Bo socialno delo izgubilo sočutje do ljudi v stiski?
Minulo jesen je bila izvedena za stroko vprašljiva reorganizacija centrov za socialno delo. To, kar je prinesla, je bolj podobno zmedi, ki jo rešujejo s prisilno upravo.
Odpri galerijo
Foto Roman Šipić
Odločevalci so se namenili preurediti shemo vodenja centrov za socialno delo in se v glavnem ukvarjajo z izvajanjem oblasti, kot da je ta sama sebi namen. Hkrati pa je po reorganizaciji nastalo kup težav, navzven najbolj opaznih zaradi zamud pri izdajanju odločbe o različnih pravicah ljudi.
V škodo ljudi, ki smo tam zaposleni, in ljudi, ki se k nam obračajo po pomoč, na centrih za socialno delo že več let izgubljamo vire strokovne moči. Strokovne delavce vse bolj spreminjajo v uradnike, v vodje upravnih postopkov, in se jih vse bolj oddaljuje od temeljnega strokovnega socialnega dela. Centri za socialno delo se iz strokovnih služb vse bolj spreminjamo v socialne urade.
Težko je učinkovito načrtovati in izvajati strokovno delo, če ni nenehnega obnavljanja in poglabljanja znanj o odvisnostnih težavah ljudi, o fenomenu nasilnih in zlorabljajočih ravnanj, o analizi tveganja in ogroženosti, o stilih navezanosti ljudi, o družinskih vzorcih čustvovanja, o veščinah spoznavanja osebnih in družinskih vrednot, prepričanj in pričakovanj, na osnovi katerih ljudje izoblikujejo svoje kognitivne sheme, po katerih vrednotijo vhodne in izhodne informacije ipd. Za resno strokovno delo je premalo, kar sporoča nosilna parola protagonistov reorganizacije: »Na teren k ljudem.« To je tako, kot bi zdravnika opozorili, naj se prijazno pogovarja z ljudmi. Njegovo delo je precej več od tega.
A če v globino ne poznaš njegove stroke, pač pozornost preusmeriš na neko splošno temo, kot se je to dogajalo v našem primeru, ko so na tak način najavljali reorganizacijo centrov za socialno delo. Za besedami predlagateljev reorganizacije pa je bila strokovna praznina in jasen načrt zgolj za uvedbo nove regijske organizacijske strukture, ki nima zveze s strokovnimi izhodišči. Z reorganizacijo so vzpostavili tudi distanco do lokalnih skupnosti. V času priprav so njeni protagonisti celo javno govorili, da bodo z reorganizacijo spremenili formalni okvir delovanja ustanov, zatem pa se bodo začeli ukvarjati z vsebino. Odločili so se, da bo vsebina tista, ki se mora prilagoditi formi, pa jim je bilo kljub temu dovoljeno, da so projekt reorganizacije speljali in namesto stroke oz. vsebine v ospredje postavili formo. Pol leta po uvedeni reorganizaciji je jasno, da je za odločevalce vsebina povsem obrobna zadeva in bo – glede na parametre, ki so jih postavili – očitno tako tudi ostalo. Ni težko uganiti, da je stroka dosledno nasprotovala takšni reorganizaciji, ki je bila izvedena brez predhodnih analiz stanja in ocen vpliva na strokovno delo.
Centri za socialno delo se vse bolj birokratizirajo in vanje vse bolj vstopa upravna in pravna stroka – prek vodij, ki so iz teh poklicev, in prek vrednot teh, ki odločajo o nas. To sovpada z ugotovitvami, da je našim odločevalcem pomembno predvsem posedovanje formalne moči, ki je bolj v funkciji podrejanja ljudi kot doseganja skupne blaginje. Moč je osrednji princip, ki tudi sicer vodi ta svet. Ljudje smo iz generacije v generacijo to sprejeli in se navadili specifičnega vedenja do nosilcev družbene moči. Kot je govoril humanist Erich Fromm, nas ti očarajo, hkrati pa do njih gojimo nezavedno sovraštvo. Zavidamo jim njihov položaj in moč, a hkrati v sebi tlačimo zavist. Ko se moramo v odnosu do njih odpovedati svoji volji, to lahko izživimo na podrejenih in se na tak način počutimo močni in pomembni.
A težnja po moči ni posledica notranje psihološke moči, temveč izraz notranje nemoči. Fromm je trdil, da so ljudje v zahodni civilizaciji izoblikovali večinski tipični sadomazohistični karakter, ki izhaja iz nezaupanja v koncept svobodne volje in se naslanja na prepričanje o vdanosti v usodo, zato mnogi, mogoče večina, potrebo po kontroli sprejemajo kot nekaj samoumevnega, enako dominantnost do podrejenih in podredljivost do nadrejenih.
Socialno delo je ena od strok, ki bi naj bila še posebej pozorna na težave, ki jih v življenja ljudi prinaša problematični odnos do moči. Pri našem delu se s tem srečujemo na več načinov, s tem problemom pa se srečujemo tudi v okviru delovanja v ustanovi. S procesom bolj kot ne vsiljene reorganizacije prihaja do stopnjevanja tega, o čemer je govoril Fromm. Nosilci oblastnih funkcij se v zadnjem času še bolj korenito oprijemajo svoje formalne moči in se do podrejenih neredko vedejo hladno, zviška in brezčutno. Birokratiziranje sistemov je pogosto povezano s perverzijo moči. Tega je na centrih za socialno delo po reorganizaciji kar nekaj, čeprav ni nobenega opravičenega razloga, da se ljudi, zaposlene v teh ustanovah, postavlja v trpeči položaj. Vse, kar naj bi bil produkt njihovega dela, so pripravljeni narediti brez tega, da se z njimi slabo ravna. Dokaz za to je, da v prejšnjih letih centri za socialno delo, ob enaki količini vlog, niso imeli zaostankov pri odločanju.
Naši odločevalci, pa to ne velja samo za socialno delo, se vse bolj kažejo kot nekdo, ki izhaja iz prepričanja, da se podrejeni preprosto morajo bati nadrejenih, ker je to eden od konstitutivnih pogojev oblasti. Naša reorganizacija je ob tem videti kot kulisa, ki je omogočila vzpostavitev izrednih razmer. Na centrih za socialno delo imamo situacijo, ko že pol leta ni svetov zavodov (organ upravljanja), niti statutov nimamo. Nosilci oblasti imajo tako precej proste roke. Na ključne vodilne položaje tako nameščajo tudi ljudi, ki z lahkoto in s čustveno indiferenco prestavljajo podrejene sem in tja, jih držijo v negotovosti, trpajo v prenapolnjene delovne prostore, jim zvišujejo delovne norme, jih silijo v prekomerno delo, jim grozijo s kaznimi, če bi hoteli kazati nezadovoljstvo, še posebej javno. Očitno smo spet na tem, da ne smemo javno spregovoriti brez dovoljenja gospodarja. Ljubljanska regijska v. d. direktorica je namreč izdala pisni ukaz, da strokovni delavci centra za socialno delo brez njene odobritve ne smemo javno nastopati. To je videti kot nedopustna privatizacija javne službe, je pred kratkim dejal pomembni predstavnik akademske stroke. Vse bolj je jasno, da z reorganizacijo uvajajo sistem, v katerem bodo strokovni delavci postali preveč dovzetni za prepoznavo potrebe nadrejenih, ker se jih bojijo, in zato manj dovzetni za prepoznavo potreb uporabnikov storitev. Socialno delo s tem izgublja sposobnost sočutja in empatije do ljudi v stiski.
Centri za socialno delo smo le del tega, kar se dogaja v družbi. Občutek imam, da je današnji človek vse bolj vreden le toliko, kot je vreden produkt, ki ga trži njegov lastnik. Ljudje v službah, kot je naša, smo zato za mnoge neke vrste ekskurz v iluzijo o pravični družbi, kjer jih nekdo razume in jim je sposoben izreči obžalovanje in sočutje, ker z njimi ravnajo, kot so ravnali z ljudmi na začetku industrijske dobe. Od nas se upravičeno pričakuje, da ljudi podpremo v njihovih stiskah, da te vsaj malo popustijo, in jim poskušamo pomagati, da bolje razumejo, kar se jim dogaja. A če bo šel razvoj naše službe v smer, kamor gre, bomo težko v podporo drugim, ker bomo iskali podporo zase.
To ni moj prvi članek o socialnem delu in nimam namena črniti svoje stroke. Ko sem pisal prejšnje članke, sem razmišljal, kako pokazati kvalitete našega dela. Zdaj pa pišem, da bi opozoril, da ni gotovo, da bomo lahko te kvalitete ohranili. Centri za socialno delo nismo ključni za demokratično delovanje družbe, smo pa eden od njegovih indikatorjev in eden od korektorjev posledic slabega ravnanja z ljudmi. Če se bo nadaljeval proces, po katerem naj bi centri za socialno delo postali zbirokratizirani socialni uradi, tudi socialni in drugi strokovni delavci, zaposleni v teh ustanovah, ne bomo več sposobni ponuditi ljudem dovolj potrebnega sočutja in kvalitetne strokovne pomoči.
Ivan Janko Cafuta je strokovnjak za socialno delo. Stališče v zapisu je avtorjevo osebno stališče.
V škodo ljudi, ki smo tam zaposleni, in ljudi, ki se k nam obračajo po pomoč, na centrih za socialno delo že več let izgubljamo vire strokovne moči. Strokovne delavce vse bolj spreminjajo v uradnike, v vodje upravnih postopkov, in se jih vse bolj oddaljuje od temeljnega strokovnega socialnega dela. Centri za socialno delo se iz strokovnih služb vse bolj spreminjamo v socialne urade.
Težko je učinkovito načrtovati in izvajati strokovno delo, če ni nenehnega obnavljanja in poglabljanja znanj o odvisnostnih težavah ljudi, o fenomenu nasilnih in zlorabljajočih ravnanj, o analizi tveganja in ogroženosti, o stilih navezanosti ljudi, o družinskih vzorcih čustvovanja, o veščinah spoznavanja osebnih in družinskih vrednot, prepričanj in pričakovanj, na osnovi katerih ljudje izoblikujejo svoje kognitivne sheme, po katerih vrednotijo vhodne in izhodne informacije ipd. Za resno strokovno delo je premalo, kar sporoča nosilna parola protagonistov reorganizacije: »Na teren k ljudem.« To je tako, kot bi zdravnika opozorili, naj se prijazno pogovarja z ljudmi. Njegovo delo je precej več od tega.
A če v globino ne poznaš njegove stroke, pač pozornost preusmeriš na neko splošno temo, kot se je to dogajalo v našem primeru, ko so na tak način najavljali reorganizacijo centrov za socialno delo. Za besedami predlagateljev reorganizacije pa je bila strokovna praznina in jasen načrt zgolj za uvedbo nove regijske organizacijske strukture, ki nima zveze s strokovnimi izhodišči. Z reorganizacijo so vzpostavili tudi distanco do lokalnih skupnosti. V času priprav so njeni protagonisti celo javno govorili, da bodo z reorganizacijo spremenili formalni okvir delovanja ustanov, zatem pa se bodo začeli ukvarjati z vsebino. Odločili so se, da bo vsebina tista, ki se mora prilagoditi formi, pa jim je bilo kljub temu dovoljeno, da so projekt reorganizacije speljali in namesto stroke oz. vsebine v ospredje postavili formo. Pol leta po uvedeni reorganizaciji je jasno, da je za odločevalce vsebina povsem obrobna zadeva in bo – glede na parametre, ki so jih postavili – očitno tako tudi ostalo. Ni težko uganiti, da je stroka dosledno nasprotovala takšni reorganizaciji, ki je bila izvedena brez predhodnih analiz stanja in ocen vpliva na strokovno delo.
Moč namesto skupne blaginje
Centri za socialno delo se vse bolj birokratizirajo in vanje vse bolj vstopa upravna in pravna stroka – prek vodij, ki so iz teh poklicev, in prek vrednot teh, ki odločajo o nas. To sovpada z ugotovitvami, da je našim odločevalcem pomembno predvsem posedovanje formalne moči, ki je bolj v funkciji podrejanja ljudi kot doseganja skupne blaginje. Moč je osrednji princip, ki tudi sicer vodi ta svet. Ljudje smo iz generacije v generacijo to sprejeli in se navadili specifičnega vedenja do nosilcev družbene moči. Kot je govoril humanist Erich Fromm, nas ti očarajo, hkrati pa do njih gojimo nezavedno sovraštvo. Zavidamo jim njihov položaj in moč, a hkrati v sebi tlačimo zavist. Ko se moramo v odnosu do njih odpovedati svoji volji, to lahko izživimo na podrejenih in se na tak način počutimo močni in pomembni.
A težnja po moči ni posledica notranje psihološke moči, temveč izraz notranje nemoči. Fromm je trdil, da so ljudje v zahodni civilizaciji izoblikovali večinski tipični sadomazohistični karakter, ki izhaja iz nezaupanja v koncept svobodne volje in se naslanja na prepričanje o vdanosti v usodo, zato mnogi, mogoče večina, potrebo po kontroli sprejemajo kot nekaj samoumevnega, enako dominantnost do podrejenih in podredljivost do nadrejenih.
Socialno delo je ena od strok, ki bi naj bila še posebej pozorna na težave, ki jih v življenja ljudi prinaša problematični odnos do moči. Pri našem delu se s tem srečujemo na več načinov, s tem problemom pa se srečujemo tudi v okviru delovanja v ustanovi. S procesom bolj kot ne vsiljene reorganizacije prihaja do stopnjevanja tega, o čemer je govoril Fromm. Nosilci oblastnih funkcij se v zadnjem času še bolj korenito oprijemajo svoje formalne moči in se do podrejenih neredko vedejo hladno, zviška in brezčutno. Birokratiziranje sistemov je pogosto povezano s perverzijo moči. Tega je na centrih za socialno delo po reorganizaciji kar nekaj, čeprav ni nobenega opravičenega razloga, da se ljudi, zaposlene v teh ustanovah, postavlja v trpeči položaj. Vse, kar naj bi bil produkt njihovega dela, so pripravljeni narediti brez tega, da se z njimi slabo ravna. Dokaz za to je, da v prejšnjih letih centri za socialno delo, ob enaki količini vlog, niso imeli zaostankov pri odločanju.
Naši odločevalci, pa to ne velja samo za socialno delo, se vse bolj kažejo kot nekdo, ki izhaja iz prepričanja, da se podrejeni preprosto morajo bati nadrejenih, ker je to eden od konstitutivnih pogojev oblasti. Naša reorganizacija je ob tem videti kot kulisa, ki je omogočila vzpostavitev izrednih razmer. Na centrih za socialno delo imamo situacijo, ko že pol leta ni svetov zavodov (organ upravljanja), niti statutov nimamo. Nosilci oblasti imajo tako precej proste roke. Na ključne vodilne položaje tako nameščajo tudi ljudi, ki z lahkoto in s čustveno indiferenco prestavljajo podrejene sem in tja, jih držijo v negotovosti, trpajo v prenapolnjene delovne prostore, jim zvišujejo delovne norme, jih silijo v prekomerno delo, jim grozijo s kaznimi, če bi hoteli kazati nezadovoljstvo, še posebej javno. Očitno smo spet na tem, da ne smemo javno spregovoriti brez dovoljenja gospodarja. Ljubljanska regijska v. d. direktorica je namreč izdala pisni ukaz, da strokovni delavci centra za socialno delo brez njene odobritve ne smemo javno nastopati. To je videti kot nedopustna privatizacija javne službe, je pred kratkim dejal pomembni predstavnik akademske stroke. Vse bolj je jasno, da z reorganizacijo uvajajo sistem, v katerem bodo strokovni delavci postali preveč dovzetni za prepoznavo potrebe nadrejenih, ker se jih bojijo, in zato manj dovzetni za prepoznavo potreb uporabnikov storitev. Socialno delo s tem izgublja sposobnost sočutja in empatije do ljudi v stiski.
Kdo bo podprl ljudi v stiski
Centri za socialno delo smo le del tega, kar se dogaja v družbi. Občutek imam, da je današnji človek vse bolj vreden le toliko, kot je vreden produkt, ki ga trži njegov lastnik. Ljudje v službah, kot je naša, smo zato za mnoge neke vrste ekskurz v iluzijo o pravični družbi, kjer jih nekdo razume in jim je sposoben izreči obžalovanje in sočutje, ker z njimi ravnajo, kot so ravnali z ljudmi na začetku industrijske dobe. Od nas se upravičeno pričakuje, da ljudi podpremo v njihovih stiskah, da te vsaj malo popustijo, in jim poskušamo pomagati, da bolje razumejo, kar se jim dogaja. A če bo šel razvoj naše službe v smer, kamor gre, bomo težko v podporo drugim, ker bomo iskali podporo zase.
To ni moj prvi članek o socialnem delu in nimam namena črniti svoje stroke. Ko sem pisal prejšnje članke, sem razmišljal, kako pokazati kvalitete našega dela. Zdaj pa pišem, da bi opozoril, da ni gotovo, da bomo lahko te kvalitete ohranili. Centri za socialno delo nismo ključni za demokratično delovanje družbe, smo pa eden od njegovih indikatorjev in eden od korektorjev posledic slabega ravnanja z ljudmi. Če se bo nadaljeval proces, po katerem naj bi centri za socialno delo postali zbirokratizirani socialni uradi, tudi socialni in drugi strokovni delavci, zaposleni v teh ustanovah, ne bomo več sposobni ponuditi ljudem dovolj potrebnega sočutja in kvalitetne strokovne pomoči.
Ivan Janko Cafuta je strokovnjak za socialno delo. Stališče v zapisu je avtorjevo osebno stališče.
