Kaj bomo brali na počitnicah? Tukaj so predlogi

Čisto na koncu predavanja Umetnost pobega je francoski pisatelj Édouard Louis pred tednom dni v Ljubljani govoril o enem zadnjih zapisov filozofa Michela Foucaulta, ko je leta 1984 zaradi aidsa umiral v bolnišnici. Napisal je, da si predstavlja, kako bolni ljudje živijo v bolnišnici, potem pa nekoč v tej stavbi odkrijejo skrivna vrata, skozi katera izstopijo zdravi in z majhnim kovčkom, v katerem je vsa njihova lastnina, nadenejo si novo ime in začnejo od začetka. Predstavljala sem si, da je tudi naš svet bolnišnica in da nam knjige pomagajo najti ta skrivna vrata.

Petra Meterc,
prevajalka in filmska kritičarka

 

Kaj boste letos brali na počitnicah?

Z mano ostaja navada iz otroštva, ko so počitnice pomenile tudi nujen predhoden obisk lokalne knjižnice in izposojo prevelike količine knjig za število počitniških dni. Torej kup knjig v nahrbtniku, četudi ne gre vseh prebrati. Letos bo z mano zagotovo šel novi roman Oceana Vuonga The Emperor of Gladness, saj me je njegov prvenec Bežen trenutek bajnosti zares navdušil. Potem esejska knjiga Omarja El Akkada z naslovom One Day, Everyone Will Have Always Been Against This. Avtor z naslovom cilja na prevladujočo udobno tišino, s katero je zadnjih devetnajst mesecev genocid v Gazi pospremil Zahod. Verjetno gresta z mano še zbirka zgodb in zapisov ljudi iz Gaze, ki jo je uredil Mahmud Muna, Daybreak in Gaza, nedavno gost sklopa dogodkov Svobodna Palestina, in v slovenščino že druga prevedena zbirka poezije Anne Świrszczyńske Džingiskan v kopalnici.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katero bi priporočili našim bralcem?

Z Arundhati Roy in romanom Bog majhnih stvari pred nekaj leti. Radost ob ponovnem prebiranju romana nekje med morjem in škržati. Roy je avtorica, h kateri se kar naprej vračam. Bralcem zato priporočam tako omenjeni prvenec kot knjigo Ministrstvo za najvišjo srečo in njene eseje Azadi: Svoboda. Fašizem. Književnost.

Najlepši ljubezenski roman ali pesem?

Roman Their Eyes Were Watching God ene najpomembnejših avtoric iz obdobja harlemske renesanse, Zore Neale Hurston, ki je bila tudi v ZDA dolgo pozabljena, dokler je niso ponovno odkrile feministične afroameriške avtorice v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V slovenščini je pri založbi /*cf. izšla njena knjiga Barakun, v kateri izjemno popisuje življenje Cudjoeja Lewisa, enega od zadnjih iz zahodne Afrike v Ameriko prepeljanih sužnjev, močno, res močno pa upam, da bo kdaj preveden tudi prej omenjeni roman. Junakinja Janie se v knjigi od mladosti pa do pozne odraslosti znajde v različnih odnosih, ki jo na različne načine zaznamujejo in izoblikujejo, pa četudi ne gre nujno za vihrave in usodne ljubezni.

Najbolj napeta in vznemirljiva zgodba?

Več knjig Octavie Butler, v našem prostoru slabo poznane afroameriške avtorice, ki bi jo v določenih vidikih lahko vzporejali s pisanjem Margaret Atwood, spet v drugih pa gre pri njenem pisanju za nesporno literarno sestrstvo s Toni Morrison, Alice Walker in generacijo afroameriških pisateljic, ki so začele ustvarjati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njeni romani včasih z majhnimi nadnaravnimi zasuki, spet drugič z gradnjo novih svetov prihodnosti ostro režejo v ameriško družbo, v vprašanja rasnih odnosov, feminizma, ekologije, vzpona avtoritarnih politik.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Težko se postavim v čevlje literarnih junakov, verjetno pa se najlažje poistovetim s kakšnim prismuknjenim (anti)junakom.

Katera knjiga, ki ste jo prebrali, vas je najbolj spremenila?

Pred leti sem v roke vzela Steno Marlen Haushofer. V knjigi, napisani leta 1963, junakinja v gorah ostane sama za nevidno steno, ki je, tako se zdi, zamrznila človeštvo. Družbo ji delajo pes, mačka in krava. Kar naenkrat pahnjena v popolno samoto in soočena sama s sabo ter z naravo doživlja radikalne spremembe, ki so zanjo, kljub dejstvu, da ni nujno, da bo ob pomanjkanju hrane in drugih dobrin lahko preživela, osvobajajoče. Pomembna je bila tudi Avtobiografija Angele Davis, ki je v slovenskem prevodu izšla v zbirki Rdeči atom pri Partizanski knjigi že leta 1976 (!). Knjigo je sicer v ZDA leta 1974 uredila in objavila Toni Morrison, v njej pa Angela Davis popisuje svojo pot od otroštva do njenega političnega aktivizma in političnega procesa, v katerem so jo po krivem obtožili vpletenosti v umor.

S katerimi tremi pisatelji ali literarnimi junaki bi najraje šli na večerjo in o čem bi se pogovarjali?

Lani sem za založbo Beletrina prevedla knjigo Meja bolgarske avtorice Kapke Kassabove, pred nekaj tedni pa sem avtorico tudi osebno spoznala in z njo preživela popoldne ob čaju iz rožmarina in figovih listov. Raje kot na večerjo bi se z njo odpravila na eno od njenih poti po Bolgariji, Makedoniji, Albaniji, Grčiji in Turčiji, ki jih popisuje v zadnjih štirih knjigah, in se z njo potopila v umetnost opazovanja in poslušanja. Prepričana sem, da se drobni čudeži zgodb, ki zapolnjujejo strani njenih knjig, zgodijo prav zato, ker je mojstrica slednjega.

Literarni odlomek, prizor ali citat, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

»Ljubiti. Biti ljubljen. [...] Iskati veselje na najbolj žalostnih krajih. Zasledovati lepoto in njena skrivališča. Nikoli poenostavljati zapletenega in zapletati preprostega. Spoštovati moč, ne oblasti. Predvsem pa opazovati. In poskušati razumeti. Nikoli gledati vstran. In nikoli, nikoli pozabiti.« (Arundhati Roy, zbirka esejev My Seditious Heart)

Luka Savić,
filozof in umetnik

 

Kaj boste letos brali na počitnicah?

Glede na to, da moram vsak dan nekaj brati – ker je to narava mojega dela –, si za poletje ponavadi rezerviram knjige, ki niso z mojega raziskovalnega področja. Lani sem s partnerko odšel na potovanje z nahrbtnikom, backpacking, po albanski obali in veliko razmišljal o Ismailu Kadareju ter o tem, kakšen vtis je naredil name. Ko v Albaniji malo zaviješ iz turističnega dela, imaš res občutek, kot da si se znašel v njegovi knjigi. Letošnjega poletnega branja še nisem načrtoval, a slutim, da bom bral The Books of Jacob Olge Tokarczuk, ki naj bi – po mojem vedenju – govorila o trenju med razsvetljenstvom in mistiko. Mislim, da živimo v obdobju, v katerem se je razsvetljenski ideal racionalno urejenega sveta zlomil, in zelo me zanima, kako so se s tem v zgodovini in danes soočala različna gibanja, misleci in pisci.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katero bi priporočili našim bralcem?

Večinoma tudi poleti berem teorijo. A kljub temu me je eno poletje popolnoma prevzela knjiga Friedricha Schillerja Videc duhov (nem. Der Geisterseher), ki se dogaja v Benetkah. Čeprav Schiller te knjige ni dokončal, se v njej jasno čuti duh časa, o katerem sem že govoril v povezavi z Olgo Tokarczuk.

Današnji čas potrebuje nekaj, kar bo našo racionalnost, navezanost na informiranost in tesnobo, povezano s tehnološkim razvojem, prestavilo na metafizično raven. Ponovno moramo razumeti, da sta upanje in »napredek« skrita v domišljiji in odprtosti uma. Le skozi to je mogoče utopično mišljenje o boljšem svetu – tja nas algoritmi težko pripeljejo.

Bralcem priporočam v branje knjigo Skrivno življenje dreves Petra Wohllebna. Je zelo berljiva, a hkrati opozarja na kompleksnost narave in simbiotskih, uravnoteženih sistemov. Včasih smo naravo gledali kot vzornico, danes pa ji skušamo »pomagati«, da se ohrani. Ta knjiga govori o tem, kako nam lahko narava pomaga razviti boljšo družbo – in ne obratno. V naravi se skriva inteligenca, ki bi jo morali prevesti v jezikovno orodje, da bi nam pomagala razumeti nas same. Wohllebnova knjiga govori o naravni inteligenci in nas preusmerja stran od tesnobe, povezane z umetno inteligenco. Sproščujoča misel za vroče poletje.

Najlepši ljubezenski roman ali pesem?

Tu bom kratek, čeprav se mi ljubezen zdi ena izmed najpomembnejših filozofskih kategorij. Zgodovinsko-filozofska študija, pisana kot roman, Tête-à-Tête Hazel Rowley govori o napetem razmerju med dvema velikanoma sodobne misli – Simone de Beauvoir in Jean-Paulom Sartrom. Najbolj zabaven del te knjige je zagotovo njun prvi dogovorjeni zmenek. Namesto da bi na dogovorjeno mesto prišla Simone, je poslala svojo sestro. Ko je sestra pristopila do Jeana-Paula in ga obvestila, da Simone ne bo, jo je ta vprašal: »Kako si me prepoznala?« Sestra mu je odgovorila, da po očalih – čeprav je bilo v parku ogromno ljudi z očali. Jean-Paul se je rahlo zamislil. Namesto da bi se obremenjeval s svojo podobo (predpostavljal je namreč, da ga je prepoznala zato, ker škili), je sestri odvrnil: »Pa pojdiva midva na zmenek.«

Nekako tako gre ta zgodba – in še danes me zelo zabava dejstvo njegove vztrajnosti in iznajdljivosti.

Najbolj napeta in vznemirljiva zgodba?

Najbolj napete zgodbe so mi še vedno tiste iz antične dobe. Odiseje in Iliade – mislim, da ju ne more prekašati nihče. Sta tipičen primer, kako lahko nekaj, kar je bilo napisano zelo dolgo nazaj, še danes živi. Mislim, da sta arhetip za skoraj vsa kasnejša literarna dela. Na neki način so literarna dela »tradicionalnega tipa« (če odmislimo postmoderni roman itd.) samo variacije teh dveh del. Še celo film Vojna zvezd temelji na Odiseji in Iliadi. Spust v podzemlje k Hadu lahko brez težav primerjamo s potovanjem proti Zvezdi smrti v Vojni zvezd. To dobro opisujejo ameriški akademiki, ki se ukvarjajo s komparativistiko in klasično filologijo.

Drugi vir zgodb, ki me močno nagovarjajo, so svetopisemske pripovedi iz Stare zaveze. So aktualne, krute in iz njih se lahko veliko naučimo. Moram pa priznati, da sodobne literature, ki ima vznemirljive teme ali motive, večinoma ne berem – in morda z mojo izjavo zgoraj komu delam krivico.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Na to vprašanje težko odgovorim neposredno. Si pa pogosto zaželim, da bi imel značajske lastnosti kakšnega literarnega junaka. Na primer, Akakij Akakijevič iz Gogoljevega romana Plašč se mi zdi izjemno zanimiv lik. Mislim, da je Gogolj v njem skoraj preroško ujel sodobnega človeka – kot da bi ga naslikal za naš čas. Podobno kot Telečja pečenka Josipa Jurčiča.

Seveda ne bi želel biti kot Akakij v celoti, a če si ga nekoliko priredim, vidim v njem redkost: zelo malo ljudi je danes pripravljenih žrtvovati vse za »objekt poželenja«, ki ga sam razumem kot načelno idejo. Nekaj, kar presega materialno. Recimo, da bi bil za nekoga ta objekt umetniška, filozofska ali vrednostna ideja – tako kot je bil plašč za Akakija. Lahko pa to beremo »klasično« in si zamislimo namesto plašča mobilni telefon in smo na drugi strani kovanca sodobnega človeka. Sodobni lik v vsakem primeru.

Katera knjiga, ki ste jo prebrali, vas je najbolj spremenila?

Teh pa je seveda cela serija. Zagotovo je name največji vtis naredil Sigmund Freud – še posebej v najstniških letih. Njegovo delo mi je močno pomagalo pri razumevanju lastnih smotrov v življenju.

S katerimi tremi pisatelji ali literarnimi junaki bi najraje šli na večerjo in o čem bi se pogovarjali?

Šel bi na večerjo s kakšnim alpinistom – s tistimi, ki hodijo na Himalajo. Alpinisti poosebljajo vse, kar sem prej opisoval: pripravljenost umreti za neko idejo, sposobnost občutiti metafiziko narave in se predajati »neracionalnemu« početju, ki ima romantične in mistične temelje. Z veseljem bi večerjal s kakšnim slovenskim alpinistom ali pisateljem, ki je to izkušnjo znal avtobiografsko ubesediti. Predvsem bi se pogovarjal o tem, zakaj sploh to počnejo.

Zelo pa bi me zanimal tudi pogovor s Spinozo – izobčencem, ki je vztrajal pri svojih idejah kljub družbenim pritiskom. Prepričan sem, da bi imel veliko povedati o sodobni družbi in stanju narave danes. Mislim, da bi mi tak pogovor dal občutek stika z nečim bistvenim in brezčasnim.

Kant pa je menda bil na večerjah zelo zabaven in je veliko govoril. Tudi večerje z njim se ne bi branil.

Literarni odlomek, prizor ali citat, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

»Naloga umetniškega dela je, da zgodovinsko vsebino preoblikuje v filozofsko resnico.«

Walter Benjamin, Izvor nemške tragične drame (The Origin of German Tragic Drama)

To je vodilo v moji umetniško-filozofski praksi, in ko sem naletel na ta citat, sem se v njem neizmerno prepoznal.

Blaž Vurnik,
zgodovinar in muzejski kustos

 

Kaj boste letos brali na počitnicah?

Moj odnos s knjigami predstavlja množica bralnih seznamov želja v beležkah in vseh mogočih aplikacijah. Daljšajo se in nastajajo novi, jaz pa potem vedno vzamem s seboj druge knjige. Upam, da letos pride na vrsto tudi Elias Portolu; Trsi v vetru sardinske pisateljice Grazie Deledda, ki pripoveduje o nekdanjem življenju otoka, kamor se rad vračam. S police me že zamerljivo opazuje Ta svet je lahko boljši Janisa Varufakisa, med prvimi prebranimi pa bo gotovo Vse luči Muanisa Sinanovića.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Poletja so zame vedno čas, ki se ga veselim, zadnja leta, ko nas vročina bolj sili v mirovanje kot nekoč, pa je priložnosti za branje še več. Branje me vedno poveže s krajem, kjer se znajdem. Vedno se bom spominjal lošinjskih stopnic, na katerih sem sedel in bral Cankarjevega Hlapca Jerneja, borovca, na katerega sem se naslanjal in goltal napetost Zamaleka Dejana Tiage Stankovića, in »zelene hiše«, kjer me je navduševal Ecov Baudolino.

Nekoč sem s seboj tovoril Sojenice Jonathana Littella, kar je bilo približno tako, kot da bi v nahrbtniku nosil opeko. A je bilo vredno, to delo osupne in pretrese. Iskreno priporočam serijsko branje treh romanov, ki so postavljeni v čas prve svetovne vojne: Davida Diopa Več kot brat, Paola Rumiza Kot konji, ki spijo stoje ter Pierra Lemaitra Na svidenje tam zgoraj. Nekoliko bliže sta nam Ne bom se več drsal na bajerju Lada Kralja in Jančarjev morda manj znani roman Drevo brez imena. Čeprav so to zgodovinski romani, pojasnjujejo predvsem svet, v katerem živimo danes. Za pogled na vzhod pa trojček Dževada Karahasana o perzijskemu mislecu Omarju Hajamu. Pa risoromani Joeja Sacca, predvsem Footnotes in Gaza.

Najlepši ljubezenski roman?

Muzej nedolžnosti Orhana Pamuka. Füsün mi je sicer šla vedno bolj na živce, Kemalova obsedenost z njo pa še bolj. V galopu sem bral to knjigo in upal, da se ne bo zgodilo to, kar se je seveda imelo zgoditi. Podobno sem se počutil tudi pri Črni skrinjici Amosa Oza.

Najbolj vznemirljiva in napeta zgodba?

Če zgodba ni napeta ali vznemirljiva na kakršenkoli način, knjige ne berem. To ocenim že na prvi strani, zato se mi nikoli ne zgodi, da bi pri branju obupal nekje na sredini. Ampak vseeno, recimo Vojnovićeva Jugoslavija, moja dežela je besedilo, ki neprestano stopnjuje napetost, čisti rokenrol, ki se potem še prehitro konča.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Včasih, ko sedim v pisarni in me doletijo pusta uradniška opravila, si rečem, da sem kakor Akakij Akakijevič, skromen državni uradnik iz Gogoljevega Plašča. Rad pa verjamem, da bi se v eksotičnih okoljih dvajsetih let dvajsetega stoletja v naključno zbranih družbah znašel kot Hercule Poirot. Pogosto je tudi moje delo takšno: polno informacij, iz katerih je treba sestaviti zgodbo.

S katerimi tremi pisatelji ali literarnimi junaki bi najraje šli na večerjo in o čem bi se pogovarjali?

Ne verjamem, da bi na večerji lahko »zaužil« osebnost velikanov. Šel bi pa za nekaj dni na ladjo k Hemingwayu, kjer bi se prepustil njegovemu življenjskemu slogu, potem bi se šel spočit na Tolstojevo posestvo Jasna Poljana. Tam bi razpravljal s pisateljem in se ruval z zemljo skupaj z njegovimi kmeti.

Ste v zadnjem času prebrali kakšen lep citat, verz ali misel, ki vam je še posebej ostala v spominu?

Seveda, citate imam rad, mogoče ne lepe, ampak predvsem take, ki nas aktivirajo v kakšen razmislek. Predvsem bralniki omogočajo, da si citate v knjigi označiš in tam ostanejo tudi, ko si že skoraj pozabil, za kaj točno v knjigi gre. Poglejmo torej v to zakladnico. Recimo Jakob Alešovec, duhovit pisec druge polovice 19. stoletja, rojen v Skaručni, nato pretežno Ljubljančan, se v delu Kako sem se jaz likal spominja: »'Ah, niste Vi ali Vaš oče ali kdo drugi znani z nikomur, ki ima kaj veljave pri tistih gospodih, ki štipendije oddajajo?' 'Čemu? Saj so priložena moja spričevala,' krhnem jaz zabuhlo. 'Vi ste še mlad, prijatelj, torej ne veste nič o tem,' sklene profesor Melcar in začne pouk, jaz pa vso uro premišljujem, kako more biti to, da so štipendije dobili drugi, izmed katerih ni imel nobeden takega šolskega spričevala, ni bil nobeden tako reven, kakor jaz.« Spomnim se pa tudi tegale iz Mačje zibke Kurta Vonneguta: »Če bi bil mlajši, bi napisal zgodovino človeške neumnosti.« Pa še tegale: »Zgodovina! Berite jo in jokajte!«

Aleksandra Vajd,
umetnica in predavateljica

 

Kaj boste letos brali na počitnicah?

Brala bom Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva Davida Graeberja in Davida Wengrowa. Knjiga obljublja radikalno spremembo načina o tem, kako razumemo človeško zgodovino – in s tem tudi sedanjost in prihodnost. Graeber in Wengrow zavračata idejo, da je razvoj civilizacije potekal linearno od preprostih družb do kompleksnih držav. Namesto tega ponujata bogato paleto dokazov, da so se ljudje že od nekdaj igrivo in zavestno odločali, kako bodo živeli: včasih egalitarno, včasih hierarhično, pogosto pa povsem drugače, kot si danes predstavljamo. Za poletje bo Pričetek vsega ravno prava knjiga – ne kot priročnik, ampak bolj kot povabilo k domišljiji. V času, ko nas vsakdanji svet preplavlja z občutkom brezizhodnosti, jo bom prebirala v upanju, da mi ta knjiga vrne občutek možnosti.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katero bi priporočili našim bralcem?

Knjiga Stena Marlene Haushofer iz leta 1963. Gre za distopično, feministično, znanstvenofantastično mojstrovino. Ženska srednjih let se nekega jutra med počitnicami v lovski koči v avstrijskih gorah zbudi in ugotovi, da jo od preostalega sveta ločuje nevidni zid. Z mačko, psom in kravo, ki so njeni edini spremljevalci, se nauči, kako preživeti in kako živeti z osamljenostjo v naravi, ki postane njeno edino zatočišče in ogledalo.

Ko sem prebirala Steno, sem imela občutek, da z vsako obrnjeno stranjo globlje diham samoto samo. Knjiga me ni prevzela z dogajanjem, ampak z njeno radikalno tišino – z občutkom, da si popolnoma sam, brez pričevanja, brez publike, brez družbenih struktur.

»Zdi se mi, da šele zdaj zares razumem, kaj je življenje. Življenje je preprosto volja do življenja. Ne potrebuje smisla, ni ga treba upravičevati. Je pač tu. Travna bilka raste, krava prežvekuje, dež pada – in to je dovolj. Vse ostalo, vse, za kar smo mislili, da ga potrebujemo – razlage, načrte, napredek – je hrup. Prava stvar je zelo tiha.«

Ta misel me je popolnoma ustavila. Dojela sem, da knjiga ne govori le o preživetju brez ljudi, ampak o preživetju brez iluzij. Stena me je naučila, da je bistvo življenja v njegovi preprostosti, v zmožnosti, da sprejmemo obstoj takšen, kot je – brez potrebe po razlagi. Znova in znova se mi roman vrača v misli – uči me poslušati tisto, kar je običajno preslišano: tišino, naravo in samoto kot obliko resnice.

Pripovedovalka mi je s svojo tiho, metodično prožnostjo dala nekakšno dovoljenje, da lahko od zdaj naprej zaupam tudi svoji tišini.

Najlepši ljubezenski roman ali pesem?

Ena izmed nepozabnih ljubezenskih zgodb zame je Sea and Fog (Morje in megla) Etel Adnan. To ni običajna ljubezenska zgodba, temveč poetična meditacija o intimnosti, hrepenenju in preobrazbi. Morje in megla postaneta ljubimca – dve sili, ki se združujeta, oblikujeta druga drugo in odpravljata meje. V jeziku je čutnost, tiha strast, ki govori o ljubezni kot o nečem vesoljnem in skrivnostnem, je ogromna, izmuzljiva, včasih boleča in čudovita v svoji moči, da raztaplja jaz. Začutila sem, kako je lahko ljubezen atmosferična, neizgovorjena, nekaj, kar spremeni vse, ne da bi se moralo razložiti.

Najbolj napeta in vznemirljiva zgodba?

Ágota Kristóf Trilogija. Šolski zvezek. Dokaz. Tretja laž. Branje trilogije je bila zame izkušnja, ki me je povsem razorožila. Kot da bi stopila v golo, pusto sobo, brez udobja, brez iluzij – z besedilom, ki mi ni ponudilo tolažbe, ampak me je prisililo, da sem gledala naravnost v bolečino. Šolski zvezek me je presunil že na začetku – brutalno, strogo in hladno. Večkrat sem morala odložiti knjigo, ker sem čutila, da ne morem več dihati. Ni me prosila za empatijo; zahtevala je, da sem priča. Ko sem prešla na Dokaz, se je začelo vse premikati. Zgodba, ki sem ji do tedaj zaupala, je začela razpadati. Nenadoma sem začela dvomiti o vsem – ne samo o pripovedovalcu, ampak tudi o sebi. Spomnim se, da sem pomislila: »Ta hladnost ni odsotnost čustev – to je jezik travme.« Od tam naprej sem knjigo brala drugače. Tretja laž me je dokončno pretresla. Počutila sem se izgubljeno – ne le zaradi zgodbe, temveč zato, ker nisem več vedela, kaj je res in kaj ni. Vendar sem prav v tej dezorientaciji našla globoko, trdovratno resnico. Spraševala sem se, kaj sploh pomeni spomin – ali si izmišljamo bolečino, da bi osmislili svoje življenje? Odgovor ni bil jasen, a vprašanje me spremlja še danes.

Kar me je najbolj prevzelo, pa ni bila vsebina, temveč način pisanja. Ágota Kristóf piše z neverjetno natančnostjo – njeni stavki so kratki, skoraj suhoparni, a vsak zadene kot rezilo. Ne opisuje ran – odpre jih. In prav zato sem se počutila ganjena: ne zato, ker me je želela razjokati, temveč zato, ker sem se počutila razgaljeno.

Ko sem končala trilogijo, sem obsedela v tišini. Knjiga mi ni ponudila zaključka ali odrešitve, vendar nekakšen nemir, misel, da obstajajo stvari, ki jih ne razumemo, a jih kljub temu nosimo s seboj. To ni zgodba, ki bi jo razumela – to je zgodba, ki te zaznamuje.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Sem tista popotnica brez zemljevida, ki se izgubi sredi tujega sveta. Na nekem potovanju ne pridem pravočasno nazaj na avtobus, ki brez mene odpelje naprej. Ostanem sama – brez dokumentov, brez denarja, brez jezika, ki bi mi odprl vrata do drugih. Nihče me ne pozna. Kaj ostane, ko izgine vse, kar te identificira? Ko so tvoje zgodovine, tvoji papirji, tvoji odnosi izbrisani? Ta podoba me preganja, znova in znova jo vrtim v mislih kot vajo: kako preživeti brez okvirja, brez identitete, brez sidra. Spomnim se samo občutka – zgodba je iz knjige, vendar se ne spomnim ne naslova ne avtorja. A vprašanje, ki ga odpira, ostaja resnično: kako se sploh vrnemo nazaj, ko ne vemo več, kdo smo?

Katera knjiga, ki ste jo prebrali, vas je najbolj spremenila?

Ena od knjig, ki me je znatno spremenila, je bila Nesmrtnost Milana Kundere, ki sem jo prebrala, ko sem dopolnila 40 let. Prišla je v trenutku mojega življenja, ko sem začutila subtilen, a neizpodbiten premik – kot da bi vstopila v drugo polovico svojega obstoja z vsemi njegovimi neznankami, spremembami in prevrednotenji. Nisem iskala rešitev, temveč nove načine gledanja – in Nesmrtnost mi je ponudila perspektivo.

Kunderov način, kako je filozofijo vpletel v fikcijo, mi je omogočil globok razmislek o tem, kako gradimo in prenašamo svojo identiteto – z gestami, s tem, kako se nas drugi spominjajo, in z iluzijami, ki jih izvajamo v imenu zapuščine. Še posebej me je pritegnil lik Agnes, ki predstavlja tihi upor proti opredeljevanju. Njeno hrepenenje po bolj pristnem, notranjem življenju je odsevalo nekaj, česar si še nisem povsem priznala: željo, da bi opustila vloge, ki so mi bile dodeljene, in začela živeti nekaj bolj tihega in morda bolj resničnega.

Knjiga me je prepričala, da čas ni linearen in da lahko zgodbe, ki jih pripovedujemo o sebi, napišemo na novo – ne tako, da preteklost izbrišemo, ampak tako, da jo sprostimo. Nesmrtnost je pomenila prelomnico, ne zato, ker bi spremenila moja prepričanja, temveč ker mi je dala jezik za življenje znotraj vprašanja: Kako želim živeti zdaj, ko mi ni več treba ničesar dokazovati? Dala mi je dovoljenje, da ne vem, kam grem – da je negotovost neke vrste lepota.

Literarni odlomek, prizor ali citat, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Danes sem do konca prebrala Constance Debré Nom (Ime), ki se bere kot manifest in izpoved hkrati, in ponovno sem se počutila, kot da bi me zadela čista, destilirana jasnost. Avtorica piše tako natančno, da se zdi, da vsak stavek odreže nepotrebno in pusti le surovo misel in občutek. Zmeraj znova ta radikalna iskrenost – o identiteti, materinstvu, drugačnosti in o tem, kaj pomeni zavračati oznake, ki nam jih podeljuje družba.

»Imam politično agendo. Podpiram odpravo dedovanja, zahtevo, da predniki preživljajo svoje potomce, sem za odpravo starševske avtoritete, sem za odpravo zakonske zveze, sem za to, da se otroci čim prej nekoliko oddaljijo od staršev, sem za odpravo sorodstvenih odnosov in za odpravo družinskega imena, sem proti skrbništvu, mladoletnosti, sem proti dediščini, sem proti stalnemu prebivališču, državljanstvu, sem za odpravo civilnega statusa (état civil), ki določa vaše ime, datum in kraj rojstva, starševstvo in zakonski stan, sem za odpravo družine, sem za odpravo tudi otroštva, če je le mogoče.«

Po knjigah Love Me Tender in Playboy je knjiga Nom zadnji del avtofikcijske trilogije, v kateri je Constance Debré z besom, zaničevanjem in naglico zapisala svoj odpor do meščanskega življenja in pravnega sistema, ki je njenemu nekdanjemu možu omogočil, da ji je zaradi njene homoseksualne promiskuitete in pisanja onemogočil stik z njunim sinom. Zdaj, ko je priča očetovemu umiranju, gre še dlje in se odpove družini, otroštvu in imenu, za katero upa, da bo umrlo skupaj z njim – čeprav je kljub temu zapisano na naslovnici knjige.

Igor Zupe, režiser

 

Katere so vaše najljubše knjige, ki ste jih brali na počitnicah?

Moje življenje ni strukturirano na delovni čas in na počitnice, tako tudi ne na branje na plaži, sede ali leže na kavču, zleknjen v fotelju, med hojo, ampak na vse v enem naenkrat in ves čas. Če pa že, bi raje kakor med delom in počitnicami na plaži ločil med samimi plažami, na katerih bi določene knjige prebiral. Osredotočil se bom na nekatere knjige, ki sem jih bral zadnje leto ali dve.

Če bi šel na počitnice na Hrvaško, kamor zaradi neduhovitih cen sicer že nekaj časa ne hodim, bi tam bral vsaj kaj duhovitega, Michala Viewegha, recimo, sploh Letoviščarje, roman o avtobusu čeških turistov, ki jih pripeljejo na dopust (a ni v primerjavi s počitnicami dopust en tak samosužnjelastniški izraz?) na hrvaško obalo. Če bi šel v Grčijo ali Turčijo, bi bral Middlesex Jeffreyja Eugenidesa, v Polineziji bi bral Davida Graeberja in Davida Wengrowa, sploh Pričetek vsega (antropofilozofijo o polifonem razvoju civilizacij in družbenopolitičnih sistemov). Če bi šel v Rusijo ali Ukrajino, bi verjetno bral V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona ali Molitveni stroj Noordung o postgravitacijski umetnosti Dragana Živadinova, dediča rusko-ukrajinske avantgarde. Ker v Rusiji knjige prepovedujejo, bi s sabo vsekakor vzel tam od nedavno umaknjene Žižkove vice. Če bi šel na Japonsko, bi čital katerikoli roman Harukija ali Ryuja Murakamija. Morda Martina Puchnerja Kultura: nova svetovna zgodovina, ker mi je v njej všeč hipoteza o začetku zahodnega umetniškega modernizma. Puchner ga povezuje z Ezro Poundom, sekretarjem T. S. Eliota, in njegovo katalogizacijo japonske umetnosti in kulture.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katero bi priporočili našim bralcem?

Morda za zdaj žal v slovenščino še ne preveden roman Prophet Song irskega pisatelja Paula Lyncha, vsekakor aktualni prikaz možnosti današnjega časa. Prophet Song je distopija, ki se dogaja na Irskem, kjer se življenje ljudi čez noč obrne v najtemnejšo družbenopolitično moro. Na neki način podobno, a manj »pravljično« od Dekline zgodbe Margaret Atwood. Odlično sta se mi brala tudi zgodovinska trilerja režiserja Gorana Markovića Beograjski trio in Doktor D. V tem kontekstu ne morem, da ne bi omenil esejev Irene Štaudohar Kaj hoče ženska?, meni tudi sicer odlične svetovalke za izbiro številnih knjig, ki jih berem.

Obožujem branje fikcije o realni filozofiji, kot sta to na primer V kavarni eksistencialistov Sarah Bakewell in roman Sedma funkcija jezika francoskega pisatelja Laurenta Bineta. Priporočam knjigo Mladena Dolarja Od kod prihaja oblast? Sploh uvodno poglavje o srečanju takratnega skrajno desničarskega dunajskega župana in Sigmunda Freuda v slovenskih Škocjanskih jamah in tisto, ki na modernizem gleda kot na ekvivalent razpadu očetovske figure, naknadno pa še vseh drugih avtoritet. Moderna/sodobna ni enostavna, a druge poti verjetno ni … No ja, napad na Kapitol januarja 2021 je alternativo mračnega novega starega proti razsvetljenstvu osvetlil v vsem fotorazkošju.

Vsekakor želim omeniti tudi slovensko leposlovje. Prijetno sem bil presenečen nad kriminalnima romanoma Irene Svetek Rdeča kapica in Beli volk, knjigo Ane Svetel Dobra družba: zgodbe o prevozih, njene Steklene stene me še čakajo. Vedno omenim tudi roman Dušana Šarotarja Biljard v Dobrayu in romane Draga Jančarja, resnično odličnega pisatelja. Letos bom vsekakor prebral roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, veseli me celoten knjižno-filmski paket tega dela.

Knjiga Easy Riders, Raging Bulls: How the Sex-Drugs-and-Rock 'N Roll Generation Saved Hollywood Petra Biskinda se bere kot triler o vzponu in propadu neodvisnih režiserjev v novem Hollywoodu. Prav njihovi filmi so v največji možni meri gradili nezavedno v času mojega otroštva. Fantastičen prikaz prepleta ustvarjalne samoosvoboditve izpod studijske kontrole, potem pa protiudara in kontrakulturnega nastanka high-concept filmov o superjunakih in vzpon franšiz.

Linija lepote Alana Hollinghursta, satira o gejevstvu v Veliki Britaniji v času Margaret Thatcher, je prefinjen in z anglosaško duhovitostjo prešit roman.

Najlepši ljubezenski roman ali pesem?

Pač mulca Patti Smith, filmsko emocionalna zgodba o preživetju v neizprosnem New Yorku, umetnosti in ljubezni med glasbenico in umetnico Patti Smith in fotografom Robertom Mapplethorpom, Normalni ljudje Sally Rooney, Samotnost praštevil Paola Giordana. Lepo poletje Cesara Paveseja je izjemno subtilno napisana novela o odraščanju in ljubezni. Kar se tiče ljubezenske poezije? Byron zagotovo in predsodobna glasbena produkcija s konca 20. in začetka 21. stoletja (L. Cohen, Van Morrison …).

Najbolj napeta in vznemirljiva zgodba?

Morda že omenjena Prophet Song, če klasične anglosaške in skandinavske novodobne krimi literature ne štejem. Tukaj res ne gre, da ne bi omenil Agathe Christie, E. A. Poeja, Fausta, Odiseja, Kralja Leara, Frankensteina, Brama Stokerja …

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Pred novim letom so se v družbi prijateljev na mizi znašli piškoti sreče. Moj je bil ovit v sporočilo: Keep being yourself, it's working. (Ostani to, kar si, deluje.) Tudi kadar ne deluje, naj tako ostane! V zgodnji mladosti sem pogoltnil Čarobno goro Thomasa Manna, ena mojih najljubših knjig iz otroštva je bila tudi knjiga Moj prijatelj Bobby Fischer. Fischer je v urejen šahovski svet vdrl s svojim anarhizmom, nihilizmom, antimodo. Hans Castorp in Bobby Fischer mi nista bila čisto podobna (govorim o času odraščanja), sem ju pa imel zelo rad. Je pa res, da ima vsak dober roman tudi izjemnega junaka.

Katera knjiga, ki ste jo prebrali, vas je najbolj spremenila?

Ko sem v najstniških letih bral Nietzschejevo Kako je govoril Zaratustra, je name delovala kot droga. Kot bi poslušal res intenzivno glasbo, kot bi bil na izjemnem koncertu ali partyju. Zaradi sloga njegovega pisanja, intenzivnosti metafor, alegorij, utopičnosti in herojskosti se mi je zdelo, da ta knjiga absolutno osvobaja. Vsaj v domišljiji.

S katerimi tremi pisatelji ali literarnimi junaki bi najraje šli na večerjo in o čem bi se pogovarjali?

Z radovednostjo vedoželjnega poslednjih odgovorov bi se srečal z Martinom Ednom, tik preden je skočil v ocean, in mu postavil temeljno vprašanje, ki je tu od nekdaj in za vedno: Zakaj? Z Arthurjem Clarkom vsekakor, tudi z Asimovom.

Literarni odlomek, prizor ali citat, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

»Ne skrbi, če na dan zaljubljenih nisi zaljubljen/a, tudi na dan mrtvih nisi mrtva/mrtev.« Alan Ford

Ana Svetel,
pisateljica, pesnica, antropologinja

 

Kaj boste letos brali na počitnicah?

Kot velika občudovalka Maje Haderlap se veselim njenega novega romana Ženske v temi, na seznamu imam tudi Teorijo čudnosti češke pisateljice Pavle Horákove in roman Svobodna Lee Ypi ter Tri besedila Annie Ernaux. In seveda novo Demšarjevo kriminalko Vrelec življenja, a sumim, da bom brala tudi prav tako žanrski Profesor je končno mrtev Maše Jelušič in Smrt v rezidenci Karmen Petric. V počitniško – ali že predpočitniško – branje se bosta zagotovo uvrstili tudi pesniški zbirki Bazen, ki ga odnašajo robovi Helene Zemljič – kako krasen naslov, mimogrede – in Tuja mehkoba Natalije Milovanović.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Knjig, ki so mi obogatile, poglobile poletja, je ogromno. Recimo Dahlov VDV: Veliki dobrodušni velikan, leto 1997, Hvar, očetovo glasno branje, senčni vrt apartmaja, viseča mreža, škržati. Potem Najbolj modre oči Toni Morrison, nenavadno nasprotje med težo romana in milostjo otoka Vis. Ponovno Vis, neko drugo poletje: Družinski besednjak Natalie Ginzburg, živopisana družinska scena, Torino v prvi polovici dvajsetega stoletja, slikovito, mestoma zelo zabavno branje. Podoben šarm preteklosti sem začutila v potopisnih Zadnjih dnevih v stari Evropi Richarda Bassetta. Spominjam se tudi, kako me je lani na Lastovu pretresel roman Pride konj v bar Davida Grossmana in kako sem uživala v kratki prozi hrvaške pisateljice Maše Kolanović.

Najlepši ljubezenski roman?

Kategorijo ljubezenskega romana bom precej razširila, ker ožje področje precej slabo poznam. Recimo, da razmišljam o romanih, ki so me nekaj naučili o ljubezni, ki sega onkraj romantične. Philip Roth Človeški madež, Jonathan Franzen Svoboda, Douglas Stuart Shuggie Bain. Nataša Kramberger Primerljivi hektarji, Manca G. Renko Živalsko mesto.

Najbolj vznemirljiva in napeta zgodba?

Trenutno berem Mi smo svetloba nizozemske pisateljice Gerde Blees – četudi ne gre za žanrsko branje, sta spretno nizanje perspektiv in občutljivo, večplastno, a vendarle premočrtno zastavljena zgodba ženske, ki umre v nekakšni komuni, tako napeta, da jo le stežka odložim. Toplo priporočam. Kot zelo napetega in spretno zastavljenega se spomnim tudi romana Večerja Hermana Kocha.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Še zmeraj najprej pomislim na Jadrana Krta in na svoj notranji glas, ki se je v formativnih najstniških letih tako močno prepletel z njegovimi dnevniki. Videti komično v resnem je zagotovilo za prepotrebno distanco, humor pa je tako ali tako moj najljubši obrambni mehanizem. Nenavadno bližino občutim tudi ob literarnih glasovih Rumene Bužarovske, Saše Stanišića in Kristiana Novaka, a tukaj ne gre za posamične junake, temveč bolj za njihovo blago, razumevajočo avtorsko prezenco.

S katerimi tremi pisatelji ali literarnimi junaki bi najraje šli na večerjo in o čem bi se pogovarjali?

Za mizo bi posedla Ryszarda Kapuścińskega, Tove Jansson in Halldórja Laxnessa, nato pa bi jih le poslušala.

Ste v zadnjem času prebrali kakšen lep in poseben citat, verz ali misel, ki vam je še posebej ostala v spominu?

V spominu so mi ostali verzi palestinskega pesnika Mosaba Abuja Tohe: »Utapljamo se v vašem molku./Kričimo,/toda vi ste si sneli ušesa./Spravili ste jih v etui za slušalke.«