Rešilna bilka v črnem humorju
Franco Juri je v prelomnih časih nastajanja slovenske države na svoj slikoviti način »pisal« vsakodnevne komentarje takratnega dogajanja.
Odpri galerijo
Franco Juri je direktor Pomorskega muzeja Slovenije v Piranu.
FOTO: Jure Eržen/Delo
Karikatura je bila v Delu vedno cenjena oblika svojevrstnega komentiranja in pogleda na dnevnopolitične dogodke. Delo je v svoji dolgoletni in bogati zgodovini nekaj časa objavljalo karikature znanih svetovnih karikaturistov, sčasoma pa se je uradništvo čedalje bolj obračalo k domačim, »hišnim karikaturistom« Milanu Mavru, Francu Juriju in Marku Kočevarju. V najbolj dramatičnih časih nastajanja nove slovenske države bralci Dela gotovo niso mogli prezreti dnevnih satiričnih komentarjev mladega karikaturista iz Kopra Franca Jurija. Njegovo videnje dogajanja v izdihljajih Jugoslavije in nastajanja Slovenije je za marsikaterega bralca Dela še vedno nepozabno.
Obdobje mojega dnevnega satiričnega upodabljanja tranzicije v demokracijo, jugoslovanskega kaosa in slovenske osamosvojitve je bilo specifično. Podoben je bil tudi moj status; neprofesionalni poslanec prvega demokratično izvoljenega parlamenta, asistent na filozofski fakulteti in satirični karikaturist Dela. Nekateri so mi zato očitali nekakšen »konflikt interesov« in tudi privilegij, da sem iz prve roke ter v soočenju z realno politiko črpal motive in navdih. In res, kljub dramatičnosti in patetičnosti trenutka je bilo tudi zabavno. Karikature so nastajale kot dnevni komentar, teme so bile večinoma usklajene z glavnim urednikom, njihova interpretacija pa je bila izključno moja.
Milošević, Tuđman, Kučan, Drnovšek, Janša, Peterle, Bavčar, De Michelis, Clinton, Bush, Sadam, papež Janez Pavel II., Jelcin … vsi so bili politično in medijsko izpostavljeni, navdihujoči, v dobrem in slabem. Po 30 letih je za politično satiro navdihujoč in za demokracijo skrb vzbujajoč ostal le eden od naštetih …
Kot človek, libertarec, poslanec, politični opazovalec in satirični karikaturist, bi zlahka zašel v globoko eksistencialno krizo – če se ne bi oprijel, tako kot počnejo nekateri zdravniki v najhujših trenutkih, rešilne bilke črnega humorja (nikoli pa ne cinizma!) – ko so spregovorili nacionalizmi, novi fašizmi in orožje. Pravijo, da satirične karikaturiste večkrat navdihuje nekakšen šesti čut, da kot žival zaznavajo potres, preden se zgodi … Tudi ko gledam svoje karikature iz let 1989, 1990 … te, žal, že napovedujejo klanje. Ideologije in liki, ki so takrat vodili igro pri razpadanju večnacionalne Jugoslavije in uživali pri rožljanju z orožjem, so bile groteskne uniformirane figure, za katere je bil možen le črni humor. Dogajala se je Zgodovina in v tem kontekstu je bil za novinarje in karikaturiste zanimiv vsak dan. Nimam preferenc in obžalujem, da je »črni humor« spremljal moje karikature tako dolgo. Še bolj pa, da se nekateri politiki niso iz tega ničesar naučili in še zdaj lahkotno govorijo o državljanski vojni ali o prepovedi stranke, s katero se ne strinjajo.
Seveda je pomagalo, a kot sem že pojasnil na začetku, so mi mnogi to zamerili. Vedeli so, da jih opazujem tudi z zornega kota satire. Nekateri so bili sicer počaščeni, če so se našli v mojih karikaturah na prvi strani Dela, drugi so mi žugali. Iz tistega obdobja je največ anonimk z zmerljivkami in tudi grožnjami. Mnoge ni motilo le, da sem svobodomislec, ki ostaja skeptičen do takrat prevladujoče nacionalistične retorike, motilo jih je, da nisem »pravi Slovenec«.
Marsikaj so mi nekateri poslanci in politiki, pretežno z desne, očitali, še najmanj za karikature. Saj sem kot levičarski liberalec nacionaliste in klerikalce motil, čim sem spregovoril in izrazil svoje nekonformistično mnenje. Ostaja pa spomin na moč in »spornost« mojih karikatur pri mojem spodletelem imenovanju za veleposlanika v Argentini. Takrat je menda slovensko-argentinska desnica predsedniku Menemu pokazala eno izmed karikatur o papežu, ki ga intervjuja Miša Molk. Agrema je zato po tem tako zamujal, da sem na koncu pristal v Madridu.
Spomnim se intenzivnosti tistega obdobja. Kot poslanec sem bil za plebiscit in tudi za osamosvojitev, a le, ker sem zaznaval, da z demokratizacijo v Jugoslaviji, kjer je prevladoval Miloševićev uporabni velikosrbski nacionalizem, ne bo nič. Osamosvajanje sem vedno razumel kot edino možno opcijo, da ubranimo nekatere temeljne demokratične dosežke in človekove pravice. Etnična ali nacionalna država me nista navduševali, a verjel sem, da bomo Slovenijo usmerili pravilno, ne nacionalistično.
Pri razglasitvi neodvisnosti me ni bilo, ker nisem odobraval zame preveč vojaške ikonografije in zaradi grobega načina, kako so postavili mejo s Hrvaško v Istri. Predsednik Milan Kučan je takrat vsem pokazal, kaj pomeni biti demokrat; z mano se ni strinjal, a je moje stališče spoštoval. Drugi pa se še zdaj ukvarjajo z mojo kavico pred morjem v Kopru …Danes ugotavljam tudi, da sem bil nadzorovan, prej od jugoslovanske, nato od neodvisne slovenske obveščevalne službe. Zabavno, ni kaj!
Moči satirične karikature smo se morda spet zavedeli po tragičnih atentatih proti karikaturistom Charlie Hebdoja v Parizu. Satirična karikatura, zlasti ko je svobodoljubna in nekompromisna, moti vse fundamentaliste, od islamističnih do krščansko klerikalnih. Tudi sam sem bil v času svojega »freelancerstva« izrinjen kot moteč iz nekaterih medijev, s katerimi sem sodeloval, zaradi pritiskov oglaševalcev oziroma politike. Moč dobre satirične karikature izhaja iz neposrednosti, karikaturi se ni treba izraziti prek politične korektnosti, vedno gre čez rob. A tudi pri tem je treba upoštevati nekaj norm in temeljno etiko; naj se nikoli ne znaša nad šibkejšimi, naj ne bo izključujoča, rasistična, seksistična in ksenofobična. Nesramna naj bo do oblasti in oblastnikov, ki se nad šibkejšimi izživljajo ali manipulirajo s svojo hipokrizijo. Čez slabi dve leti se bom upokojil, satirično karikaturo pa želim ustvarjati, dokler mi bodo vid, roka in um to dovolili. Upam le, da drugih dovoljenj ne bomo potrebovali.
Kot karikaturist Dela ste gotovo bili ena od »blagovnih znamk« največjega slovenskega časopisa v najbolj dramatičnih časih sodobne slovenske zgodovine. Kako je potekalo izbiranje teme za osrednjo karikaturo na naslovnici? Ste si teme spomnili sami ali v sodelovanju z uredništvom?
Obdobje mojega dnevnega satiričnega upodabljanja tranzicije v demokracijo, jugoslovanskega kaosa in slovenske osamosvojitve je bilo specifično. Podoben je bil tudi moj status; neprofesionalni poslanec prvega demokratično izvoljenega parlamenta, asistent na filozofski fakulteti in satirični karikaturist Dela. Nekateri so mi zato očitali nekakšen »konflikt interesov« in tudi privilegij, da sem iz prve roke ter v soočenju z realno politiko črpal motive in navdih. In res, kljub dramatičnosti in patetičnosti trenutka je bilo tudi zabavno. Karikature so nastajale kot dnevni komentar, teme so bile večinoma usklajene z glavnim urednikom, njihova interpretacija pa je bila izključno moja.
Na vaših karikaturah se je znašlo veliko slovenskih, jugoslovanskih in svetovnih politikov in državnikov. Kdo so bili vaši favoriti? Koga izmed slovenskih ali jugoslovanskih politikov ste najraje risali in zakaj?
Milošević, Tuđman, Kučan, Drnovšek, Janša, Peterle, Bavčar, De Michelis, Clinton, Bush, Sadam, papež Janez Pavel II., Jelcin … vsi so bili politično in medijsko izpostavljeni, navdihujoči, v dobrem in slabem. Po 30 letih je za politično satiro navdihujoč in za demokracijo skrb vzbujajoč ostal le eden od naštetih …
Kateri dogodki iz tistega časa so se vam najbolj ohranili v spominu in so bili s stališča karikaturista tudi najzanimivejši?
Kot človek, libertarec, poslanec, politični opazovalec in satirični karikaturist, bi zlahka zašel v globoko eksistencialno krizo – če se ne bi oprijel, tako kot počnejo nekateri zdravniki v najhujših trenutkih, rešilne bilke črnega humorja (nikoli pa ne cinizma!) – ko so spregovorili nacionalizmi, novi fašizmi in orožje. Pravijo, da satirične karikaturiste večkrat navdihuje nekakšen šesti čut, da kot žival zaznavajo potres, preden se zgodi … Tudi ko gledam svoje karikature iz let 1989, 1990 … te, žal, že napovedujejo klanje. Ideologije in liki, ki so takrat vodili igro pri razpadanju večnacionalne Jugoslavije in uživali pri rožljanju z orožjem, so bile groteskne uniformirane figure, za katere je bil možen le črni humor. Dogajala se je Zgodovina in v tem kontekstu je bil za novinarje in karikaturiste zanimiv vsak dan. Nimam preferenc in obžalujem, da je »črni humor« spremljal moje karikature tako dolgo. Še bolj pa, da se nekateri politiki niso iz tega ničesar naučili in še zdaj lahkotno govorijo o državljanski vojni ali o prepovedi stranke, s katero se ne strinjajo.
Nekateri politiki se niso iz tega ničesar naučili in še zdaj lahkotno govorijo o državljanski vojni ali prepovedi stranke, s katero se ne strinjajo.
Takrat ste bili tudi delegat oziroma poslanec LDS v republiški skupščini. Vam je to pri risanju karikatur pomagalo?
Seveda je pomagalo, a kot sem že pojasnil na začetku, so mi mnogi to zamerili. Vedeli so, da jih opazujem tudi z zornega kota satire. Nekateri so bili sicer počaščeni, če so se našli v mojih karikaturah na prvi strani Dela, drugi so mi žugali. Iz tistega obdobja je največ anonimk z zmerljivkami in tudi grožnjami. Mnoge ni motilo le, da sem svobodomislec, ki ostaja skeptičen do takrat prevladujoče nacionalistične retorike, motilo jih je, da nisem »pravi Slovenec«.
Ste kdaj doživeli, da bi vam kdo od slovenskih politikov očital, ker ste ga tako ali drugače upodobili na karikaturi?
Marsikaj so mi nekateri poslanci in politiki, pretežno z desne, očitali, še najmanj za karikature. Saj sem kot levičarski liberalec nacionaliste in klerikalce motil, čim sem spregovoril in izrazil svoje nekonformistično mnenje. Ostaja pa spomin na moč in »spornost« mojih karikatur pri mojem spodletelem imenovanju za veleposlanika v Argentini. Takrat je menda slovensko-argentinska desnica predsedniku Menemu pokazala eno izmed karikatur o papežu, ki ga intervjuja Miša Molk. Agrema je zato po tem tako zamujal, da sem na koncu pristal v Madridu.
Pravijo, da satirične karikaturiste večkrat navdihuje nekakšen šesti čut, da kot živali zaznavajo potres, preden se zgodi … Tudi ko gledam svoje karikature iz let 1989, 1990 … te, žal, že napovedujejo klanje. Ideologije in liki, ki so takrat vodili igro pri razpadanju večnacionalne Jugoslavije in so uživali pri rožljanju z orožjem, so bile groteskne uniformirane figure, za katere je bil možen le črni humor.
Kako ste kot poslanec doživljali tiste burne čase med plebiscitom in osamosvojitvijo? Kateri dogodki so vam najbolj ostali v spominu – kot najspornejši ali kot primeri dobre politične prakse?
Spomnim se intenzivnosti tistega obdobja. Kot poslanec sem bil za plebiscit in tudi za osamosvojitev, a le, ker sem zaznaval, da z demokratizacijo v Jugoslaviji, kjer je prevladoval Miloševićev uporabni velikosrbski nacionalizem, ne bo nič. Osamosvajanje sem vedno razumel kot edino možno opcijo, da ubranimo nekatere temeljne demokratične dosežke in človekove pravice. Etnična ali nacionalna država me nista navduševali, a verjel sem, da bomo Slovenijo usmerili pravilno, ne nacionalistično.
Satirična karikatura, posebno ko je svobodoljubna in nekompromisna, moti vse fundamentaliste; od islamističnih do krščansko klerikalnih.
Pri razglasitvi neodvisnosti me ni bilo, ker nisem odobraval zame preveč vojaške ikonografije in zaradi grobega načina, kako so postavili mejo s Hrvaško v Istri. Predsednik Milan Kučan je takrat vsem pokazal, kaj pomeni biti demokrat; z mano se ni strinjal, a je moje stališče spoštoval. Drugi pa se še zdaj ukvarjajo z mojo kavico pred morjem v Kopru …Danes ugotavljam tudi, da sem bil nadzorovan, prej od jugoslovanske, nato od neodvisne slovenske obveščevalne službe. Zabavno, ni kaj!
Karikatura je seveda svojevrsten komentar in ocena nekega trenutka, še posebno v resnem političnem dnevniku. Zdi se, da se tiskani mediji v Sloveniji v zadnjem času ne zavedajo pomena in dodane vrednosti, ki jo lahko ima karikatura. Zakaj mislite, da je tako?
Moči satirične karikature smo se morda spet zavedeli po tragičnih atentatih proti karikaturistom Charlie Hebdoja v Parizu. Satirična karikatura, zlasti ko je svobodoljubna in nekompromisna, moti vse fundamentaliste, od islamističnih do krščansko klerikalnih. Tudi sam sem bil v času svojega »freelancerstva« izrinjen kot moteč iz nekaterih medijev, s katerimi sem sodeloval, zaradi pritiskov oglaševalcev oziroma politike. Moč dobre satirične karikature izhaja iz neposrednosti, karikaturi se ni treba izraziti prek politične korektnosti, vedno gre čez rob. A tudi pri tem je treba upoštevati nekaj norm in temeljno etiko; naj se nikoli ne znaša nad šibkejšimi, naj ne bo izključujoča, rasistična, seksistična in ksenofobična. Nesramna naj bo do oblasti in oblastnikov, ki se nad šibkejšimi izživljajo ali manipulirajo s svojo hipokrizijo. Čez slabi dve leti se bom upokojil, satirično karikaturo pa želim ustvarjati, dokler mi bodo vid, roka in um to dovolili. Upam le, da drugih dovoljenj ne bomo potrebovali.
