Volvo XC 40 D4 AWD A R design

XC 40 je prvi Volvov izdelek  s kompkatne konstrukcijske osnove in dejstvo, da gre za športnega terenca, seveda kaže, kako zelo se tudi švedski proizvajalec usmerja na ta del trga. Kot tretji SUV te znamke deluje več kot prepoznavno in pritegne marsikateri pogled. Kaj pa prinaša njegova vsebina?

Seveda se v XC 40 preprosto vstopa in v njem visoko sedi. Sprednja sedeža sta odličnam, tako da tudi po nekajurni vožnji ne izstopimo utrujeni. Nasploh je počutje za volanom zelo dobro, slog je zdaj že skoraj domač, oblikovna novost je vzdolžno vdolbljen pas s posebnim vzorcem. Morda je kak element izdelan iz manj prestižnega materiala kot v večjih modelih znamke, se pa zato novinec odkupi s kako praktično domislico, kot je majhen smetnjak v sredinskem tunelu, ki ga lahko iztaknemo in nekje izpraznimo, ali pa še bolj odprtina v vratih, kamor lahko postavimo tudi širšo steklenico s pijačo. Nič novega ne bomo povedali z ugotovitvijo, da je večfunkcijski zaslon na dotik slogovno lepo izdelan, da se na njem hitro znajdemo in da se odziva že na lahne dotike. Se pa na njem tako kot na vsakem sčasoma poznajo prstni odtisi, a za njihovo brisanje smo v predalniku našli posebno krpico.



Zadaj je kar ugodno prostorno za dva, na sredini je namreč zajeten tunel, tam se bo stisnil le kdo manjši. So pa naslonjala precej pokončna in bi se prilegla možnost nastavljanja. Prtljažnik v osnovi sprejme 460 litrov, kar prostoren je, pričakovano lepo urejen, tudi s kako svežo domislico za preprosto pregrajevanje ali pospravljanje prtljažnega pokrivala v dvojno dno. Povečuje se s podiranjem zadnje klopi v povsem ravno površino, je pa naslonjalo deljivo le v razmerju 60/40 in sredinska odprtina za daljše predmete ni zelo velika.

Na magistralnih cestah je XC 40 prijeten prevoznik, bolj lahkotno kot večja SUV-a deluje v ovinkih. Gibkost se zdi ena njegovih največjih odlik. Vzmetenje je bilo v opremi R design bolj športno, za moj okus posebno pri počasnejši vožnji za odtenek trdo, a te stvari je s pnevmatikami vred mogoče izbrati tudi drugače. Pod motornim pokrovom je bil tokrat najmočnejši dizel, in sicer dvolitrski štirivaljnik z močjo 140 kW (190 KM), povezan s štirikolesnim pogonom. Menjalnik je vselej samodejni z osmimi stopnjami. Njegova ročica je umetelno oblikovana, skoraj majcena palčka, a zelo kratkih gibov po programih se morate kar malce navaditi, uvodoma sem s tem malo lovil. XC 40 bomo glede na mere – 4,4 metra – verjetno precej videvali v mestih. Tam se v zgoščenem prometu pri speljevanju motor malce oglasi, kljub doslednemu delovanju sistema start-stop med testom poraba vsaj po računalniku ni bila ravno ugodna, okoli osmih litrov se je vrtela. Zelo zmogljiv, miren in bolj varčen je pač ta dizelski predstavnik, ko se peljete bolj tekoče in hitreje. Ne nazadnje tudi zelo dobro pospeši, hitro je na merilniku 150 ali 160 km/h in morate spustiti plin. Povprečna poraba se je na avtocesti vrtela okoli sedmih litrov in na magistralni okoli šestih litrov. Nismo ga silili na kak teren, ampak med voznimi programi so tudi rešitve za lažjo vožnjo na slabših podlagah, nedvomno pa mu bo v tem primeru koristilo, da je od tal dvignjen kar konkretnih 21 cm.



XC 40 je nedvomno všečen predstavnik zdaj že polnokrvnega tržnega segmenta, posebno s kako domiselno rešitvijo v notranjosti. Seveda testni primerek predstavlja bolj ali manj vrh ponudbe, kar ni prav poceni. V njem je velik nabor zelo koristnih asistenčnih sistemov, ki bi si jih vselej želel v opremi, zanimivo pa bi ga bilo preskusiti še s kakim motorjem druge vrste, nekoč tudi v elektrificirani izvedbi.