V nadaljevanju preberite:

Filmi in lik Nannija Morettija imajo to prijetno lastnost, da gledalce radi polarizirajo. Niso nasilno povezovalni, ker se ta italijanski režiser, producent, scenarist, igralec, letnik 1953, tega preprosto ne gre. Ne glede na to, da je v filmih, zlasti tistih, posnetih do milenija, v kamero govoril predvsem skozi sebe in svojega alter ega Apicellija – njegova kritika italijanske družbe in kulture, nanizana v ionescovsko-totòjevskih tiradah, ki so v zadnjih štiridesetih letih ponarodele, je precizna in neizprosna –, je zasebno izjemno zadržan.

Zadržan je bolj v drži kot izrečenem. In to je lahko odbijajoče; zaradi nje so mu očitali, da je levi buržuj, med italijanskimi filmi najuspešnejši promotor samega sebe. Ni mu mar zato.