Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Razno

Zgodbe, ki vztrajajo v svoji nenavadnosti

s
s
Aljaž Krivec
1. 10. 2019 | 11:32
7. 10. 2019 | 11:45
6:16
Zarja Vršič:
Kozjeglavka
Cankarjeva založba
Ljubljana 2019

Aljaž Krivec
Kratkoprozna zbirka Kozjeglavka, je prvenec Zarje Vršič, ki ga je bilo po kosih mogoče prebrati že v okviru raznih (književnih) medijev. Morda že to zadostuje za (tokrat pravilno) predvidevanje, da nimamo opravka s kakšno izrazito idejno poenoteno knjigo, kaj šele nekakšno konceptualno zbirko kratke proze. Gre za (pravzaprav kar pogost) primer knjige, ki jo (kot menda na sploh velja za prvence) pišemo od rojstva, ali drugače: v njej je tisto, kar se je avtorici nabralo tekom časa in bilo ocenjeno kot vredno knjižne izdaje.
A temu navkljub štiriintrideset besedil, ki zavzemajo od ene pa tam do šestnajst strani (a najpogosteje precej manj), vendarle ne učinkuje razdejano, kot se kdaj rado zgodi. Čeprav jih formalno težko označimo kot kakšno polnokrvno literarno zvrst, se še najbolj spogledujejo s pojmom kratke zgodbe (oznako, ki jo roko na srce, rabimo precej nemarno). Začetki so odsekani, zgodbe se navadno zaključujejo z obrati, zanje pa so pogosto značilni nadrealistični, tudi magični elementi in pogosto tesnobno vzdušje, značilnosti, ki so se tekom zgodovine kratke zgodbe pojavile čestokrat.
Kozjeglavka je izrazito usmerjena k osrednjim dogodkom in samemu poteku zgodbe, manj pa se zanaša na to, da bi se nam (idejno) razkrivala skozi sam način upovedovanja oziroma da bi slednji služil kot (dodatna) estetska komponenta. Tako smo pretežno soočeni z linearnimi pripovedmi, kjer med fabulo in sižejem ni zaznati hujše napetosti in kjer jezik res zgolj pretežno služi posredovanju pripovedi, ko bi lahko dodatno podčrtal nakazano vzdušje pripovedi ali unovčil omejen prostor zgodb za nekaj več pomenske razpršenosti in nenazadnje estetskega užitka.
Besedila imajo tako v središču predvsem nek (nenavaden) dogodek, oziroma drugače: to je tisto, kar se izkaže kot vsakokratna posebna značilnost večine zgodb. Dogodki, najsigre za protagonistkino preobrazbo v saksofon, ponovno srečanjem z dolgo izgubljenim očetom, sneg v Kopru … So v pripoved praviloma vpeljani hitro in čeprav se njihov »status« v zaključnih taktih preobrazi, to še ne pomeni, da se tudi nujno razreši, temveč pogosto pušča grenak priokus (še ena splošnejša značilnost zvrsti kratke zgodbe).
Tako se zdi, da Kozjeglavka deluje po principu odpiranja problemov. Ali drugače: zbirka postavlja vprašanja, kakor da bi odpirala zavest o travmah o katerih pred tem ni razmišljala. Tudi tematike, ki so priklicane v knjigo, lahko podprejo ta vtis. Pogosto gre namreč za vprašanja smrti, (disfunkcionalnih?) medosebnih odnosov, dogodkov iz otroštva (ki zaznamujejo), vsake toliko pa iz kakšne zgodbe privre tudi podoba, ki bi jo lahko razumeli kot »vprašanje ženske« (denimo menstruacija, vprašanje »postajati ženska«, spolnost z orisom družbenih vlog ipd.). Pri tem ostaja na dogodkih določena razsežnost neotipljivega, kakor da bi v zavesti pripovedovalk_ca, manjkali delčki sestavljanke, ki bi lahko razrešili osrednjo zagato, zaradi česar se pogosto dogaja, da se pripoved prestavi v nadrealistično, metafizično, in kot tako znotraj same logike zgodb kot nerazrešljivo ali vsaj nerazrešljivo z znanimi orodji.
Ta občutek »plavajočnosti« dodatno podpira pretežna odsotnost natančne zamejitve kraja in časa dogajanja, oz. tudi, ko je eno in/ali drugo vsaj nakazano, ostaja v besedilih občutek odsotnosti težnje, da bi se časoprostor zares specificiralo, ga podprlo na način, ki bi omogočal tudi bralsko izkustveno umeščenost vanj. Tako je bralstvo deležno predvsem nekih težko določljivih občutkov, ko se nam zazdi, da se bi lahko pripovedi odvijale kadarkoli (če niso ravno prisotni neki elementi denimo sodobne tehnologije, a ne na duhovnozgodovinski premici), prostorsko pa zaznavamo le neko bežno označenost locusa kot bodisi ruralnega, bodisi urbanega.
Temu navkljub je mogoče reči, da večino besedil preči nekaj »zemeljskega«, toda ne v maniri kakšne kmečke povesti, temveč na neprimerno bolj ekološki način (sam sem hitro pomislil na prozo Eve Markun in Francija Novaka), ki teži po tem, da bi nastopajoče spajal z okoljem, kazal na soodvisnost med enim in drugim, tehtnico pa k primernosti rabi pojma ekologije bržkone nagnejo tudi nekateri motivi, slike, ki priklicujejo naravo, nečloveške živali, občasno tudi kakšno kmetsko podobo.
Tovrstna podstat nedoločljivosti in izmikanja označencev je v okviru sodobne proze za katero se včasih rado zazdi, da je v operiranju s pojmi in idejami preveč direktna in vehementna, dobrodošla. Prav ta eliptičnost je tista, ki omogoča tvorjenje vedno novih pomenov in ki zagotavlja, da tudi osrednji zapleti in motivi, udarijo s polno močjo, saj lahko nastopijo kot edino sidrišče pripovedi. Kakšen problem se lahko pojavi, ko se slednje ne zgodi in nemara dobimo občutek, da nam je zgodba spolzela med prsti.
Kozjeglavka je tako zbirka, ki se v več ozirih gotovo prilega v tok sodobne slovenske kratke proze, pa tudi splošnejšo tradicijo zvrsti, ki ji pripadajo. Nekoliko po svoje gre bržkone v smislu dolžine, saj gre za v povprečju nekoliko krajša besedila, ki pa po drugi strani niti formalno, niti neformalno, ne ustrezajo značilnostim kratke kratke zgodbe. In kolikor po eni strani Kozjeglavka pušča še nekaj prostora za premislek o lastnem jeziku, za morebitne izboljšave in določitev njegovih funkcij, toliko po drugi strani nadoknadi z eliptičnostjo, ki omogoča, da besedila potencialno vztrajajo v svoji nenavadnosti in da dopuščajo večje število vstopnih točk.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine