Od leta 2007 se vozim na elektriko
Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal Andrej Pečjak, direktor Inštituta Metron in nesporno eden izmed pionirjev električnih pogonskih sistemov v Sloveniji.
Odpri galerijo
Andrej Pečjak. FOTO: Mavric Pivk
Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal Andrej Pečjak, direktor Inštituta Metron in nesporno eden izmed pionirjev električnih pogonskih sistemov v Sloveniji.
Leta 1976 za motor in leto pozneje še za avto. Prvi avto je bil fičko, in ker je bil zanič, sem po nekaj mesecih presedlal na starega hrošča. S tem sva se z ženo vozila še do leta 1984, doživel je tudi več predelav in na koncu ni bil več podoben hrošču, ampak mercedesu.
Audi 100, potem pa porsche 924, ki je bil pri nas od 1986 do 2006 in ga še vedno vozi naš prijatelj iz alpinističnega odseka. Prvi hibrid je bil Toyotin prius leta 2005, prvi pravi električni avto pa renault E espace, ki smo ga predelali leta 2007. Danes imamo v širši družini cel kup električnih vozil, vsak vzame tistega, ki mu ustreza glede na pot, ki jo bo opravil, in glede na prostor, ki ga potrebuje. Načrtujemo in usklajujemo prevoze, da se ne zgodi, da nekdo, ki se sam pelje v službo 20 kilometrov daleč, vzame enoprostorca s 700 kilometri dosega. Na neki način delimo prevoze, nobenega avta nimam za svojega.
Za zdaj kaže, da bo prihodnost sinhronski električni motor s trajnimi magneti.
Dizel je postal tako kompliciran, da bo pojedel samega sebe. Vbrizgalni in izpušni sitem sta kompleksna in pokvarljiva … In ko se začnejo kopičiti stroški, postane avto ničvreden. To bo dizel pokopalo še pred okoljskimi problemi. Boste videli, ko bodo sedanji novi dizli stari nekaj let in garancija ne bo več veljala ...
Nobenemu, vsaj nekaj časa bodo priključni hibridi še čisto dobra rešitev za tiste, ki se vozijo na daljše razdalje ali pa imajo v družini le en avto za vse poti.
Od leta 2007 se vozimo (sodelavci Inštituta Metron, op. p.) na elektriko in od 2012 samo na elektriko, ki jo večinoma proizvedemo s fotovoltaiko in to tudi shranjujemo v zalogovnikih, da je na voljo ob slabem vremenu, ko ni sonca. Tako da pri nas o izpustih ne govorimo več, doseg pa je zelo pomemben – vsaj pri večjih vozilih za dolge poti.
Že iz do zdaj povedanega je jasno, da električnega.
Ne, ker je povsem zanič. V državah, v katerih je javni prevoz dober, pa ga seveda uporabljam.
Le za rekreacijo. Kjer mi živimo, po dolini čez teden drvijo kolone tovornjakov s peskom in bi bila vožnja po vsakdanjih opravkih samomor. Uporabljam pa električni skiro, kadar imam opravke v Ljubljani in avtomobil pustim kje na obrobju.
Lani v Avstriji z avtovlakom.
Ni preprostih rešitev, prometno smo se v zadnjih 20 letih zavozlali. Rešitve so le kompleksne, vključno z ureditvijo javnega prevoza (pa ne smrdljivih avtobusov), prenosom tovora na železnico in decentralizacijo delovnih mest.
Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?
Leta 1976 za motor in leto pozneje še za avto. Prvi avto je bil fičko, in ker je bil zanič, sem po nekaj mesecih presedlal na starega hrošča. S tem sva se z ženo vozila še do leta 1984, doživel je tudi več predelav in na koncu ni bil več podoben hrošču, ampak mercedesu.
»Dizel je postal tako kompliciran, da bo pojedel samega sebe.«
Potem so se zvrstili … Danes vozite?
Audi 100, potem pa porsche 924, ki je bil pri nas od 1986 do 2006 in ga še vedno vozi naš prijatelj iz alpinističnega odseka. Prvi hibrid je bil Toyotin prius leta 2005, prvi pravi električni avto pa renault E espace, ki smo ga predelali leta 2007. Danes imamo v širši družini cel kup električnih vozil, vsak vzame tistega, ki mu ustreza glede na pot, ki jo bo opravil, in glede na prostor, ki ga potrebuje. Načrtujemo in usklajujemo prevoze, da se ne zgodi, da nekdo, ki se sam pelje v službo 20 kilometrov daleč, vzame enoprostorca s 700 kilometri dosega. Na neki način delimo prevoze, nobenega avta nimam za svojega.
Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila?
Za zdaj kaže, da bo prihodnost sinhronski električni motor s trajnimi magneti.
Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?
Dizel je postal tako kompliciran, da bo pojedel samega sebe. Vbrizgalni in izpušni sitem sta kompleksna in pokvarljiva … In ko se začnejo kopičiti stroški, postane avto ničvreden. To bo dizel pokopalo še pred okoljskimi problemi. Boste videli, ko bodo sedanji novi dizli stari nekaj let in garancija ne bo več veljala ...
Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?
Nobenemu, vsaj nekaj časa bodo priključni hibridi še čisto dobra rešitev za tiste, ki se vozijo na daljše razdalje ali pa imajo v družini le en avto za vse poti.
Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?
Od leta 2007 se vozimo (sodelavci Inštituta Metron, op. p.) na elektriko in od 2012 samo na elektriko, ki jo večinoma proizvedemo s fotovoltaiko in to tudi shranjujemo v zalogovnikih, da je na voljo ob slabem vremenu, ko ni sonca. Tako da pri nas o izpustih ne govorimo več, doseg pa je zelo pomemben – vsaj pri večjih vozilih za dolge poti.
Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?
Že iz do zdaj povedanega je jasno, da električnega.
Uporabljate javni prevoz?
Ne, ker je povsem zanič. V državah, v katerih je javni prevoz dober, pa ga seveda uporabljam.
Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?
Le za rekreacijo. Kjer mi živimo, po dolini čez teden drvijo kolone tovornjakov s peskom in bi bila vožnja po vsakdanjih opravkih samomor. Uporabljam pa električni skiro, kadar imam opravke v Ljubljani in avtomobil pustim kje na obrobju.
Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?
Lani v Avstriji z avtovlakom.
Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu? Kakšne rešitve predlagate?
Ni preprostih rešitev, prometno smo se v zadnjih 20 letih zavozlali. Rešitve so le kompleksne, vključno z ureditvijo javnega prevoza (pa ne smrdljivih avtobusov), prenosom tovora na železnico in decentralizacijo delovnih mest.
