»Za take poskuse ni soglasja in privoljenja«
Svoje mnenje o kontroverznem eksperimentu kitajskega znanstvenika je podal slovenski strokovnjak.
Odpri galerijo
Prof. Dr. Radovan Komel FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Poseg sodi na področje genskega zdravljenja, ki ga poznamo v dveh oblikah: gensko zdravljenje telesnih celic pri odraslih (somatsko gensko zdravljenje) in zarodno (embrionalno) gensko zdravljenje. V obeh primerih se poškodovani oziroma okvarjeni geni, ki so vzrok za določene genske bolezni in okvare, zamenjajo z normalnimi. Medtem ko pri poskusih in klinični uporabi somatskega genskega zdravljenja načeloma ni zadržkov, saj je poseg osredotočen na telesne celice določenega organa, zato ne prizadeva telesnih celic drugih tkiv in organov in se ne prenaša na potomce, so v večini držav, tudi na Kitajskem, poskusi embrionalnega genskega zdravljenja prepovedani. Pri embrionalnem genskem zdravljenju gre namreč za poseg v matične celice zgodnjega zarodka (embrionalne matične celice, iz katerih nastanejo vse vrste celic tkiv in organov), kar pomeni, da se bo sprememba, ki jo uvedemo, med razvojem zarodka in nato pri odrasli osebi odrazila v vseh celicah organizma in se tudi prenesla na potomce.
Razloga za prepoved embrionalnega genskega zdravljenja sta dva. Prvi je, da tehnologija še ni dovolj razvita in preverjena, da bi bil poseg popolnoma varen. S tehnologijo CRISPR-Cas9, ki je bila odkrita leta 2012 in omogoča razmeroma natančno izrezovanje okvarjenih genov ali celo samo okvarjenih delov genov in njihovo nadomeščanje z neokvarjenimi genskimi vključki, je bil na tem področju sicer dosežen velik preboj, vendar v začetku neopazne mikropoškodbe ali celo nenatančno zadevanje cilja zunaj območja poškodbe v nekaterih celicah niti pri tej tehnologiji za zdaj niso izključeni, kar se lahko pri odrasli osebi ali njenem potomstvu sčasoma pokaže s pojavom degenerativne ali metabolne motnje in celo raka.
Omenjena tehnologija sicer veliko obeta, saj bi v primeru stoodstotne zanesljivosti lahko zagotovila najuspešnejši način zdravljenja genskih bolezni in okvar, vendar je še vedno v razvoju. Drugi razlog je etične narave. Preurejanje genoma z učinkovitimi tehnikami, med katerimi, kot rečeno, tehnologija CRISPR-Cas9 zavzema prvo mesto, namreč na široko odpira vrata načrtnemu spreminjanju človekovih lastnosti, od lepotnih (višina rasti, barva oči in las in podobno) do bolj zapletenih, kot je intelektualna sposobnost – kar posledično lahko privede do načrtovanja in uresničevanja »višjevrednih« ali po drugi strani namensko usmerjenih in podrejenih skupin oziroma ras ljudi. V tem pogledu v razvitih družbah, ki take znanstveno-tehnološke zmožnosti imajo, za take poskuse trenutno ni soglasja in privoljenja.
V številnih laboratorijih po vsem svetu sicer potekajo raziskave embrionalnih matičnih celic, ki jih pridobimo iz rezervnih zarodkov iz postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo in bi bili sicer zavrženi, vendar največ za obdobje njihovega razvoja 14 dni in s prepovedjo uporabe v namene reprodukcije. Prof. He Jiankui bi moral upoštevati podobno zakonodajo, ki obstaja tudi na Kitajskem, poleg tega pa svojega sporočila ni znal potrditi z relevantnimi odgovori na vprašanja, ki so mu jih na konferenci postavili znanstveni kolegi. Precej zmeden vtis pušča njegov opis študije, ki pove, da je vanjo vključil osem parov, pri katerih je bil oče okužen z virusom hiv, mati pa ne, kaj pa je nato storil, da zarodki omenjenih parov niso več občutljivi za okužbo s hivom, pa ni povedal oziroma ustrezno razložil.
PREBERITE ŠE: Genetika minus gen = etika
Razloga za prepoved embrionalnega genskega zdravljenja sta dva. Prvi je, da tehnologija še ni dovolj razvita in preverjena, da bi bil poseg popolnoma varen. S tehnologijo CRISPR-Cas9, ki je bila odkrita leta 2012 in omogoča razmeroma natančno izrezovanje okvarjenih genov ali celo samo okvarjenih delov genov in njihovo nadomeščanje z neokvarjenimi genskimi vključki, je bil na tem področju sicer dosežen velik preboj, vendar v začetku neopazne mikropoškodbe ali celo nenatančno zadevanje cilja zunaj območja poškodbe v nekaterih celicah niti pri tej tehnologiji za zdaj niso izključeni, kar se lahko pri odrasli osebi ali njenem potomstvu sčasoma pokaže s pojavom degenerativne ali metabolne motnje in celo raka.
Omenjena tehnologija sicer veliko obeta, saj bi v primeru stoodstotne zanesljivosti lahko zagotovila najuspešnejši način zdravljenja genskih bolezni in okvar, vendar je še vedno v razvoju. Drugi razlog je etične narave. Preurejanje genoma z učinkovitimi tehnikami, med katerimi, kot rečeno, tehnologija CRISPR-Cas9 zavzema prvo mesto, namreč na široko odpira vrata načrtnemu spreminjanju človekovih lastnosti, od lepotnih (višina rasti, barva oči in las in podobno) do bolj zapletenih, kot je intelektualna sposobnost – kar posledično lahko privede do načrtovanja in uresničevanja »višjevrednih« ali po drugi strani namensko usmerjenih in podrejenih skupin oziroma ras ljudi. V tem pogledu v razvitih družbah, ki take znanstveno-tehnološke zmožnosti imajo, za take poskuse trenutno ni soglasja in privoljenja.
V številnih laboratorijih po vsem svetu sicer potekajo raziskave embrionalnih matičnih celic, ki jih pridobimo iz rezervnih zarodkov iz postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo in bi bili sicer zavrženi, vendar največ za obdobje njihovega razvoja 14 dni in s prepovedjo uporabe v namene reprodukcije. Prof. He Jiankui bi moral upoštevati podobno zakonodajo, ki obstaja tudi na Kitajskem, poleg tega pa svojega sporočila ni znal potrditi z relevantnimi odgovori na vprašanja, ki so mu jih na konferenci postavili znanstveni kolegi. Precej zmeden vtis pušča njegov opis študije, ki pove, da je vanjo vključil osem parov, pri katerih je bil oče okužen z virusom hiv, mati pa ne, kaj pa je nato storil, da zarodki omenjenih parov niso več občutljivi za okužbo s hivom, pa ni povedal oziroma ustrezno razložil.
