Brambovci iz Janhove
Z zakrinkanim obrazom proti burkam.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadonik
Komentarje ob pogledu na ekipo moških v najlepših letih, ki so s sekirami v roki in maskami čez obraz izražali pripravljenost, da deželo in domovino ubranijo pred tujcem, lahko razvrstimo v dve skupini. Groteskno. Grozljivo. Za oznako »groteskno« obstaja nekaj estetskih razlogov. Brambovce, ki naj bi krščanski svet obvarovali pred nevarnostjo burk in drugih islamskih pritiklin, si človek predstavlja drugače. Nekako si predstavljamo, da brambovec pokaže svoj obraz: brke, obrvi, gube življenjskih izkušenj, bojne brazgotine, raven, krščanski nos. Predstavljamo si tudi, da je telo brambovca vsaj za silo izklesano. Bojevniki, postrojeni na trati v naselju Janhova, pet kilometrov od avstrijske meje, so ob tem, ko so izražali pripravljenost za boj proti civilizaciji burk, nosili krinko. Pravila, da je treba biti med stanjem v vrsti vzravnan, trebušne mišice pa morajo biti napete in oblikovane kot radiator, fantje iz Janhove še niso usvojili.
A če se komu zdi, da je bila nedaleč od Mure sklicana maškarada, se moti. Organizator dogodka je zbranim pripovedoval tudi, da je treba to oblast zrušiti. Onesposobiti. Tako vsaj je govornikove misli povzel šef mariborskih kriminalistov Robert Munda. Policisti so zagotavljali, da so dokaze o domnevnem kaznivem dejanju zbirali sistematično, s ciljem, da izpolnijo vse dokazne standarde.
Ambicija, da je potrebno oblast, izvoljeno na volitvah, zrušiti, ni hec. Zborovanje zakrinkanih fantov se je pripetilo v času, ko nove vlade še nismo dobili, stara pa je pospravljala pisarne.
Zakaj brambovskih orožnih vaj ne smemo podcenjevati? Ideja, da je dobro, če se ljudstvo v boju proti tujcu samoorganizira, je del nacionalnega genotipa. Martin Krpan, literarni bojevnik in tihotapec sestavin za izdelavo smodnika, je bil z državnimi avtoritetami v ostrem sporu, učinkovit pa je bil v boju proti islamski grožnji. Bil je tako učinkovit, da je lahko lomastil celo po cesarski orožarni in drevoredu ter sekal lipe. Rudolf Maister, nesporni heroj teh krajev, je sicer izražal naklonjenost državnim strukturam, res pa je, da so bile te zelo ohlapne, praktično nedefinirane. Tedanja slovenska vlada je potrebovala cel mesec, da je potrdila sklep mariborskega mestnega sveta o Maistrovem napredovanju v čin generala. Sprva je ljubljanska vlada Maistrovi akciji celo nasprotovala. Če bi delovanje Rudolfa Maistra presojali strogo legalistično, črkobralsko, bi bili v zadregi. Partizanske formacije niso bile državne čete. Najprej je bil odpor, državnost je prišla z zamudo. Sodobna skušnjava, da bi organizirali vaške straže, paraobveščevalne strukture in privat obrambne sile, izvira iz plitve državniške tradicije. Doktrina splošnega ljudskega odpora, temelječa na leninistični teoriji o oboroženem ljudstvu, se zdi povsem uporabna tudi danes. Stališče, da ima država monopol nad legalno rabo nasilja, še ni splošno sprejeto.
Moramo ambicije predsedniškega kandidata Andreja Šiška, da bi organiziral učinkovito brambovsko formacijo in zrušil oblast, jemati resno? Roko na srce, možnost, da bi Andrej Šiško organiziral resen upor, se zdi zgolj hipotetična. A če sporočilo državnih institucij ne bo dovolj jasno, bo podobne ambicije hitro pokazal še kak drug, bolj spreten organizator ljudske volje. Mehanizmi pravne države namreč ne delujejo zgolj zaradi tega, da bi kaznovali kršitelje zakona in se s sankcijo zločincu maščevali, temveč imajo mehanizmi pravne države tudi preventivno funkcijo. Uradnega lista in kazenskega zakonika ljudje nimajo na nočni omarici. Če pa v časopisu preberejo, da je nekdo pridržan, ker je ustanavljal privat vojsko, ki naj bi dom ščitila pred tujcem, spotoma pa bi ta privat vojska obračunala še s pokvarjeno oblastjo in levico, je menda jasno, da to početje ni dopustno. Norma, zapisana v kazenski zakonik, morda komu ni povsem razumljiva. Formulacija o nedopustnosti ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve je za krepke fante, ki ne želijo pokazati obraza, morda preveč abstraktna. V prihodnjih mesecih bo državljanska vzgoja temeljila na empiričnem primeru: če v rokah držiš brzostrelko M70, proizvedeno v Kragujevcu, in ob tem postrojenim zamaskiranim kameradom, odetim v lisaste hlače, razlagaš, da je treba oblast zrušiti, je to morda kaznivo.
Ali je res kaznivo, pa bo, kakopak, povedalo sodišče. Tako kot samoorganizirani brambovci orožja enostavno ne smejo vzeti v roke, tudi tisti, ki jih takšno početje iskreno skrbi, ne morejo soditi, ali se je zločin v resnici zgodil. Sodi lahko le sodišče.
A če se komu zdi, da je bila nedaleč od Mure sklicana maškarada, se moti. Organizator dogodka je zbranim pripovedoval tudi, da je treba to oblast zrušiti. Onesposobiti. Tako vsaj je govornikove misli povzel šef mariborskih kriminalistov Robert Munda. Policisti so zagotavljali, da so dokaze o domnevnem kaznivem dejanju zbirali sistematično, s ciljem, da izpolnijo vse dokazne standarde.
Ambicija, da je potrebno oblast, izvoljeno na volitvah, zrušiti, ni hec. Zborovanje zakrinkanih fantov se je pripetilo v času, ko nove vlade še nismo dobili, stara pa je pospravljala pisarne.
Zakaj brambovskih orožnih vaj ne smemo podcenjevati? Ideja, da je dobro, če se ljudstvo v boju proti tujcu samoorganizira, je del nacionalnega genotipa. Martin Krpan, literarni bojevnik in tihotapec sestavin za izdelavo smodnika, je bil z državnimi avtoritetami v ostrem sporu, učinkovit pa je bil v boju proti islamski grožnji. Bil je tako učinkovit, da je lahko lomastil celo po cesarski orožarni in drevoredu ter sekal lipe. Rudolf Maister, nesporni heroj teh krajev, je sicer izražal naklonjenost državnim strukturam, res pa je, da so bile te zelo ohlapne, praktično nedefinirane. Tedanja slovenska vlada je potrebovala cel mesec, da je potrdila sklep mariborskega mestnega sveta o Maistrovem napredovanju v čin generala. Sprva je ljubljanska vlada Maistrovi akciji celo nasprotovala. Če bi delovanje Rudolfa Maistra presojali strogo legalistično, črkobralsko, bi bili v zadregi. Partizanske formacije niso bile državne čete. Najprej je bil odpor, državnost je prišla z zamudo. Sodobna skušnjava, da bi organizirali vaške straže, paraobveščevalne strukture in privat obrambne sile, izvira iz plitve državniške tradicije. Doktrina splošnega ljudskega odpora, temelječa na leninistični teoriji o oboroženem ljudstvu, se zdi povsem uporabna tudi danes. Stališče, da ima država monopol nad legalno rabo nasilja, še ni splošno sprejeto.
Moramo ambicije predsedniškega kandidata Andreja Šiška, da bi organiziral učinkovito brambovsko formacijo in zrušil oblast, jemati resno? Roko na srce, možnost, da bi Andrej Šiško organiziral resen upor, se zdi zgolj hipotetična. A če sporočilo državnih institucij ne bo dovolj jasno, bo podobne ambicije hitro pokazal še kak drug, bolj spreten organizator ljudske volje. Mehanizmi pravne države namreč ne delujejo zgolj zaradi tega, da bi kaznovali kršitelje zakona in se s sankcijo zločincu maščevali, temveč imajo mehanizmi pravne države tudi preventivno funkcijo. Uradnega lista in kazenskega zakonika ljudje nimajo na nočni omarici. Če pa v časopisu preberejo, da je nekdo pridržan, ker je ustanavljal privat vojsko, ki naj bi dom ščitila pred tujcem, spotoma pa bi ta privat vojska obračunala še s pokvarjeno oblastjo in levico, je menda jasno, da to početje ni dopustno. Norma, zapisana v kazenski zakonik, morda komu ni povsem razumljiva. Formulacija o nedopustnosti ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve je za krepke fante, ki ne želijo pokazati obraza, morda preveč abstraktna. V prihodnjih mesecih bo državljanska vzgoja temeljila na empiričnem primeru: če v rokah držiš brzostrelko M70, proizvedeno v Kragujevcu, in ob tem postrojenim zamaskiranim kameradom, odetim v lisaste hlače, razlagaš, da je treba oblast zrušiti, je to morda kaznivo.
Ali je res kaznivo, pa bo, kakopak, povedalo sodišče. Tako kot samoorganizirani brambovci orožja enostavno ne smejo vzeti v roke, tudi tisti, ki jih takšno početje iskreno skrbi, ne morejo soditi, ali se je zločin v resnici zgodil. Sodi lahko le sodišče.
