Njegov opus sestavljajo, med drugim, študije o ameriškem državnem sekretarju in svetovalcu za nacionalno varnost Henryju Kissingerju ter predsednikih Baracku Obami in Donaldu Trumpu. A njegove analize segajo v čas takoj po drugi svetovni vojni, v čas druge in prve svetovne vojne.

Stopiva korak ali dva nazaj od najstrožje aktualnosti. Občutek imam, da doživljamo paradigmatsko tranzicijo, ki sili v radikalni premislek koncepta postwar, kot ga je mojstrsko definiral Tony Judt, namreč, da je Evropa feniks, »združena« z izkušnjo »vstajenja« iz pepela dveh vojn, da je, če povem grobo, tiste vojne zgodbe konec. Občutek, da je prejšnje stoletje daljše od predvidenega – da ni še minulo. Torej: smo ali nismo zares izstopili iz 20. stoletja?

Moram vas razočarati. Kot sem nedavno pisal za Guardian, nisem prepričan, da nam lahko prispodoba hladne vojne še pomaga razumeti naš svet. Preveč je specifična, njen izvor in narava sta tako zelo odvisna od dvopolnega antagonizma med ZDA in Sovjetsko zvezo, temelječega na medsebojnem zavračanju legitimnosti svetovnega nazora, z eksplozivno mešanico ideološke in geopolitične tekme ter dvopolnega razporejanja virov moči, da je danes težko uporabna. Naš svet je drugačen. Kdor danes dviguje prah s hladnovojno logiko in retoriko, sploh na zahodu, se znova postavlja na stran demokratične svobode proti avtoritarnemu mračnjaštvu, kar ne pripelje nikamor.

Za nami je pol stoletja pospešenega globalnega povezovanja v gospodarstvu, trgovini in financah, ljudje, blago in trgi se prosto premikajo, in to po čigavi zaslugi? Nove osi povezovanja med ZDA in Kitajsko. Sino-ameriška medsebojna odvisnost je pogonsko gorivo sodobne globalizacije: delokalizacija ameriških podjetij, kitajski izvoz čez Pacifik. Pomislite na zgodovinski paradoks: revna država je s kupovanjem bajnih vsot ameriških državnih obveznic omogočala finančno bogatenje oziroma dvigovala kupno moč Američanov.

Kje torej iskati hermenevtični, če ne že geopolitični prelom?

Kot strokovnjak za novejšo zgodovino si upam trditi, da danes spremljamo posledice velike finančne gospodarske krize leta 2008: namreč dolgo sled odpora in zavračanja globalizacije. Nekateri že govorijo o procesu deglobalizacije, toda analiza makroekonomskih podatkov in obsega svetovnih izmenjav in tujih naložb, ki priča o znatni upočasnitvi, kaže, da je deglobalizacija šele v povojih. Globalna kriza je vrgla temno senco na naš svet in delegitimirala globalizacijo. Maska je padla: finančni globalni sistem je gnil in ogroža napredne demokracije, katerih srednji sloj je osiromašen ravno zaradi globalizacije. Ključna beseda tega pokriznega sveta je fragmentacija gospodarstva in geopolitike – eno gre z drugim. V tem trenutku poskušajo ZDA transnacionalne oskrbovalne verige s strateškim in osnovnim blagom osvoboditi kitajskega vpliva. Zaradi močne tekmice imajo mehke noge. Drugič, transnacionalnost omenjenih verig dejansko omejuje ameriško gospodarsko suverenost – končno so tudi sami odvisni od drugih.

Ljubi kolega Jeremy Adelman, ki na univerzi Princeton vodi laboratorij za globalno zgodovino, je na nekem seminarju iz klobuka povlekel razlago, ki je kot nalašč za razumevanje globalne soodvisnosti trgovine in dobavnih verig. Ne gre le za odvisnost od drugega, torej nesuverenost, temveč tudi za odvisnost od tujca, torej strah! Brez te dvojne razlage ni mogoče razumeti Trumpove sinofobije, pa že prej, v času pandemije, ki je pretrgala globalne verige. ZDA spodbujajo politike ponastavljanja ali celo izstopanja iz oskrbovalnih verig. Primanjkljaj z Mehiko in Vietnamom narašča zaradi prenašanja različnih faz proizvodnje iz Kitajske. Povejte, če govorim preveč ...

Nikakor, čeprav boste priznali, da če daš akademiku pogovorni prst, ti vzame roko. Kaj ko bi posvetila tudi na politično plat? Kako se tu nagibajo in krivijo zavezništva ter razmerja moči?

Imate prav, zaljubljeni smo v mikrofon! No, druga polovica procesa fragmentacije se dogaja na odru politike moči v mednarodnih odnosih ali, kot danes radi pravimo, geopolitike. Vrsta držav in grozdov držav je pod vplivom novih gospodarskih obzorij začela dvomiti o obstoječi hierarhiji moči, na čelu z ZDA, očitajoč jim dvojne standarde pri uvejavljanju pravil in procesov na ravni svetovnega političnega reda. Ves čas to počnejo: so prosti strelci v mednarodni trgovini, pri ženevski konvenciji, pri svetovni protiteroristični kampanji, upravičeno kličejo k spoštovanju suverenosti Ukrajine, potem pa jo prekršijo v Iraku in Libiji, tako rekoč povsod, kamor stopijo. Pravica do dvojnih meril – govori vam amerikanist po poklicu – je v ameriški notranji javni razpravi povsem ponotranjena. Enaka pravila za vse, razen za nas. To nam pripada kot nesporno dejstvo, naravni zakon. Geopolitična delegitimacija ZDA je odprla vrata takim in drugačnim, večinoma brezobzirno nasilnim političnim akterjem – Putinova Rusija je simptomatičen primer.

Če povlečem niti, zgodovinar v meni ne verjame, da imamo opraviti z novo hladno vojno in niti da je to lahko interpretacijski model, ki se vrača in ciklično obrača skozi čas. Ta historična kategorija nam lahko pomaga razumeti, kako smo pristali tu, kjer smo, in skoraj neprebojno kompleksnost sedanje geopolitične slike. Moji študentje so že siti mojega vztrajanja pri neuporabnosti branja zgodovine prek analogij.

Med vrsticami izrečenega se nama izrisuje obzorje postglobalizacije. Očitno se vse več ljudi sprašuje, ali prinaša več škode kot koristi, in se zaveda, da si žagamo vejo, na kateri sedimo – vse bolj odvisni, vse manj samooskrbni.

Ljudje ne zavračajo le škodljivih posledic globalizacije, temveč ideologijo samo, globalizem, podmazan s poljudno retoriko svetovljanstva. Iz pradavnine se spahujejo novi nacionalizmi in suverenizmi, novi domoljubi in staroselci. Pojdite pogledat uradno dokumentacijo, napisano v prvem Trumpovem mandatu 2017–2021: suverenost na vsakem koraku zahteva prvi suveren sveta! Gospodarsko fragmentacija, ideološko deglobalizacija, geopolitično ... vojna.

Hladne vojne je konec, pa vendar ima, kot vsak zgodovinski pojav, svoj prej in svoj potem, ki nosita železne sledove. Smemo torej reči, da ima ves kapitalistični zahod od leta 1917 en sam cilj: preprečiti boljševiško revolucijo? Da je pri izkrcanju na Siciliji in v Normandiji v igri tekma za Berlin, pa ne samo nacifašističen, temveč tudi in predvsem potencialno sovjetski?

Sprašujete me, ali si lahko zamislimo hladnovojno branje 20. stoletja, ki je bolj razvlečeno od Hobsbawmovega. Odgovarjam, ne zamerite, kot hčerki: po malem da in ne. Ni dvoma, da boljševiška izkušnja poganja evropsko novejšo zgodovino v smislu akcije in reakcije: prvič se ponuja možnost družbenega preobrata na svetovni ravni, v katero Stalin verjame ali vsaj ne neha verjeti, do konca šestdesetih let. Revolucionarni internacionalizem je malik ali strašilo, ki zgošča ali redči, za ali proti, vsa sodobna politična gibanja.

Že Hobsbawm je ugotavljal, da je izziv boljševizma prisilil liberalne kapitalistične demokracije v priznavanje večjih socialnih pravic in zaščit. Civilno gibanje za pravice Afroameričanov, na primer, resda sloni na samoniklih, staroselskih dinamikah, ampak ameriška vlada je prisiljena pospešiti proces rasne desegregacije pod pritiskom komunističnih uspehov in dekolonizacije po svetu. Plejada dokumentov dokazuje pritisk zunanjega ministrstva in diplomacije za pospešitev notranjih procesov civilne emancipacije. Veste, kaj se je dogajalo? Da so predstavniki novo osamosvojenih afriških držav prileteli v Washington, pa niso smeli vstopiti v najboljše restavracije in hotele.

Med vrsticami sem vam že odgovoril: hladna vojna oziroma internacionalizem oziroma sovjetsko ozvezdje so pomembni, a ne edini dejavniki, ki določajo procese kratkega ali pač dolgega stoletja: pošast komunizma že, a tudi dekolonizacija, ki v mnogočem teče svojo pot oziroma išče tretjo – in najde neuvrščeno gibanje.

Naj bo, dvopolno ureditev sveta zamenja večpolna ali celo fragmentna. Z železnega zidu torej pademo kam? Kam danes obrača veter zgodovine, ki Fukuyami navkljub kar še piha in piha, ker je hegemonija kapitalističnih demokracij očitno občutno na prepihu?

Zgodovinar Paul Kennedy je v klasičnem delu Vzpon in padec velesil dokazoval, da prekomerni imperialni apetit vodi vse velike imperije v pogubljenje, vključno s Sovjetsko zvezo in ZDA. Torej, konca ni in ne more biti. Kaj jaz mislim o prelomu leta 89/91? Prvič ostajam prepričan, da je to, med navednicami, »lep trenutek«, ki pripelje kolektivnost k večji svobodi, torej: nobene nostalgije. Vi ste obmejni intelektualec, meja je v vas zarezala globoke brazde in zasadila upanje v čezmejnost – najbrž se boste z mano strinjali. Evropski integracijski proces postane stvarnost: EU širi na vzhod obljubo blaginje, še bolj pa svobode, karkoli že to pomeni. A veselju sledi kolektivna evforija, prepričanje, da so vse meje premagane, pa ni tako. Zakaj?

Prvi problem: po padcu zidu ne znamo postaviti alternativne panevropske ureditve: hladnovojno politično strukturo preprosto prilagodimo pohladnovojnim razmeram. Natovo širjenje lovk nad staro celino duši in preprečuje novo alternativo varne in urejene, zares združene Evrope. Nato se, pozor, širi samo na papirju, kam pa naj, ko je posovjetska Rusija s tisočimi jedrskih konic država z daleč največjo odvračilno zmožnost na svetu. Pet tisoč ameriških vojakov v Romuniji nikogar zares ne ogroža, pritiska pač. Ameriške zasebne ustanove, kot je na primer inštitut Hoover, ki deluje na Standfordu, na neki točki odkupujejo ruske državne arhive in jih množično selijo na ameriška tla – temu se reče šok terapija, kakšno ponižanje! Mednarodna javnost je gledala, dovolila plenitev sovjetskega gospodarstva, in modro molčala: več bi lahko naredila, da bi to preprečila – ponižanje nikdar ne prinese nič dobrega. Putin je otrok tega ponižanja, ultranacionalistična reakcija na nekaj, za kar smo tudi sami soodgovorni.

Dvojno zrcalo nastavljate: prvič, da ima zahod kremplje vmes pri razblinjenju sovjetskega ozvezdja, drugič, čeprav manj izrecno, da je padec sovjetskega sveta medvedja usluga v prvi vrsti za nas.

Končno se odpirajo državni arhivi in odstranjuje oznaka tajnosti z dokumentov iz devetdesetih let. Jelcin je na kolenih prosil Clintona, naj jih pusti pri miru. Pred državnimi volitvami leta 1996 ga roti, naj odloži razglas širjenja Nata, da ne bi s tem ponudil ramo retoriki neokomunističnih nacionalistov, rekoč: vaša zunanja politika je nothing but humiliation for Russia, eno samo ponižanje Rusije!

Torej, evropski vladajoči red pod pritiskom Amerike ostaja z obema nogama vkopan v hladno vojno, celo v drugopovojni čas, postwar, kot sami pravite. Dovolj je pomisliti, joj, kako to jezi moje pariške študente, da varnostni svet OZN leta 2025 sestavlja pet stalnih članov s pravico veta, med katerimi sta Velika Britanija in Francija – anahronizem na kvadrat. Pravila, ureditev, ustanove, zavezništva: svetovna oblast kot taka je anahronistična, od leta 1945 neposodobljena, če odmislim Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) neprilagojena procesom globalnega povezovanja. V tej vladni zmedi imajo ZDA proste roke vsiljevati svetu dvojna merila.

Dam primer, po moje svetel, referendum v Sloveniji leta 2003 o vstopu v EU in v Nato – ponavljam, dve ločeni vprašanji! Zdi se mi, da je ravno to danes problem: neločljivost, torej nedoločljivost enega in drugega. Vprašam izzivalno vas, kar bi rad Ursulo von der Leyen: cui prodest? Komu koristi atlanticizem, to, kar se meni brez polovičarstva zdi amerikanizacija vsega, kar je evropsko, vključno z evropsko zunanjo politiko?

Ostaniva pri devetdesetih letih: tragično razsutje nekdanje Jugoslavije je odigralo svojo vlogo. Če poenostavim: mlada EU je zamudila priložnost! Morala bi v prvi osebi prevzeti vso odgovornost za čim manj tragično reševanje dogajanja na svoja ramena. Clintonova vlada je zaradi notranjih razlogov zavračala vmešavanje, češ, to je evropska zadeva, rešujte jo Evropejci. Mi pa, razklani kot vedno in brez učinkovitih sredstev predamo štafeto. Clinton leta 1995 podpre razširitev Nata, ker ni drugih varnostnih struktur na obzorju, kot dokazuje bosanska kriza. Mednarodno varnost lahko jamči samo, kdor je opremljen – zopet ZDA. Zveza Nato je zavezana ameriški nadoblasti.

Zdaj, kaj pravijo o atlanticizmu evropske vlade, javno mnenje in banalno volilni izidi? V Sloveniji je večina volila za oboje! Evroatlantizem je demokratično izvoljen. Ko študentom čezatlantskih odnosov predavam o širjenju Nata, začnem s pro et contra, vse lepo in prav, dokler ne pokažem številk, izidov glasovanja ... hladna prha ... pregovorna kritičnost francoskih študentov pade v lonec. Nimaš kaj, duh časa. Atlanticizem v Evropi je zrcalo evropske varnostne šibkosti – konca panevropskih sanj.

Širjenje atlanticizma kot zrcalo krč(enj)a evropeizma, torej ...

Zdaj pa preveč zahtevate od mene. Vprašajte mojo hči, tudi ona je filozofinja, kako nori, ko ji odgovarjam z da in ne. Takšen je poklic zgodovinarja – razlagati kompleksnost s kompleksnostjo.

Tudi prav. Na zlatem pladnju mi prinašate vprašanje o atlanticizmu italijanske republike. Na kaj najprej pomisli novoizvoljeni predsednik vlade? Potrkati na vrata Bele hiše. Bi nam pomagali historizirati ta navidez neločljivi zakon? Drugače rečeno, koliko političnih kilogramov tehta ameriško izkrcanje na Sicilji? Da so široko odprta vrata za vse, kar je ameriškega na italijanskih tleh, le povračilo za opravljeno uslugo, težko verjamem.

Dolga zgodba, gordijski vozel. Izkazovanje zvestobe in vdanosti atlanticizmu v relativno zadnjem času služi kot legitimacija nove vlade. Bettino Craxi, prvi socialistični premier, Massimo D'Alema, prvi postkomunistični premier, ki glasno zagovarja intervencijo v Kosovu, danes Giorgia Meloni. Ničkoliko v začetku protisistemskih političnih sil se ustoliči z atlanticizmom – Giorgia Meloni je izdelala z odliko. Prvi razlog ste detektirali sami: prva vlada po drugi svetovni vojni se čuti ranljivo, izpostavljeno tujim interesom in pritiskom, mirovne pogodbe jo – upravičeno – vojaško in politično omejujejo, ne pozabimo, da v OZN vstopi šele leta 1955, prošnjo za skrbniško upravljanje kolonij zavrnejo, zunanje meje pokajo po šivih – kaj bi vam razlagal o tržaškem vprašanju ...

..., ki sploh ni lokalnega značaja. Tu izbruhnejo na dan dotlej podtalni plini ameriško-sovjetskega ali bolje kapitalistično-komunističnega rivalstva.

Ter sivih con vmes – ne pozabiva na Kominform leta 1948, ki vse premeša. Na Balkan začne leteti ameriška materialna in vojaška pomoč in tako dalje. Zdaj, kaj manjka na seznamu povojne Italije? Strateška varnost, politična zaščita, gospodarska pomoč, ameriška posojila in tehnologija. Predvsem pa največja in najmočnejša komunistična stranka na zahodu. Bližina železne zavese najprej in neuvrščenosti potem se širi kot grožnja: danes bi še krave smejale drugopovojnim atlanticističnim krilaticam.

Študentom rad predvajam dokument državnega sekretarja Deana Achesona, ki konec štiridesetih zagovarja vstop Italije v Nato v času, ko je nihče ni hotel: ne predsednik Truman, ne senatorji, člani odbora za zunanje zadeve, niti največje medijske hiše, za katere je Italija šibka, nezanesljiva, preračunljiva in hinavska – svojim je že dvakrat zabodla nož v hrbet. Predvsem pa je polna rdečkarjev – če ti zmagajo na volitvah, se lahko obrnejo proti nam z orožjem, ki smo jim ga sami dali v roke. Acheson v dolgem memorandumu za Trumana dokazuje nasprotno, svareč pred nevarnostjo notranjepolitične krize za časa vlade Alcideja De Gasperija, glavni argument pa se glasi: Italija je po stopnji civilizacije, veroizpovedi in rasi nezamenljiva, naravna članica atlantskega, belega in krščanskega, torej protikomunističnega zahoda. To so kategorije leta 1949, ko se Italija znajde med dvanajstimi ustanovnimi članicami Nata: civilizacija, religija in rasa.

Nemčija, Avstrija in Trst: tri odprta politična vprašanja sveta po drugi svetovni vojni. Bi nam pomagali razumeti dinamike iz zakulisja, če vas parafraziram, tega, čemur bi morali vsi, eni in drugi imenovati jadranska obmejnost, ne črta, ki ločuje, temveč prostor prehajanja in povezovanja?

Tako imenovano tržaško vprašanje je najprej geopolitičo križišče na robu železne zavese, po razkolu v levem taboru pa motno in megleno ideološko kurišče, v katerem se žgejo obtoževanja in zamere, novi nacionalizmi in imperializmi skozi blazinico Titove Jugoslavije, ki igra na obeh mizah. Trst pa je tudi simbolno mesto, nekoč večkulturno, vrata iz celine na Jadran, ki vsemu gorju navkljub po vojni ohrani svojo večobraznost – na srečo ni Solun, ki ga druga svetovna vojna izprazni svojih mnogoterih specifik do neprepoznavnosti.

Kar jaz cenim od tega mesta, in vi ste živa priča!, je trmasta narava njegove čezmejnosti, neke vrste neslišen in neviden odpor do izenačevanja z logiko železne zavese in nacionalne države. Trsta ne moreš rešiti, kot sta De Gasperi in Gruber Južno Tirolsko. Kot bi mesto nekaj čakalo, s conama A in B, Svobodnim tržaškim ozemljem, pa tudi kasneje, med Londonom leta 1954 in Osimom leta 1975. Sledi osamosvojitev Slovenije, Evropa, Schengen. Čakalo, da končno zadiha evropsko. Tako je, vsaka meja je tu vsiljena, preozka, krivična! Slovence v Italiji cenim zato, ker ste – vsemu navkljub – ostali. Trst je po vaši zaslugi bogatejši. Ta jadranski rob je središče Evrope.

Zdi se mi očitno, da se v Evropi dviga – če se poigram z vašimi besedami – nov beli, krščanski in protikomunistični kontekst, kjer se danes trkajo razmerja in sile, namreč Skandinavija in Baltik. Bomo grobo, nekorektno vrgel: to je Amerika na evropskih tleh! Trojanski konj, ki odpira vrata turboliberalnemu kapitalizmu, kulturnim in vrednotnim modelom vesterna, logiki varnostne paranoje in zakonitosti naredi si sam, s puško na rami v napad, za pravico in ponos. Ali je to novi evropski sod smodnika? Tistih 1300 kilometrov finsko-ruske meje? Vam povem, da me je streslo: nad Uppsalo letijo lovska letala ..., kot bi nad glavo znova poslušal ameriške reaktivce, ki so leta 1999 iz Aviana letela nad Beograd.

Začniva sladko: moja hči je v Uppsali ravno začela pomagistrski študij filozofskih znanosti – morda sta se srečala? Manj osebno: baltske države so problem: kot članice Nata se lahko po petem členu sklicujejo na pravico do kolektivne samoobrambe, v njih živi precej številčna rusko govoreča skupnost, oborožena do zob, ker se počuti ogrožena. Finska in nazadnje vojaško nadvse zmogljiva Švedska sta na novo pristopili: v vseh pogledih je sprožena oborožena tekma.

Priznam, da bi me ruska ofenziva na severni fronti precej presenetila zaradi verižne reakcije, ki ni v nikogaršnjem interesu. Nevarnost če sploh grozi prej na ozemlju prepustne in mehke Moldaviji. Za razliko od naivnosti mnogih kolegov ne verjamem v ruski načrt ozemeljske širitve ali, če rečem s fobično prispodobo iz časov hladne vojne, v kozaške jezdece, ki se napajajo v vodnjaku svetega Petra. Putin se je, če že, vojaškostrateško uštel. Bolj me straši strategija vojnega izčrpavanja, iz katere ni bilo videti izhoda. Dolgo smo tvegali samovžig ekskalacije, za katero zadošča že iskrica – Franc Ferdinand v Sarajevu. Nadaljuje se izčrpavanje nezamisljivega števila mladih življenj – zastrašujoče je, da soudeleženi nočejo objaviti števila smrtnih žrtev. Kolega je nedavno položil cvet na grob svojega ukrajinskega študenta. Zdaj bomo pa videli ...

V kratkih nekaj letih smo retorično in logično zdrseli, kot po fino naoljeni klančini, v orožarsko normalnost. Kljub dobro založeni orodjarni diplomatske in mirovniške kulture, spet govorimo, mislimo in rešujemo z vojno. Kdor, čudak!, še goni svoje mirovništvo, se sam izključi iz igre, naiven preprostež, zanesenjak, sentimentalen bedak brez atributov za pravo politiko, stvar za dedce, mirna roka in trden prijem, bodi »realist«, ni kaj cincati, brezpogojno za vsako ceno, na milost in nemilost, z nami ali proti nam. Bismarcku se kolca ...

... duceju pa spahuje! Vam moram priznati, da med kolegi zgodovinarji vlada prava mrzlica, s čelado na glavi v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu iščejo analogije ... stroki se cedijo sline ... Mrhovinarstvo, vam pravim.

Hvala, dragocena alineja. Zadnjič sem prebral naslov: mirovnik Donald. Odgovarjam z majico: something, somewere went terribly wrong. Nekaj je šlo nekje zelo narobe.

V ZDA se, kot sva rekla, leta 2008 zgodi kriza globalizacije in globalizma, ideje, po kateri lahko zmagamo vsi: zahodni potrošniki, ki kupujejo ceneje, ameriški proizvajalci, ki z mastno služijo, milijon kitajskih revežev, ki stopi na zeleno vejo. Kriza je razkrinkala utvaro in iznesla poražence: delavce vseh sort, od tovarnarjev do raznašalcev, obubožan srednji sloj v deindustrializiranih območjih. Pozor, ta enoznačna protipripoved je ravno tako zavajajoča: ZDA še zdaleč niso pri kraju. Za vsako mesto Gary v zvezni državi Indiana, nekoč prestolnico jeklarstva in železarstva, ki je v zadnjih dvajsetih letih izgubila 70 odstotkov prebivalcev, imaš nov Austin v Teksasu, Seattle, Washington in Portland, Oregon ali Little Rock v Arkansasu. Ameriška mesta umirajo in se rojevajo. Dejstvo pa je, da globalistična politika pozabila in odkljukala precej velik kos ameriške družbe, ki je bil izključen iz finančno-gospodarske tranzicije.

Iz tega sledi izbruh sovražnega odpora in mržnje do preostalega sveta. Trump je glasnik te Amerike, prepričane, da jo je svet prevaral, izkoristil in osiromašil. Makroekonomski kazalci kažejo nasprotno: ZDA ostajajo najbogatejši in najmočnejši, po privilegijih dejansko imperialni gospodar sveta. Vlada mu z dolarjem, v katerem je kakih 70 odstotkov svetovnih valutnih rezerv, s 700 vojaškimi oporišči po vsem svetu ... Ne bom našteval.

Svoboda in oblast, če povzamem enega vaših najbolj uspelih naslovov.

In vendar zmaguje z zgodbo o družbi, ki drvi v prepad. Trump kot jezdec, ki bo Ameriko rešil pred apokalipso – očitno deluje. Če je na prvem mestu zunanjih sovražnikov Evropa, obstaja notranji sovražnik, drugi na ameriških tleh – priseljenec. Šovinizem je ameriški odziv na strah pred dvigom preostalega sveta. Da smo pozabili Trumpovo kampanjo dokazovanja nečistokrnosti Baracka Obame? Črnec v Beli hiši je nezakonito naseljen – tako zelo rasistično. Iz tega ne izhaja, kot mnogi trdijo, novo obdobje ameriške osamitve – kako bi naj? Nasilni nacionalizem in unilateralizem: ni trajnih zavezništev, ni načel ne pravil, še manj vrednot, ampak samo ameriški interesi. Trump v mednarodne politične odnose uvede brezpravno džunglo newyorškega nepremičninskega trga. Vsepovsod volkovi in morski psi, ki grizejo in trgajo. Za ameriško zmago, je dovoljeno vse. Poglejte si debato s konservativnim novinarjem Fox Newsa Billom O'Reillyjem iz leta 2017, ki Trumpa izzove dobesedno: Putin je vendar zločinec! Trump pa hladno: nič boljši nismo ... in prav je tako! Mednarodna politika je klavnica, sporoča: velika riba požre malo. Od velikih državnikov, kot so Putin, Xi Jinping, Kim Džong Un, se moramo učiti, pravi Trump.

Srhljiva, s krvjo prepojena klavnica ...

Splošna javnost misli, da Trump prinaša svet brez vojne, nemira in nevarnosti. Nasprotno, ravno on je postavil pogoje zanje. Protinatovskim izjavam navkljub je nadaljeval tradicijo ameriškega vojnega hujskaštva. Preselil je ameriško veleposlaništvo v Jeruzalem in razgrnil Netanjahuju rdečo preprogo. S pokroviteljstvom Abrahamovega dogovora je de facto pustil prižgano vrvico palestinskega vprašanja – in je počila!

Iskreno vam priznam: Trump je strupena osebnost, za ameriško in posledično svetovno demokracijo. Zastruplja telo, ki je zaradi različnih vzrokov že bolno. Spomnim se jesenske tv-debate med podpredsednikoma Timom Walzom in JD Vanceom – lahko bi ga naučila civilizirane, vsebinsko bogate in spoštljive, nesovražne politike brez neumnih vulgarnosti in nasilnih laži.

Simptom te zastrupitve zahoda, recite, da ni tako, je praksa in logika sankcij, dokaz prepričanja – predpostavljanja, da Rusija nima izhodov, drugih svetov, katerih se trdno, varno, razvito prijeti. Katarina, Peter, Aleksander ... ali nič. Res kratkoviden in nadležen, dekadenčen ta naš zahodnocentrizem.

V letih hladne vojne se Amerika rada hvalili, da je domovina svobode, ki bo rešila svet suženjstva. Prej omenjeni Acheson se leta 1947 odpravi v delto Mississippija, na skrajni jug, da bi govoril proti komunizmu kot obliki suženjstva. Si mislite, na skrajnem jugu, slušalcem, ki so še zmeraj ujeti v rasno izključenost. Retorika svobodnega sveta je kot bumerang, ki skuša na zunanje sovražnike preložiti naše notranje družbene krivice. Ameriška demokracija ni v težavah zato, ker jo imata na piki Rusija ali Kitajska, temveč ker ne uspe več zagotoviti osnovne blaginje in svoboščin vsem svojim državljanom. Pojasnim prozaično: vzemimo v poštev osnovne parametre vojaške in gospodarske moči in primerjajmo svobodni svet leta 1949 in današnjega: z 80 odstotkov svetovnega BDP-ja in 95 odstotkov svetovnega orožja smo manj gospodarji sveta. Drugi pluralni akterji se dvigajo, na srečo. Rusija in Kitajska, poudarjam veznik, to ni ena os. Rusi vlečejo vodo na svoj mlin, a kaj, ko brez ruskega blaga ne morejo, pa tudi sami so celina. Med vzhodno in zahodno mejo – s Kitajsko – je devet časovnih pasov. Kam pa greš brez hitrih vlakov, satelitov, kontejnerskih ladij, plinovodov?

O sankcijah, njihovi učinkovitosti ali ne, obstaja široka literatura. V vsakem primeru odpirajo vrsto težav: tudi če delujejo, so učinki vidni dolgoročno, politična logika pa zahteva takojšnjo računico. Potem je tu dejstvo, da se jim da po krajši poti ali na široko izogniti. Tretjič, sankcije še zdaleč niso to, za kar nam jih predstavljajo, namreč miroljubna alternativa vojni. V nekaterih primerih znajo biti nadvse nasilen prisilni ukrep. Vprašajte tisoče iraških otrok, ki so zaradi kazenskega embarga v času prve zalivske vojne umirali od bolezni in gladu. Sankcije so pod določenimi pogoji vojaška strategija.

Vaša hči bo vesela, da se za konec vračava k staremu Kantu, ki v nujnem eseju K večnemu miru natančno razlikuje med premirjem, prekinitvijo ognja, tem sporazumom s figo v žepu, in edinim pravim, kozmopolitskim mirom, takšnim brez skritih interesov in za vse ljudi. Med pozitivnimi pogoji za to, da vanj smemo sploh upati, nuja federalističnega povezovanja na transnacionalni ravni. Še en hodeči mrtvec – Organizacija združenih narodov.

OZN odlično deluje, a rešuje specifične zadeve: Sklad združenih narodov za otroke, Urad visokega komisarja ZN za begunce, Svetovna zdravstvena organizacija, Skupni program ZN za preprečevanje hiva/aidsa in tako dalje. A vsaka, še tako banalna odločitev obvisi v zraku zaradi pravice do veta. In krog je sklenjen: nujno je potrebna radikalna posodobitev arhitekture globalnega upravljanja, sicer se OZN samo smeši.