Kam z ženami džihadistov in njihovimi otroki

Pred dnevi sta mi nekdanji sodelavec in njegova žena pripovedovala, kako jima je gorelo stanovanje. Ogenj se je vnel na napeljavi ob enajsti uri zvečer, še preden sta se prav zavedela, kaj se dogaja, so se zublji z bliskovito hitrostjo širili, okenska stekla so frčala vse naokrog in v petih minutah, ko so prišli gasilci, je bilo stanovanje dodobra uničeno. Obnova je stala več deset tisoč evrov, zgoreli so predmeti, ki jih noben denar ne more vrniti. Po tem požaru sva drugačna človeka, sta rekla. Včasih sta kaj rekla čez begunce, odtlej pa nikoli več, sta mi dejala. Spoznala sta, kako nepričakovano se lahko zgodi, da sam postaneš begunec. Opustošenje po požaru ju je iz njunega stanovanja pregnalo za več mesecev, kolikor je trajala obnova. Dobri ljudje so jima za ta čas zastonj odstopili stanovanje, globoko ganilo pa ju je, ko so jima stanovalci sosednjega bloka, v glavnem reveži, prinesli 400 evrov in rekli, da je to njihov prispevek za nakup enega okna.

Razlogov, zakaj človek postane begunec, je nešteto. Po uradnih podatkih je vsak 113. prebivalec sveta begunec, prosilec za azil ali notranje razseljena oseba, pri čemer v statistiko niso zajeti tisti, ki so s svojih domov pregnani zaradi takšnih in podobnih nesreč, kakršna je doletela mojega sodelavca in njegovo ženo. Če bi se ljudje zavedali, da nas ima nesreča ves čas na dosegu roke in da smo vsi potencialni begunci, bi bili do njih manj trdosrčni.

Te dni se številne države ukvarjajo z vprašanjem, kaj storiti z ženami in otroki džihadistov po uničenju Islamske države. Od tako imenovanega kalifata, ki se je nekoč raztezal na tretjini ozemlja Sirije in Iraka, po vojnih akcijah kurdskih upornikov ob podpori ZDA ni ostalo nič. Potem ko je leta 2017 izgubil nadzor nad ozemljem v Iraku, se je zdaj to zgodilo še v Siriji. Za čisto islamsko družbo se je bojevalo tudi več deset tisoč borcev iz zahodnega sveta, med njimi so bile tudi ženske, ki so imele različne vloge in so tja prišle na različne načine. Nekatere so prišle z možmi in očeti, druge same in so se tam poročile, neredke med njimi so se tja napotile v zgodnjih najstniških letih, prav vse pa precej mlade. Nekatere so s seboj pripeljale otroke, druge so jih rodile tam. Večina žensk je zdaj ostala samih z otroki, kajti moški so bili ubiti ali so zaprti ali na begu, veliko otrok je brez očetov ali obeh staršev.



Tisoče in tisoče žensk in otrok je v začasnih begunskih taboriščih v Siriji, ki so pod nadzorom sirskih Kurdov. Enako je v Iraku. Ženske, ki imajo državljanstvo zahodnih držav, bi se rade s svojimi otroki vrnile, od koder so prišle v kalifat. Po mednarodni zakonodaji se imajo pravico vrniti, ampak oblasti se jih branijo in jih niso dolžne sprejeti. Lahko jim tudi vzamejo državljanstvo. V begunskih taboriščih so ženske iz Italije, Francije, Nemčije, Avstrije, Hrvaške, BiH ... Kaj bodo storili z moškimi, Arabci, ki so se borili za teroristično IS, je jasno. Sodili jim bodo v svojih državah in verjetno jih čaka smrtna kazen. Džihadisti iz zahodnih držav zato upajo, da jim ne bodo sodili, kjer so bili zajeti, torej v Siriji in Iraku, ampak v matičnih državah, vendar odločitve na politični ravni o tem še ni. Večina držav jih noče sprejeti in hočejo, da jim sodijo tam, kjer so storili zločine. Dejstvo namreč je, da bi ti moški zaradi svojih ekstremističnih prepričanj in terorističnih dejanj kljub še tako dobrim programom reintegracije za vedno pomenili varnostno grožnjo za zahodne države. Dozdajšnji primeri kažejo, da se tisti, ki so živeli med džihadisti, pogosto vrnejo razočarani, a še naprej verjamejo v idejo kalifata.

Druga zgodba so njihove žene. Tudi nekdanjim džihadističnim nevestam, kakor jim pravijo na Zahodu, ne bo prizaneseno, če jim bodo sodili v Siriji. V delu Iraka, ki ni več pod IS, so mnogim ženskam, obtoženim, da so pomagale Islamski državi, prisodili smrtno kazen. Nekatere so bile bojevnice in tudi ubijale, druge so propagirale kalifat in novačile dekleta, nemalo jih je gospodinjilo in skrbelo za otroke. Zahodne države nimajo enotnega stališča do njihove vrnitve, znotraj držav je javno mnenje razdeljeno. Marsikatera od žensk je tako indoktrinirana in usposobljena, da je nevarna za ljudi v državi, kamor bi se vrnila. Ni rečeno, da bi bila prevzgoja učinkovita. Dekleta, ki so odšla v kalifat, so večinoma odraščala v muslimanskih družinah na Zahodu in so se počutila izključena iz družbe. Niso jih radikalizirale njihove družine, saj imajo najstniki na voljo dovolj drugih, učinkovitejših komunikacijskih kanalov. Če se dekleta, četudi rojena v Evropi, niso mogla integrirati vanjo, za kar še zdaleč niso odgovorna le sama, bo integracija po življenju v kalifatu, prepariranem z radikalnim islamom, po vrnitvi še težja, za povrh pa jo bo oteževala stigma džihadistične neveste. Ko prebiram njihove izjave, ki jih dajejo novinarjem v begunskem taborišču, nekatere obžalujejo, da kalifata ni več, druge podrobno opisujejo, kako so tam trpele in v kaj vse so bile prisiljene. Večina jih vendarle priznava, da so bile lahkomiselne, ko so šle tja, in da so hrepenele po ljubezni, možu, sprejetosti, a življenje tam ni bilo takšno, kot so si ga želele in kot so jim ga obljubljali tisti, ki so jih novačili. Primere žensk bi bilo treba reševati vsakega posebej.

Čeprav so mnoge od teh mladih žensk skoraj še otroci, katerih odločitev in usodo objokujejo njihovi starši, sestre in bratje na Zahodu, pa je še bolj srce parajoča zgodba o njihovih in drugih otrocih. Nekatere države, na primer Francija, so se odločile, da bodo otroke, ki so v begunskih taboriščih in so iz družin osumljenih francoskih ekstremistov, sprejeli, njihove mame pa pustili tam, da jim bo sodilo krajevno sodstvo. Druge države zavračajo tudi otroke. Otroci niso teroristi, so žrtve odraslih in njihovih vojn. Po osmih letih nasilja v Siriji so generacije otrok ostale brez otroštva in možnosti za normalno življenje v prihodnosti. Več deset tisoč otrok pa ni izgubilo samo otroštva, ampak tudi svoje življenje. Izguba družine, uničenje njihovih domov ter številni strahovi, s katerimi so se soočali, so pustili velike brazgotine na njih. Otroci so podhranjeni, premraženi, več let se niso sproščeno igrali in niso hodili v šolo. In medtem ko obstaja vsaj upanje za tiste, katerih mame imajo zahodno državljanstvo – staršem s tujim državljanstvom se je v kalifatu rodilo skoraj tisoč otrok –, nihče ne ve, kaj narediti s tistimi, ki nimajo nobenega državljanstva in nimajo mame.

Sirska državljanska vojna, ki se je začela leta 2011, je razselila polovico od 23 milijonov sirskih prebivalcev, vključno s skoraj šestimi milijoni ljudi, ki živijo v drugih državah, med katerimi je milijon otrok, rojenih v tujini. Več kot polovica vseh beguncev so otroci. V Siriji je bilo v tem času ubitih skoraj 20.000 otrok.



V Evropo je pobegnilo več deset tisoč otrok brez spremstva. Starši so jih na dolgo pot po kopnem in prek morja poslali v upanju, da bodo tako rešili njihova gola življenja, ne da bi vedeli, ali jih bodo sploh še kdaj videli. Otroci ne vedo, ali se bodo kdaj vrnili in se združili s svojimi družinami. Sami so, kamor so prišli, in nikoli več ne bodo nikomur tako pomembni, kakor so svojim staršem. Ti otroci so žrtve trgovine z otroki, fizičnih in spolnih zlorab.

Nekateri otroci, še čisto majceni, so šli na to neskončno dolgo in nevarno pot s svojimi mamami, včasih tudi z očeti. Bi kakšna mama v zanikrn in prenatrpan čoln, ki živi tovor pelje v neznani svet, vzela svojega majhnega otroka, če ne bi bil to izhod v skrajni sili, edini, ki ji preostane?

Otroke mater z Zahoda, ki so se kot žrtve odraslih, njihove ideologije, religije in sovraštva, znašli v begunskih taboriščih, in nihče ne ve, kam bi z njimi, bi moral zahodni svet, če premore vsaj trohico človečnosti, sprejeti, jih vzgajati v ljubezni in strpnosti. Če jih bomo prepustili usodi tam, kjer so zdaj, bo to do skrajnosti nehumano. Zaradi nehumanosti, krivičnosti in zaradi že vrženega vzgojnega semena so v idealnem inkubatorju, v katerem bodo iz njih zrasli novi džihadisti, pred katerimi bomo bežali. Netili bodo ogenj, ki bo požiral nas in naše domove. Kakor so storili njim. Postali bomo begunci.