Branje in potovanje

Veliko ljudi poznam, ki branje knjig povezujejo s poletjem, ležalnikom, vonjem po morju in borovcih. Jaz nisem bralec poletja, dopust je včasih edini čas, ko ne berem. In vendar se najbolj spomnim knjig, ki sem jih brala na potovanjih, ali vsaj na kakšnem posebnem kraju, v posebnih okoliščinah. Včasih smo se s prijateljicami, strastnimi bralkami, igrale igrico spomini na branje knjig. Ko nizaš spomine na velike romane, ki so te pretresli, nanizaš tudi spomine na posebne dogodke v življenju. Na uničene romantične počitnice, na strto srce in knjigo, razmočeno od solz, na izgube, na nove začetke in nove konce, na moč, ki si jo dobil iz knjige, za katero se je zdelo, da jo je nekdo napisal samo zate.

Zadnjič se je v krogu bralk in bralcev v Radgonskih goricah, v skoraj surrealnem okolju z mehko zeleno travo, ležalniki in kozarcem penine, odvil poseben večer, v katerem smo strastno govorili o knjigah, ki so nas zaznamovale. Bila sem presenečena, koliko bralk in bralcev je še ostalo, nenavadnih ljudi, ki v sebi nosijo na stotine zgodb in jih potem povežejo s tisto, ki jo berejo, napolnijo jo s svojimi izkušnjami, jo oblikujejo s svojimi domišljijskimi podobami, s svojimi čustvi.

Bralne navade vplivajo na stanje duha in spodbujajo empatijo

Zato rada berem knjige o knjigah. Morda je eno od najboljših del Henryja Millerja prav Knjige v mojem življenju, v katerem opisuje odraščanje skozi knjige. In potem mi pride pod roke delo pisatelja, popotnika in urednika Andreja Blatnika Besedi na sledi. Fino, da je upošteval nasvet Sama Ruglja in o poteh po Aziji in Indiji napisal potopis s posebnim pogledom »lovca na knjige«.

»Na potovanjih sem zabredel v nenavaden ritual: za vsako daljšo pot sem si v prtljago naložil nekaj kil knjig v angleščini …« začne Andrej to posebno knjigo. In takoj se povežem. Nimam e-bralnika, še vedno ne, in knjige, ki jih tovorim, so težke, vsakič si rečem, tokrat bom vzela samo dve, morda tri. In vendar se zgodba ponovi z vsakim pretežkim kovčkom pri check-inu na letališču.