice. Polet na kisiku pa bo šel še malo naprej in vas poskušal prepričati, da si klasično Franjo vzamete za Prijateljsko dirko, vožnjo na čas pa za podiranje lastnih rekordov. Ali ni to krasna ideja? Nekaj je v ozadju? Seveda, »kolesarji iz ozadja« predlagamo, da bi varnost postala prva skrb vseh, ki smo na kolesu. Moje osebno mnenje je, da moramo biti kolesarji pametnejši od organizatorjev po vsem svetu, ne samo naših. Pametnejši pomeni, da moramo biti toliko ozaveščeni, da vemo, da se rekreativnega kolesarja ne sme pošiljati dirkat v gnečo večsto- ali tisočglavih čelad! Če se bomo varno vozili pred lastnim pragom, se bomo tudi na prireditvah, kot je Franja. Zakaj ne bi bilo drugače, oziroma pametneje, kot pa to naredijo tisti, ki od tega živijo in v nas vidijo prej startnino kot pa ljubitelje kolesarjenja.
Pred ciljem besed in pred startom sezone
Kmalu bodo tu dnevi, ko bomo spet zavzeli asfaltne ceste, vendar že danes začnite razmišljati, s katero peterko bi najraje letos kolesarili. Odložite revijo, natočite si cedevito in premislite, s kom bi se letos najraje lotili sezone in s kom bi se najraje pojavili na startu Franje. Mogoče bi radi presenetili prijatelja ali celo prijateljico, ki si že nekaj let želi prekolesariti Franjo, a ga vedno zmoti pomanjkanje časa, motivacije, treninga, mogoče ga je samo strah gneče, mogoče samo drhti pred sto šestdesetimi kilometri. Lepo bi bilo, če bi se zbrali prijatelji in s skupnimi močmi do cilja pripeljali nekoga, ki sam tega ne bi zmogel. Vmes so lahko trije izkušeni in trije neizkušeni. Lahko je le en izkušen … Mogoče bi radi izbrali moštvo, ki bi ga na Franji »žgalo« vse do rekorda, saj je za vas pomemben le vaš osebni neto in ne bruto čas in obratno ter seveda le rekord, ki ga boste vi imeli v dnevniku. Kaj če bi že danes naročili šest povsem enakih dresov, na katerih bi pisalo na primer: Franja mi daje kisik! Ne pozabite, da morajo biti tudi nogavice, rokavice, očala in čelade enaki. Bi se zbrale samo ženske ali samo upokojenci, stari nad sedemdeset let? Bi se zbrali študenti, ki pavzirajo, ali sveži diplomiranci? Mogoče bi bilo lepo videti bivše tekmovalce na enem kraju in v eni ekipi? Če ste spili cedevito, vzemite telefon in pokličite vseh pet, ki bi jih radi imeli v moštvu. Na Vimeu ali Youtubu vtipkajte Gentlemen's race in ogledali si boste nekaj prekrasnih motivacijskih filmčkov, mogoče boste šele takrat razumeli, kaj vam hočem povedati …
Tudi za partizane na kolesu
Ne, ne bomo pozabili na borbene duhove. V naslednjih številkah bomo pisali tudi o dirki na Franji, vendar ne o tistih 156 kilometrih, ki jih bomo vozili v nedeljo, ampak o kronometru. Poskušali vas bomo spodbuditi k nastopu, poskušali vas bomo motivirati za uro resnice, eno najtežjih športnih disciplin nasploh. Zakaj? Zato ker je varneje kakor dirkati čez Poljansko dolino po Nemški cesti in … In ne le zato, ker je varneje, ampak ker je tudi bolj zanimivo!
Foto: Shutterstock, Rapha
