Četudi se v Toskani (in še marsikje drugje po Italiji) vsako mes­tece zdi posebno, je Lucca, stoletja mestna republika, med bolj edinstvenimi, tudi po utripu. Že prihod vanjo je najbolj poseben med posebnimi, prišleka pozdrav­lja z obilico zelenja, sredi katerega se dviga 12-metrsko opečnato obzidje, ki ne razkriva ničesar, v sredici pa skriva mestece, zgrajeno na rimskih in še starejših etruščanskih temeljih. V državi, znani po hrumečih vespah, je bila Lucca kolesarska izjema že dolgo pred razmahom mest­nih koles za izposojo, s katerimi se prebivalci in turisti zdaj vozijo tako severneje v Padovi kot v bliž­njih Firencah.

Lucce, ki leži le kakšno uro vožnje od Firenc in približno toliko od obale Ligurskega morja, se drži poimenovanje mestece stotih cerkva zaradi številnih verskih objektov znotraj obzidja, česar pravzaprav ni opaziti, a menda jih skrivajo tudi zasebne palače. Ima pa tudi nekaj drugih zgodovinskih atributov.

Leta 56 pred našim štetjem so v Lucci najpomembnejši rimski možje, Julij Cezar, Mark Licinij Kras in Gnej Pompej, sklenili politično zavezništvo, znano kot prvi triumvirat, ki je zaznamoval konec republike in rojstvo cesarstva. Kratek čas je menda tu po izgnanstvu živel tudi politik in pesnik Dante Aligieri, potem ko se je znašel na strani poraženih v spopadu med političnima strujama v Firencah in so ga pregnali iz mesta. Med svojimi selitvami je najverjetneje bival tudi v Lucci, ki jo večkrat omenja v svoji Božanski komediji, in to ne le v pozitivnem smislu. »Zagotovo je poznal reko Serchio, mestno obzidje in nekaj lokalnih osebnosti,« je navedla spletna stran luškega turizma ob lanski 700. obletnici Dantejeve smrti.

To je tudi rojstni kraj slavnega opernega skladatelja Giacoma Puc­cinija, avtorja Madame Butterfly in Tosce, v čast kateremu prirejajo poletni festival, letos bo med 15. julijem in 27. avgustom. Hiša na Corte San Lorenzo 9, kjer se je rodil in preživel otroštvo in mladost, zaznamovano z očetovo smrtjo, je danes muzej, v katerem si je mogoče ogledati pohištvo, dokumente, partiture in druge predmete, ki so pripadali maestru, med drugim klavir Steinway & Sons, na katerem je zložil Turandot.

Prihodnje leto bo slavil 510. obletnico

A zdi se, da domačini enako kot kakšno slavno osebnost ali dogodek vsak dan znova slavijo tisto, kar najbolj opredeljuje njihovo mestece – obzidje, ki je pravzaprav velikanski mestni park z drevoredi med drugim platan, divjih kostan­jev in rdečih hrastov. Ob njegovi 500-obletnici pred devetimi leti so priredili niz dogodkov v njegovo čast – leta 1513 so uradno začeli gradnjo današnjega obzidja –, sicer pa so različni dogodki stalnica tega mestnega prostora, ki se dviga v višino podstrešij mestnih hiš.

To je četrti, ponekod že peti zid, ki obdaja Lucco. Prvo obzidje so zgradili Rimljani v 2. stoletju pred Kristusom, nadomestilo ga je srednjeveško v drugi polovici 13. stoletja. Tretji posegi so sledili v 14. stoletju, nekaj je prispevalo tudi 15. stoletje. Nastanek tega, ki danes razveseljuje njegove uporabnike, pa sega v obdobje renesanse, ko so menili, da ga morajo obnoviti in razširiti, saj bi bilo neučinkovito pred morebitnimi zavojevalci.

Obsežna gradbena dela, ki so se začela leta 1544, so vodili strokovnjaki iz različnih italijanskih mest, še zlasti iz Urbina, in flamski tehniki, je zapisano v vodniku časnika La Nazione. Skokovito je naraslo število delavcev; kopačev, voznikov, opekarjev, kovačev, zidarjev, delalo jih je tudi do dva tisoč na dan, končali pa so ga šele stoletje zatem, leta 1650, in se je ohranilo do danes. Po dunajskem kongresu, ki naj bi vzpostavil obnovo Evrope po Napoleonu (nad mestom je nekaj let bedela Napoleonova sestra Elisa), je vojvodinja Lucce leta 1818 angažirala arhitekta Lorenza Nottolinija, ki je uredil tudi del zidu. Še bolj pa slovi po ureditvi najprepoznavnejšega trga Piazze dell'Anfiteatro, ki elipsaste oblike nima kar brez razloga. Pod njim so namreč ostanki rimskega amfiteatra, ki je bil v severnem delu mesta, tedaj še zunaj obzidja, zgrajen v 1. ali 2. stoletju našega štetja.

Zgradba, ki je med vdori barbarov propadla, je bila stoletja vir gradbenega materiala, zato se je je v srednjem veku držal kar vzdevek jame. Iz ruševin so sčasoma vznik­nile hiše, ki so ohranjale obliko amfiteatra, Nottolini pa je dal pri prenovi tega območja v 30. letih 19. stoletja porušiti nekaj stavb in ustvaril trg, prvotno namenjen za tržnico, ki ga elipsasto objemajo hiše.

Palača in vrt iz Portreta dame

Štiri kilometre in 200 metrov dolgo pot po obzidju, ki ga navidez­no prekinja šest mestnih vrat in razširja enajst bastijonov, ubirajo tako tekači, kolesarji kot sprehajalci, tu si z malico v rokah privoščijo odmor uslužbenci, razkošno senco s pogledi na mesto pa vselej znova iščejo tudi turisti.

Zanje so na več mestih odprte izposojevalnice koles, štirikolesnikov ali celo šestkolesnikov s tendo na nožni pogon. V eni uri oziroma za štiri evre, kolikor računajo izposojo navadnega kolesa, si je tako mogoče ogledati mesto in se na kratko ustaviti pri kakšni znamenitosti. Mnogim pedale ustavlja razgled na enega najbolj znamenitih zasebnih luških vrtov z vodnjakom pred palačo Pfanner, ki se obiskovalcem sicer odpira na Vii degli Asili 33. Ta opominja, da so bili v 17. stoletju mestna noblesa trgovci s svilo.

Palačo je leta 1660 naročila ena takšnih družin Moriconi, in ko so jo morali čez dvajset let zaradi bankrota prodati, so jo kupili prav tako trgovci s svilo, družina Controni. Ob pomoči arhitekta z referencami z Dunaja in iz Prage Domenica Martinellija so jo razširili in zgradili pompozno stopnišče, okolico pa zaupali Filippu Juvarri, ki je ustvaril krasen baročni vrt. Sredi 19. stoletja je palačo postopoma kupil bavarski pivovar Felix Pfanner, eden prvih v Italiji, pivovarna je tam delovala vse do leta 1929.

V ta butični vrt in palačo, ki so jo radi izbirali tudi filmarji – najbolj znana prizora sta z Nicole Kidman v filmu Portret dame in Albertom Sordijem v zgodovinski fikciji Il Marchese del Grillo – je mogoče stopiti za šest evrov. A pri obisku predvsem ne gre pozabiti na oranžerijo, ki je očem opazovalcev z obzidja skrita. V njej se bohotijo bogato obloženi limonovci, prostor pa napolnjuje nepozaben vonj po citrusih. Sicer tu ponujajo tudi prenočišče.

Nekje v daljavi je z obzidja in kolesa mogoče uzreti še en mestni simbol – srednjeveški stolp Guinigi, poseben zaradi pravega hrastovega gozdiča, ki raste na njegovem vrhu in se zdi kot posrečena pričeska. Svoje ime dolguje bogati in močni družini mestnih trgovcev in bankirjev, ki so ga dali postaviti 44 metrov visoko v drugi polovici 14. stoletja, dediči pa so ga leta 1968 prepustili mestu. Je edini ohranjen od kar 250 stolpov, ki so se dvigali nad Lucco v srednjem veku.

Vse v cvetju ob prazniku svete Cite

Poseben utrip v mestece prinaša god mestne zavetnice svete Cite (v italijanščini Zita), ki jo Dante omen­ja v svoji Božanski komediji, njen god pa sovpada z našim dnevom boja proti okupatorju, 27. aprilom. Tedaj na ulicah vrvi zaradi šolarjev v spremstvu učiteljic, na stojnicah prodajajo sladkarije, vse pa je predvsem v znamenju cvetja, ki je Citin zaščitni znak. Tudi tokrat je Piazza dell'Anfiteatro puhtela od najrazličnejših sadik povsem do kavarniških miz, na mestnih ulicah pa skorajda ni bilo domačinke, ki se domov ne bi vračala s čim cvetočim. Kako tudi ne, ko pa Cita (skrajšana oblika imena Felicita, ki pomeni rodovitnost, plodovitost srečo, blaženost, uspeh) velja za zavetnico služabnikov, postrežnic in gospodinjskih pomočnic, natakarjev. Prenekatera domačinka je na ta praznični aprilski dan stopila še do svetnice v cerkev San Frediano, saj jo, ležečo v stekleni krsti, postavijo v središče cerkve (njeno telo se je domnevno naravno mumificiralo), mimo nje pa je mogoč mimohod.

Z dvanajstimi leti je morala Cita, dekle pobožnih, a zelo revnih staršev, od doma služit kruh k bogati družini Fatinelli v bližnjo Lucco, tudi ti so trgovali s svilo. Čeprav je sčasoma postala vodja služinčadi, je ostala skromna, slovela je kot poosebljena dobrota, ki je delila revnim, zato je bila pogosto deležna zavisti sodelavcev. Nekega dne, ko je bila s polnim predpasnikom kruha namenjena k revni družini, jo je gospodar Fatinelli srečal in povprašal po tem. Pobožna Zita je odgovorila, da le h Gospe nese rože, in ko je odprla predpasnik, se je menda čudežno pokazalo le cvetje. Tako je tudi pogosto upodobljena.

Po drugih virih je ob neki drugi priložnosti pozabila, da je dan peke in se je prepozno vrnila iz cerkve. A je presenečena ugotovila, da je bilo njeno delo že opravljeno: hlebci so zamešeni čakali na mizi, da jih postavi v peč. Cita, ki je Fatinellijem služila pol stoletja, je bila deležna veličast­nega pogreba, kakršnega Lucca menda še ni videla. Za svetnico jo je razglasil papež Leon X. že konec 17. stoletja.